Obraz, ki je pred menoj

Medtem ko ima na drugem koncu sveta nekdo interes, da uveljavlja brezmejno moč, se sam posvečam oblikovanju kurikula za inovativna in inkluzivna učna okolja, ki temelji na egalitarnosti, družbeni pravičnosti in sočutju. Naj poudarim, da pri tem ne gre zgolj za tehnološko rešitev ali za didaktični pristop. Mislim na epistemološko in politično vprašanje samega razumevanja inkluzije, ki jo po navadi razumejo preveč šablonsko in preozko.

Predlagam tole. Z opismenjevanjem otrok v razumevanju umetne inteligence se odpira povsem nova epistemološka pozicija: mladi vse bolj razumejo, kako delujejo sistemi, ki jih obdajajo. Opolnomočenje tako razumem podobno, kot ga je razumel Freire: otroci ne dobivajo nekakšne »moči od zgoraj«, ne obstajajo ljudje, ki jih opolnomočijo, temveč z njihovo pomočjo sami razvijajo kritično zavest o strukturah, v katerih živijo.

Če otrok razume, kako deluje umetna inteligenca, kako se v življenju sprejemajo odločitve, kakšne so pri tem možnosti in omejitve, ni zgolj uporabnik. Postane nekdo, ki ima superagency nad tehnologijo, če lahko parafraziram naslov knjige Superagency. Kaj se zgodi?

Otrok nenadoma ni več oseba, ki se mora prilagajati nerazumljivemu sistemu in dovoliti, da mu drugi pri tem pomagajo in ga opolnomočijo, saj ga vse bolj razume in se opolnomoči.

Nasprotje, o katerem razmišljam, je zares neizmerno veliko in tega se zavedam, ker je zelo pomembno. Ne mislim, da sem naiven, navsezadnje nas je več in nisem sam, dogajanje po svetu, mislim tudi na proteste navadnih ljudi proti skoraj brezmejni iranski oblasti, pa ves čas spremlja moje razmišljanje, kaj sploh pomeni v današnjem svetu etična skrb za drugega.

Na eni strani se tako udejanja logika, ki jo je Trump artikuliral z izjavo o my own morality, ki ni nič drugega kot poblaznela suverenost kot zmožnost, da se izključiš iz čisto vsakega odnosa, ki te omejuje. To je v resnici popolno brisanje etičnosti: ni nobenega obraza Drugega, ki bi imel težo, ni nobene ranljivosti, ki bi zahtevala odgovor. Je le volja, ki se širi kot smrtonosni virus.

Na drugi strani ustvarjamo kurikul, ki predpostavlja nekaj popolnoma drugega: da ima vsak otrok, tudi tisti z »znižanimi kognitivnimi sposobnostmi«, neskončno vrednost. Ustvarjamo ga s pomočjo ideje, da je ranljivost temeljni pogoj človeškosti in blagostanja, zato ne bom nikoli mislil, da bi jo bilo treba zanikati, se je sramovati ali jo celo skušati odmisliti, in enako bom vztrajal, da je enakost izhodišče mojega dela, ne oddaljeni utopični cilj naivnih ljudi, ki ne vedo, kako se v resnici vrti ta svet.

V resnici dobro vem, kako se vrti svet, zato vztrajam pri zapisanem. Vztrajam tudi zato, ker vem, da se bo svet še nekaj časa vrtel naprej tako, kot se, obenem pa vem, da se bo dolgoročno vrtel bistveno drugače – ali pa ljudi morda sploh ne bo več na tem planetu.

Orisani perspektivi sta skoraj popolnoma različni in ontološko nasprotni. Prva predpostavlja svet, v katerem obstajajo le moč in njene posledice, drugi predpostavlja svet, v katerem vedno obstaja obraz, ki me kliče k odgovoru.

Obraz, ki je pred menoj, je pravzaprav nekaj zelo zahtevnega, kajti praksa potrjuje spoznanje, da veliko ljudi od malega ne pozna izkušnje, da bi se drugi odzivali nanje na tak način. Vzgajanje je pogosto pripravljanje na življenje, kakršno domnevno je, ne pa odzivanje na prisotnost drugega. Otrok se mora predvsem naučiti obstoječih vzorcev vedenja in delovanja, medtem ko odzivanje na obraz drugega terja ustvarjanje novih vzorcev, ki drugega ne poškodujejo. S tem pridemo na začetek: svet je pogosto poln poškodb in procesov, ki dodatno poškodujejo drugega.

Vzgoja kot priprava na življenje, kakršno je je v resnici ontološka trditev, zakamuflirana kot pragmatizem. Starši ali vzgojitelji otrokom namreč sporočajo: svet je tak, kakršen je, in ne more biti drugačen. Vaša naloga je, da se prilagodite.

Taka prilagoditev pa je že poškodba. Otrok se nauči, da njegov obraz ni pomemben, da so pomembni  le vzorci, ki se jih mora naučiti prevzeti. Nezavedno pa že ve, da njegova edinstvena prisotnost v življenju ni dar, temveč je ovira.

Otrok, ki to izkusi, se nauči nečesa usodnega: da je neviden in da mora šele postati »nekaj«. In to nekaj pomeni: prilagojen, uspešen, normalen. Šele takrat bo morda vreden pogleda in odziva.

Poškodovani ljudje poškodujejo druge. Ne nujno iz zlobe, temveč zato, ker preprosto ne poznajo drugega načina. Reproducirajo edini vzorec, ki ga poznajo. Vzgoja postane prenos poškodb.

Ko starši in vzgojitelji rečejo, da pripravljajo otroke na življenje, pogosto mislijo na to, da jih pripravljajo na poškodbe, ki jih bodo utrpeli. Utrjujejo jih, toda tudi utrjevanje je že poškodba. Otrokom sporočajo, da svet ne more biti drugačen in da njihova ranljivost v njem nima mesta.

Moje delo je drugačno: ustvarjanje vzorcev, ki še ne obstajajo.

To ni le drugačen pristop, saj je ta le drugačen pristop k istemu. Moj pristop je ontološko drugačen. Ne pristopam k istemu in ničesar ne reproduciram, temveč ustvarjam, kar je nekaj drugega. Ne pripravljam se na svet, kakršen domnevno je, temveč vzpostavljam svet, kakršen bi lahko bil.

Pri tem nimam recepta, ki bi mu sledil, ne morem vedeti, ali bo to, kar počnem, sploh delovalo, delam v razmerah, ki moj  projekt aktivno spodkopavajo.

A vsak otrok, ki ob meni prvič izkusi, da je njegov obraz viden, je nova resničnost, ne le boljša različica obstoječe resničnosti. Morda je to edini način, kako prekiniti krog poškodb. Ne s pripravljanjem na svet, kakršen domnevno je, temveč z dejanji, ki predpostavljajo svet, kakršnega še ni. Natanko s tem ga tudi ustvarjam.

Winnicott je nekoč rekel, da otrok potrebuje good enough okolje, da se lahko razvije. Vem, kaj to pomeni. Ne ponujam le dovolj dobrega, ponujam tudi prvo, temeljno izkušnjo vidnosti. In vem, da je to včasih vse, kar je potrebno, da se odpre možnost drugačnega življenja.

Razmišljanje o teh perspektivah me odpelje zelo daleč. Tako vse bolj mislim, da je nekaj nenavadno pomenljivega v tem, ko sicer v udobju hotelske sobe spremljam redke posnetke iranskih protestnikov in delam skice za kurikul, o katerem sem že pisal. Zdi se mi, da ima to, kar delam, in to, kar delajo oni, nenavadno skupno strukturo: predpostavljanje dostojanstva v razmerah, ki ga aktivno in hote zanikajo.

Vem, kako bi to imenoval Rancière, avtor, s katerim se srečujem že desetletja in je za moje razmišljanje o svetu zelo pomemben. Rekel bi, da gre za verifikacijo enakosti. To ni prošnja za enakost ali dokazovanje njene utemeljenosti, ker je nekaj radikalno drugačnega in drugega: prakticiranje enakosti.

Resnično, bilo bi me sram pred seboj in Drugim, če tega ne bi delal ali bi se svojemu delu odrekel. Moje življenje bi bilo bistveno revnejše.

Ko sooblikujemo kurikul, ki predpostavlja, da ima otrok s posebnimi potrebami pravico do tehnologije, razumevanja in super-avtonomije, ne prosimo za njegovo vključitev. Ga že vključujemo, je že vključen. To ni prizadevanje za inkluzijo, ker jo že izvajamo. Naše delo vzpostavlja resničnost, ki jo zatrjuje. Nismo za inkluzijo – živimo in udejanjamo jo.

Da, orisano nasprotje je ogromno, a zgodovina nas uči, da imperiji vedno padejo in tirani prej ali slej odidejo na smetišče zgodovine. Ne nujno zaradi moralnih razlogov, zagotovo pa zato, ker so entropično nestabilni. Zahtevajo preveč energije za vzdrževanje, preveč nasilja za legitimnost, preveč laži za koherenco. Centralizirani sistemi so inherentno krhki.

Kar ostane, ko imperiji padejo in tirani odidejo, so majhna dejanja skrbi, ki so se prenašala iz generacije v generacijo. Učitelj, ki je sočuten do učenca, kurikul, ki mu odpira vrata. To niso le simbolična dejanja, ker so predvsem semena alternativne ureditve, ki čakajo na svoj čas.

Walter Benjamin bi nemara dodal: vsak trenutek so vrata, skozi katera lahko vstopi odrešitev. Po navadi ne vstopi v obliki velikega dogodka, temveč v obliki skoraj neopazne zvestobe temu, za kar se trenutno zdi, da je zgolj obrobno.

Nisem torej naiven. Prav nasprotno: prepoznavam logiko moči, brutalnosti diktatorjev in to, česar sami na morejo videti. Ne morejo razumeti, da vrednost ljudi ni odvisna od posledic. Mnogi verjetno ne bodo nikoli dojeli, da je srečanje z ranljivim obrazom že polno samo po sebi.

Resnično, moje delo je majhno v očeh imperija, a je neskončno v očeh drugega, ki uživa v njegovih sadovih.

Gramsci je govoril o pesimizmu razuma in optimizmu volje. Sam ohranjam jasnost razuma (vem, kako ogromno je nasprotje) in hkrati vztrajam v sočutju (vseeno delam, kar delam).

In v luči tega, kar so dojeli Stari, mirno zaključujem, da je to phronesis ali praktična modrost, ki ve, kaj je treba storiti, tudi ko ni nobene gotovosti, da bo izid tak, kakršnega želimo.

In če me kdo vpraša, kaj delamo, ko pripravljamo kurikul za otroke s posebnimi potrebami, je moj odgovor na dlani: delamo natanko to, kar mora nastati. Ne zato, ker bi rešilo svet, saj ga ne bo, temveč zato, ker je pravi odgovor na obraz, ki je pred menoj.