Stoicizem nove dobe

Pregled člankov v današnji številki časnika The Guardian postreže z nenavadno zanimivim in pomenljivim razkorakom, ki bo vse bolj vplival na našo prihodnost in načine, kako bomo živeli.

Najprej je na vrsti razmišljanje o aktualnem globalnem dogajanju, ki mu ritem narekuje ameriški predsednik. Kot da bi kramljali o vremenu, Bela hiša pravi, da je uporaba ameriške vojske »vedno možnost« za pridobitev Grenlandije. Ena država, ZDA, si torej lahko kadarkoli z vojsko prisvoji drugo državo, ker jo preprosto »potrebuje«. Obenem Trump pravi, da mora Venezuela ZDA »izročiti« za dve milijardi dolarjev nafte, kar bi lahko zmanjšalo dobavo Kitajski. Njegova zahteva je jasna: venezuelska vlada se mora odpreti ameriškim naftnim podjetjem ali pa tvegati nadaljnje vojaško posredovanje. Zdi se, da je svobodna, da se odloči tako ali drugače, le da ni.

Od nekdaj je veljalo, da je moralni namen civilizirane družbe preprečiti močnejšim, da bi napadali šibkejše, celo ZDA so bile ustanovljene na tem načelu, toda danes je na delu neko drugo načelo: kdor je močnejši, pač dela, kar hoče. Vsi drugi se morajo sprijazniti z usodo, ker nimajo nobene druge možnosti. Ni alternative.

Sočasno lahko beremo o nasvetih, kako biti kot posameznik v novem letu bolj vesel, zadovoljen in celo srečen, bolj zdrav in bolj odporen. Kako?

Sorazmerno preprosto. Tako, da se končno odloči za dejavnosti, ki jih že dolgo priporočajo, temeljijo pa na znanstvenih izsledkih.

Tako vemo, da umetniške dejavnosti, ročne dejavnosti, branje knjig, igranje glasbil, obiskovanje kulturnih dogodkov in predstav krepi tako imenovano »kognitivno rezervo«. To je odpornost možganov pred kognitivnim upadanjem. Ljudje, ki se redno ukvarjajo s kulturnimi dejavnostmi, se zanimajo za umetnost in znanost, berejo knjige ali igrajo glasbeni instrument, dosegajo boljše rezultate na kognitivnih testih. Upadanje kognitivnih sposobnosti je počasnejše, težav s spominom je manj in če se že pojavijo, se pojavijo bistveno kasneje v starosti.

Vse to že dolgo vemo, nič novega pod soncem, je bilo tisočkrat dokazano, potrjeno in preverjeno.

Orisani razkorak je izjemno pomenljiv, kot rečeno. Danes vsak dan izrazito čutimo, da se dogajajo globalni premiki, ki jih vse pogosteje spremljajo komentarji političnih diktatorjev in somodržcev, češ da je sedaj res konec liberalnega svetovnega reda in da je na vrsti vzpostavjanje novega reda, ki bo temeljil na nacionalnih državah in njihovi suverenosti.  

Uvajanje novega svetovnega reda torej temelji na razgradnji civilizacijskega dosežka, načela, da moč ni merilo pravice, da močnejši ne sme napasti šibkejšega samo zato, ker ga lahko. Upravičeno smo verjeli, da obstaja nekaj – mednarodno pravo, skupna človeškost, etični horizont –, ki presega golo razmerje sil. To načelo sicer ni bilo nikoli v zgodovini popolnoma uresničeno, delovalo pa je vsaj kot horizont in kot merilo, s katerim smo lahko presojali dejanja in ugotavljali, katera so nepravična.

Zdaj se to obzorje umika. Ne umika se na skrivaj, kot tat ponoči, ne oddaljuje se postopoma, temveč odkrito, demonstrativno, arogantno in vsem na očeh. »Vedno je možnost« nenadoma ni grožnja, ki bi se je sramovali, temveč je izjava, ki računa na odobravanje.

Na drugi strani imamo privatizacijo odgovora na to stanje. Svet razpada, toda ti, dragi bralec, lahko bereš knjige, igraš violino, obiskuješ galerije in tako ohranjaš svojo kognitivno rezervo. Svet postaja bolj surov in primitiven, ti pa lahko postaneš bolj odporen. Sistem proizvaja trpljenje, medtem ko ti delaš na svoji sreči.

Na žalost na zapisanem ni nobenega naključja.

Neoliberalna logika je od začetka temeljila na premiku od kolektivnega k individualnemu, od strukturnega k osebnemu, od političnega k terapevtskemu. To vemo že nekaj desetletij, premik smo spremljali na lastni koži, iz leta v leto. Spet nič novega.

Vedno bolj je postajalo jasno, da si sam kriv, če si brezposeln, ne sistem, ker pač nisi razvil pravih veščin in kompetenc, da za tvojo nesrečo ni kriva družba, temveč si kriv sam, ker nisi dovolj čuječ in nisi dovolj delal na sebi. In če te skrbi stanje sveta, to ni politična zavest, temveč je anksioznost, ki jo je treba zdraviti. Rekli ti bodo, da si preveč občutljiv, in te poslali k psihiatru.

Ta logika se danes pred našimi očmi razgalja v svoji najčistejši obliki. Ko najmočnejša država sveta odkrito uveljavlja pravico močnejšega, taka pravica v resnici sploh ne obstaja, nam ponujajo isto rešitev: »Delaj na sebi!«. Beri knjige, uči se igrati na glasbilo, skrbi za svojo kognitivno rezervo.

Za globalno dogajanje tako nimamo nobenega odgovora, preostane nam le še lokalno. Kolektivno gre v franže, na voljo imamo individualno. Za politično delovanje nimamo moči, ostane nam terapevtsko udejstvovanje.

Spoznanje je šokantno. Kultura samoaktualizacije ni bila nikoli nevtralna. Ni preprosto »dobra praksa«, ki bi jo lahko izvajali vzporedno z drugimi zadevami. Strukturno je povezana z umikom od kolektivnega, obenem je način, kako sistem preusmerja energijo, ki bi sicer lahko postala politična, v neskončen projekt dela na sebi.

Ne pravim, da branje knjig ali igranje glasbila ni dobro. Seveda je. Toda kontekst, v katerem se to ponuja, je skoz in skoz ideološki, ker je način, kako nas pacificirajo. Hočejo, da smo zaposleni s seboj, medtem ko sami preoblikujejo svet.

Trumpove izjave so sofistične v izvornem pomenu besede. Protagoras je rekel, da je človek merilo vseh stvari, Trump pravi, da je merilo vsega Amerika, kot jo razume sam. Njegova moč je njegovo merilo. Kar potrebuje, je njegova pravica. Ni univerzalnega, ki bi ga vezalo – ni mednarodnega prava, ni skupne človeškosti, ni etičnega horizonta. Je samo njegova močna volja in zmožnost, da jo uveljavi.

Če ni univerzalnega, ni skupnega prostora, v katerem bi se lahko srečali. Ostajajo samo partikularni interesi, ki se borijo za prevlado. In najmočnejši zmaga preprosto zato, ker lahko.

Znašli smo se v svetu, v katerem so nasveti za ohranjanje kognitivne rezerve stoicizem naše dobe. Poskušajte ohraniti dostojanstvo v razmerah, ki jih ne moremo spremeniti. Stoiki so vsaj vedeli, kaj počnejo. Vedeli so, da se umikajo od političnega, ker je politično postalo nemogoče. Mi delamo isto, ne da bi se tega zavedali. Mislimo, da delamo na sebi, medtem ko se v resnici umikamo od sveta. Verjamemo, da skrbimo za svoje zdravje, medtem ko se odrekamo obče dobremu.

Sofistika potrebuje občinstvo, ki jo sprejme. Potrebuje ljudi, ki so se odpovedali univerzalnemu, subjekte, ki so se umaknili v privatno življenje. To so subjekti, ki nimajo več energije za kolektivno, ker so vso energijo porabili za delo na sebi.