Glede upanja

O čem v resnici govorimo, ko uporabljamo besedo upanje? Mislimo na neenakomerno razporejenost oblasti in premoženja oziroma denarja med ljudmi ter na to, da bo kdaj radikalno drugače? Kaj pa, če mislimo na skupno spreminjanje življenja na bolje, kar bi lahko zvenelo socialistično ali celo komunistično? Najbrž ne.

Za številne ljudi je bržčas čudno, če kdo reče, da je občutenje brezupnosti vsakdanje doživljanje življenja in da je treba izumljati nove in nove načine, kako ga zmanjševati. Čisto mogoče je, da se v njih sproži spontani odziv, da se je le treba malo vzeti v roke in verjeti, da za dežjem posije sonce. Prav tako je mogoče, da bi takim ljudem svetovali, naj si poiščejo strokovno pomoč, svetovalca ali pa poskusijo s preizkušenimi domačimi zdravili.

Resnično, zaradi obupa ne postajamo boljši ljudje in svet ne postaja lepši. Naše življenje ne postaja bolj kakovostno, naši medsebojni odnosi se ne razvijajo in ne krepijo. Dogaja se ravno nasprotno, saj se zgolj pogrezamo in doživljamo, da življenje nima smisla.

Občutenje brezupa je lahko strašno, saj se nam lahko zdi, kot da smo se znašli na vlaku smrti, ki se spiralno poganja naprej in naprej in se brezup ves čas samo povečuje. Človek dobi občutek, kot da se nekam pogreza, da tone globlje in globlje, da je obup kot nekakšna želatinasta snov, podobna živemu pesku, iz katerega se preprosto ni mogoče izvleči.

Ali se lahko na podoben način povečuje tudi upanje? Ga je lahko več in več, je lahko nekaj, v čemer se človek počuti dobro kljub mizeriji sveta, ki je vsepovsod?

John Green v pogovoru o tej temi, povezavo do njega mi je prijazno posredovala Minea, pravi, da je tudi upanje nekaj, kar se lahko povečuje in krepi. Zadeva pa je kompleksna in sega daleč onkraj tega, kar je na dnevnem redu komercialnih medijev.

Ni tako lahka, kot se kdaj zdi, morda ravno ob vstopu v novo leto, ko nam različni ljudje priporočajo, naj se oklepamo upanja, naj upamo kljub vsemu, naj naredimo nekaj, da upanje ne bo ugasnilo. Zakaj je tako?

Kaj je torej upanje v akciji, na delu, kako ga prepoznamo?

Najprej si velja naliti čistega vina: upanje je zelo povezano s trpljenjem in tragičnim občutenjem življenja. Brezup je z obema povezan še bolj, toda na tem kraju me zanima povezava med upanjem in trpljenjem.

Tu pa je že tudi prva svetla točka na obzorju. Moje dolgoletno vsakdanje delo z mladimi ljudmi, ki trpijo zaradi bolezni, invalidnosti, hendikepa, teh in onih težav, je dodobra spremenilo moje življenje in mene samega.

Spremenilo je tudi moje doživljanje in razumevanje sveta. Mislim, da se je vse skupaj preobrazilo podobno kot pri Johnu Greenu, ki govori o temeljni nepravičnosti sveta in življenja na tem planetu, ki bi lahko bilo bistveno drugačno, kot je. Nobenega močnega argumenta ni, da ne bi moglo biti tako, a vseeno ni.

Izkušnje, ki se rojevajo, ko nekdo spremlja trpljenje drugega in vztraja ob njem, ko torej ne pobegne, ker bi bilo to bolj enostavno, so težke. To niso lahke izkušnje, trpljenje je pomemben del človeškega zavedanja lastne končne eksistence, obenem pa je nekaj, kar ljudje težko prenašamo tudi zato, ker se zdi, da nas nenehno pozivajo in celo priganjajo, naj bomo dobre volje, veseli in srečni, naj nekako pozabimo na trpljenje, naj se z njim ne ukvarjamo, ne srečujemo.

Jaz se z njim ukvarjam in srečujem že vse življenje. To delam kot strokovnjak, ker je tako moje delo, in se ukvarjam kot oseba, posameznik, ki se srečuje s svojo intimnostjo in z največjimi globinami lastne eksistence.

Številni ljudje skušajo trpljenje minimalizirati, zanikati, prezreti, se obnašati, kot da ga sploh ni ali pa obstaja samo tam daleč nekje. Trpijo tudi zaradi tega, saj prezrto trpljenje ne izgine.

Na trpljenje nas ne more pripraviti nihče, ne moremo se niti sami. Izkušnje trpljenja drugih ljudi niso naše izkušnje. Ne pomagajo nam, ko se sami soočimo z lastnim trpljenjem.

Takrat je odločilno, da človek ni sam. To je bistveno in daleč najpomembnejše. Na pravim, da je soočenje s trpljenjem nekaj lahkega, če je zraven drugi človek, trdim pa, da deluje bližina drugega tolažilno, toplo in spodbudno.

Ob drugem imamo več moči za razumevanje trpljenja. Laže ga prenašamo, imamo več moči za vztrajanje, ki nam pomaga, da se prebijemo skozenj in začnemo doživljati smisel življenja.

S tem nočem reči, da je rešitev v srečevanjih z drugimi ljudmi. Taka srečevanja so fantastična skupna potovanja, to pa še ne pomeni, da trpljenje zaradi njih magično izgine. Ne, v nekem smislu je vedno tam, nekje ob strani, a srečevanja delujejo nekako magično.

Magičnost skupnega potovanja je v tem, da prepoznavamo vire trpljenja, skupaj odkrivamo celo njegov pomen, če že smisla nima.

Tisoče ur sem presedel z ljudmi, ki trpijo, in pridobil izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti z branjem, pa če človek prebere vse knjige, ki so bile kadarkoli napisane. Vtisnjene so v moje telo, ne le v um. In je dobro.

Vsakdo, ki je kdaj trpel, pozna resnico, ki je v tem, da vsi nasveti, vse knjige in vsa modrost ne pomagajo – ko prideš na rob, si sam. Nobena izkušnja drugega te ne pripravi. Pa vendar.

Prisotnost drugega ne odpravi osamljenosti trpljenja. Nihče ne more vstopiti v kraj, kjer sem popolnoma sam, pa vendar se vse spremeni.

Kako? Ne vem, ali je to mogoče pojasniti. Morda je mogoče samo doživeti. Biti skupaj je res dobro.

Trpljenje je sicer še vedno tam, nihče ga ne more prevzeti ali odvzeti. Nihče ga ne more razumeti od zunaj, toda človek, ki je zraven, ki ne pobegne in vztraja, omogoči nekaj nenavadnega, nekaj, kar spremeni trpljenje.

Mislim, da je v tem bistvo: trpljenje ne izgine, se pa spremeni. Ne postane manj težko, a ga je laže nositi. Postane nekaj, kar lahko nosim, ker pri tem nisem sam.

Upanje se rojeva v trpljenju. Taka je moja izkušnja. Ne obstaja zunaj njega, kot nekaj pozitivnega, medtem ko naj bi bilo trpljenje negativno. Ne, upanje se rojeva skozi trpljenje. Ne govorim o upanju, da bo še vse dobro. To je drugačno upanje. Je upanje človeka, ki je videl najhujše – in upa kljub temu ali pa natanko zaradi tega. V kaj torej upa?

Upa v drugega. Upam, da bo tam, ob njem, karkoli se bo že zgodilo.

Vem, da je mogoče biti z nekom v trpljenju. Vem, da navzočnost vse spremeni.

John Green govori o tem iz lastne izkušnje. Govori kot bolnik in kot človek, ki je spremljal trpeče otroke. Potrjuje moje izkušnje, da upanje ni v tem, da trpljenje izgine, temveč je v tem, da ga nekdo deli. Da nisi sam. Da je nekdo pripravljen ostati tudi, ko ni rešitve in je povsod tema.

To je upanje brez objekta in molitev brez cilja obenem. Ni upanje na nekaj, na ozdravitev, rešitev ali srečen konec, temveč je način bivanja, ki je pripravljenost ostati odprt – kljub vsemu.

V taki drži je posebno kljubovanje, je upor in včasih je protest.

Moje delo – Ana, otroci in mladostniki, leta prisotnosti – je nenavadno preprosto: biti zraven. Ko sem zraven, ne rešujem, še manj obravnavam ali popravljam. Zlasti pa ne bežim. Samo sem. Znam samo biti.

Ne vem, če je to najtežja stvar na svetu, vem pa, da je dobra. In se ne sprenevedam, da je v meni želja, da bi se rešil ali da bi pobegnil. Težko je namreč sedeti ob trpečem človeku in biti brez moči. Kdor trdi, da je to nekaj lahkega, blefira.

Ničesar od tega se nisem naučil iz knjig, kot rečeno. Trpljenje sem spoznal, a ne iz knjig, od znotraj. Bil sem tam, ko ni bilo izhoda ali pa se je vsaj meni zdelo, da ga ni. In sem ostal.

Nikoli ne bom rekel, da sem heroj. Nikakor ne, ker vem, o čem govorim. Govorim o molčeči, tihi, nevidni prisotnosti, ki je ne vidi nihče od zunaj. Nihče ne ve, koliko stane, spreminja pa življenje.

Končno sem globoko dojel, da skrbeti za drugega pomeni ostati. Samo to. Ne pomeni bežati pred trpljenjem drugega, ne pomeni iskanja rešitve, ko je ni.

Kar delam, je v idejah, še bolj pa je v navzočnosti. Je v telesu, ki sedi zraven. In je nekaj, kar noče pobegniti, kot da bi trmasto, kljubovalno vztrajalo, da vidi, kaj se bo zgodilo.

V vztrajanju sem prostor za drugega. Sem prostor za misel, za novo misel.