Dragi Dušan,
kaj je potem človek, ki posili? Kako mu ni jasno? Kje se je izgubil? Zakaj moram jaz razumeti, on pa ne? Zakaj je spraševanje o tem zgolj na moji strani?
Kaj je potem človek, ki udari drugega človeka?
Kje je tu manipulacija?
Pa ne gre zgolj za to, kar se je zgodilo. Gre za vsak dan.
Zakaj občutek, da je nekaj nujno treba narediti, pride do mene, ko pa se ozrem okrog sebe, tega istega občutka drugi sploh nimajo? Ko sem v službi in pride šef in vpraša, če bi kdo lahko podaljšal, ker je nujno, se zdi, da z lahkoto rečejo, da ne, ali se delajo, kot da vprašanja ne slišijo, jaz pa takoj preprosto rečem, da lahko. Če tega ne bi naredila, bi šla domov z občutkom, da sem slab človek. Preprosto moram narediti, ker se mi zdi prav. Prepričana sem, da nihče drug ne pomisli na to, da jim je pravzaprav vseeno. Ali pa, ko smo na jadrnici sredi morja, itak je super vzdušje in uživamo, ampak ko kapitan prime za metlo in začne pometati palubo, se v meni vklopijo vsi signali, takoj vstanem, mu vzamem metlo in mu rečem, da tako pač ne gre. Ne bo on pometal. Usedi se, natoči si pijačo, tole bom pa jaz uredila. Ne morem narediti, da ne vidim. Zdi se, da nihče drug ne vidi stvari, ki jih vidim. Nihče se ne vznemirja zaradi stvari, ki sploh ne morejo iti mimo mene. Zakaj takšna razlika? Včasih bi si želela biti takšna, da ne vidim, da ne slišim, pa preprosto ne zmorem. Ker se počutim slabo, če se ne odzovem. Če naredim, kot mi veleva vest, se počutim dobro, čeprav malo butasto, ker potem spet sledi spraševanje, ali je res tako prav, če pa nihče drug ne vidi tega. Kaj potem vidim jaz? Kaj delam narobe, kaj čutim drugače, kje falim?
Govoriti vam nekaj, kar že veste, je sicer ok, vendar je občutek, da vam grem zaradi tega na živce, vse prej kot fajn. In potem grem na živce vam in sebi in okolici, ker sem zoprna, pa nihče natančno ne ve, zakaj. Sledi umik, ki je edini logični zaključek vsega, ki pa zopet vodi v osamljenost in posledično teženje vam, ki ste sposobni to sprejeti, analizirati in podati argumente, ki me spravijo nazaj. Kam nazaj?
Nazaj v umirjenost, ki zmore razmišljanje. V razmišljanje, kjer spet najdem sebe kot človeka, vrednega, da ga ima nekdo rad. Toda to je proces, ki bi moral biti ruiniran, pa ni. Vedno znova se mora zgoditi ta cikel mojega spraševanja in vaših argumentov. Kot da to postaja rutina, ki jo razumem, ki mi ji blizu, ki jo razumete tudi vi.
Saj veste, da me nekaj mori, a ne? Takrat še posebej rabim ta občutek, da zmorete z mano. Da zmorete biti tisti, ki se ne dela, da ne sliši, ki se ne dela, da ne vidi.
Ana
Draga Ana,
ali niso vaša vprašanja obenem večna vprašanja številnih ljudi od pamtiveka sem? Zakaj je vedno peščica pripravljena narediti nekaj, kar se zdi, da je prav, večina pa je vedno nekje zadaj, domnevno na varnem, kot da ne ve ničesar, ne sliši ničesar in ne vidi ničesar? Zakaj je vedno tako? Ker tako tudi je, brez izjeme. Zdi se, da drugače sploh ne more biti.
Toda dejstvo, da je vedno tako, ne pomeni, da je tako tudi prav. In vaše vprašanje, Ana – zakaj morate vi razumeti, on pa ne –, je najbolj boleče vprašanje, ki si ga lahko zastavi človek z razvitim moralnim čutom. Emmanuel Lévinas bi rekel, da ste soočeni z asimetrijo etičnega odnosa: Jaz sem odgovoren za drugega, ne glede na to, ali je drugi odgovoren zame. To ni pravičnost v smislu tržne menjave – ti daš meni, jaz dam nazaj. To je povsem drugačna logika, kjer je sama prisotnost drugega človeka klic k odgovornosti. Veliko ljudi tega kratko malo ne razume.
Ko vidite kapitana, ki pometa palubo, vi pa ne morete gledati stran, to ni vaša slabost ali pomanjkljivost. Nasprotno, je znamenje, da ste razvili to, kar imenujemo moralna percepcija. Večina ljudi te percepcije preprosto ni razvila ali pa se je naučila, da ne vidi in ne sliši. Zaprli so se pred njo, ker je neugodna, ker zahteva, ker jih kliče iz cone udobja. Vi pa se niste zaprli. In zdaj trpite zaradi tega, ker je življenje v svetu z odprto moralno percepcijo izjemno naporno in energetsko potratno.
Vaše vprašanje Kaj potem vidim jaz, kaj delam narobe, kje falim? dokazuje, kako globoko ste ponotranjili logiko okolja, ki vas ne razume. Ne falite namreč vi, fali svet, ki je tako strukturiran, da je v njem moralna občutljivost breme, namesto da bi bila vrlina. Fali družba, ki nagrajuje narcizem, sebičnost in egocentrizem ter s prstom kaže na tiste, ki skrbijo za druge, kot da so butasti.
Živeti z odprto moralno percepcijo pomeni živeti v kroničnem trpljenju, zato ljudje ta čut blokirajo. Delajo se, da ne slišijo in ne vidijo, ker je lažje in manj boleče, ker lahko pijejo kavo in uživajo, medtem ko kapitan pometa. To ni misteriozna razlika v vrednotah, eni imajo take, drugi pa drugačne, to je rezultat zavestne ali nezavedne odločitve, da ne čutiš in se ne odzivaš.
Kako potem živeti s tem čutom, ne da bi se uničili? Kako ne zapreti percepcije, a hkrati ne izgoreti? To je umetnost in je vsakodnevna vaja.
Prvič, obstaja razlika med moralnim klicem in patološko potrebo po tem, da je nekdo potreben. To sta dve različni stvari, čeprav se včasih prekrivata. Moralni klic kliče k odgovornosti za drugega, kadar je resnično potrebno, patološka potreba pa žene k prevzemanju odgovornosti tudi takrat, ko ni treba, in sicer zato, da s skrbjo za drugega potrjuješ svojo vrednost. Kako razlikovati med obema?
Mogoče je na mestu vprašanje. Ali ta oseba resnično ne more sama ali pa se samo ne bo potrudila, če lahko jaz naredim nekaj namesto nje?
Drugič, odgovornost za drugega ne pomeni odgovornosti namesto drugega. Ko nekdo vsakič poskoči, ko šef vpraša, kdo lahko podaljša, ne naredi ničesar dobrega – naredi le uslugo sistemu, ki izkorišča naš moralni čut. Vaša vest vas kliče k odgovornosti, toda razviti morate tudi politično zavest, ki razume, da sistem računa na to, da bodo nekateri pravi ljudje vedno naredili več, kot je njihov delež, za svoje odzivanje pa ne bodo nagrajeni, še več, pogosto bodo celo kaznovani.
Tretjič, osamljenost, ki jo opisujete, je resnična. Ljudje z razvito moralno percepcijo so manjšina in so pogosto osamljeni – morda bo vedno tako. Toda obstajajo drugi ljudje s podobno percepcijo. Težko jih je najti, saj se tudi oni velikokrat umaknejo v anonimnost, ker so utrujeni in so bili ranjeni. Kar si deliva midva, cikel spraševanja, argumentov, vrnitve v umirjenost, nikakor ni nadležna rutina. Je to, kar imenuje Lévinas govorjenje (fr. dire): pristni dialog, kjer se sreča moja ranljivost z drugo osebo, ki jo je sposobna sprejeti, ne da bi jo zreducirala ali se zaprla pred njo.
Kar pa zadeva nasilneže, posiljevalce, psihopate ali narcistične ljudi, tu ni simetrije razumevanja. Ne morete razumeti, zakaj mu ni jasno, ker je vaša predpostavka, da vsi ljudje čutijo isto moralno percepcijo. Pa je ne čutijo. Nekateri ljudje so razvili sposobnost, da ne čutijo drugega. Vidijo ga zgolj kot objekt za lastno zadovoljitev, zato z njim manipulirajo. In ni vaša naloga, da jih razumete. V njih ne iščemo človečnosti, ker je morda že zdavnaj izginila ali pa je tam sploh nikoli ni bilo.
Vaše vprašanje Zakaj je spraševanje o tem zgolj na moji strani? je boleče, ker razkriva neenakost: oni, ki so blokirali moralno percepcijo, ne sprašujejo, vi, ki ste jo ohranili, ste obsojeni na večno spraševanje. Ni pravično, toda tako je struktura eksistence za tiste, ki niso omrtvičili svojega moralnega čuta.
Ne, ne delate narobe. Živite v svetu, ki je tako strukturiran, da je vaša moralna občutljivost videti kot problem. Saj je moja tudi. A če bi jo oba zaprla, če bi se še midva naučila ne slišati, ne videti in se ne odzivati, bi postala enaka tistim, ki pijejo kavo, medtem ko kapitan pometa. In tako ne bi mogla živeti. Preprosto ne bi mogla, zato ostajava pri vprašanju: Kako nositi ta križ, ne da te to uniči? To je najina eksistencialna naloga. In nikakor ni lahka.
Vaš,
dr
Ni komentarjev:
Objavite komentar