Alternativa moji morali

V čem je razlika med moralo in etiko? To je zelo pomembno in aktualno vprašanje. Naj začnem pri tem, kar je zelo aktualno.

Kaos, ki ga ustvarja Trump, ni le destruktiven. Morda se sliši čudno, toda res je, da je obenem tudi generativen. Iz njega namreč lahko vznikne nov red.

Ljudje niso neumni. Jasno vidijo, da je železni zakon, ki naj bi bil od nekdaj, zgolj ideologija enega človeka z jedrskim orožjem. Ker vidijo, že pada iluzija neizogibnosti, se že odpira prostor za alternativo. To je nov prostor.

Alternativa dejansko že obstaja: v solidarnostnih mrežah, v vseh tistih oblikah reda, ki niso hierarhični. Beograjska konferenca, na katero sem bil povabljen, ne bo le kritika obstoječega. Empirično vzeto, bo priprava alternative.

Ko bo Trumpov sistem razpadel – in razpadel bo –, bo že pripravljena druga možnost. Obstajala bo vednost, da je drugačno življenje mogoče, in obstajala bo mreža ljudi, ki so že sedaj pripravljeni graditi alternativo. Vem, da bo tako. Prištevam se med ljudi, ki sejejo semena tega, kar bo nastalo kasneje.

Pri vsem tem je zelo pomembno razlikovanje med moralo in etiko, glede česar me sprašuje Ana. V čem je torej razlika in zakaj je pomembna?

Bržkone se lahko strinjamo, da je etika primarna, kar pomeni, da želimo dobro življenje. Ne želimo pa ga zgolj za sebe, ker živimo z drugimi ljudmi. To pomeni, da morajo obstajati norme in zakoni, načela in principi, ki segajo onkraj mojega samoljubja in obstajajo nad mojo sebičnostjo. Kako?

Tako, da jih artikuliramo v samem umu, in sicer kot univerzalne norme. Ko jih tako prepoznamo, je vsakdo zaščiten pred samoljubjem drugega. A vse to velja in zlasti deluje le, če vsi ljudje v to verjamejo in sprejemajo obstoj univerzalnega.

Če torej hočem dobro živeti, moram sprejeti, da hočejo dobro živeti tudi drugi. Cilj je dobro življenje vseh. To je etika v aristotelski tradiciji. Etično vprašanje je: Kako naj živim, da bo moje življenje dobro, izpolnjeno, srečno v globokem smislu? Aristotel bi rekel, da je etika umetnost dobrega življenja, ki zahteva praktično modrost (grš. phronesis). Kaj je praktična modrost? Je presojanje v konkretni situaciji in omogoča odgovor na vprašanje, kako naj živim, da bo dobro.

Ključno je tole: etika ni sistem pravil. Meni se zdi izjemno dobro to, kar je povedal Lévinas: etika je srečanje z obrazom drugega. Je torej izvorni, prvobitni klic: Ne ubijaj!, Ne poškoduj me!, Tu sem za tebe. Etika je torej poziv, ni pravilo.

Morala je pravilo. Je vrsta pravil, norm in zakonov, ki jih izpeljemo iz tega prvobitnega, ontološkega srečanja med dvema človekoma. To pomeni, da lahko obstaja morala brez etike. Lahko sledim vsem pravilom, ki jih poznam, upoštevam zakone in poznam načela, a nimam nobenega odnosa do drugega kot drugega. Birokrat, ki pošilja ljudi v taborišča, lahko brezhibno sledi pravilom. Njegova morala, kot bi jo imenoval Trump, ostaja nedotaknjena. Naredil je vse tako, kot terja zakon. Nacisti so na sodišču skoraj po tekočem traku zatrjevali, da so počeli natanko to. Sledili so ukazom ter se držali zakonov, dogovorov in norm. Vse lepo in prav. Pika.

Etike, srečanja z obrazom drugega, v taki perspektivi preprosto ni, ne obstaja, ni možna. Morda so bili moralni, gotovo pa niso bili etični.

Etika v sodobnem smislu – etika človekovih pravic, humanitarizma, spoštovanja drugega – ni pogosto nič drugega kot odsotnost vsakega pozitivnega (etičnega) projekta. Je zgolj preprečevanje najhujšega.

Prava etika je zvestoba resnici, kot bi rekel Badiou. Je torej zvestoba resnici, ne temu ali onemu zakonu, dogovoru, birokratu, vodji ali diktatorju. Dogodek je lahko družbena revolucija, ljubezen, umetniško delo, znanstveno odkritje, etika pa je vztrajanje pri tej resnici kljub vsem pritiskom, ki jih navadno izvajajo ljudje.

Morala je v orisani perspektivi zgolj konformizem: sledenje obstoječim normam, počivanje v svojih mnenjih, izogibanje tveganju. Etika pa je vselej nasprotje od tega: tveganje, zvestoba, vztrajanje.

Na ravni vsakdanjega življenja bi lahko rekli, da je morala to, kar mi pravi skupnost, ki ji pripravim, da je prav ali narobe. Sem sodijo vsa pravila, ki sem jih internaliziral ali ponotranjil že v mladosti. Povedo mi, kaj moram, česa ne smem, vse to pa slišim v sebi kot glas starša, učitelja ali družbe.

Etika je učinek mojega lastnega premišljevanja. A ni moja morala, kot jo imenuje Trump – tu ne sme biti nobenega nesporazuma. Najprej je zahtevno vprašanje, ki od mene terja tehten premislek: Ali je to, kar mi pravijo, da je prav, res prav? Etika je tako zmožnost, da pokličem moralo na zagovor pred sodišče razuma, ki terja razmišljanje, refleksijo, distanco in kritiko.

Današnja družba mi tako pravi: Bodi uspešen, konkurenčen, samouresničuj se in optimiziraj sebe! To je njena morala, ki ji sledijo množice posameznikov. Etika pa je, ko samega sebe vprašam: Ali je to res pot k dobremu življenju? Ali ta morala služi dobrobiti ljudi in blagostanju – ali pa služi interesom, ki v resnici niso niti moji niti njihovi?

Zakaj je torej vse to filozofiranje in razlikovanje pomembno?

Prvič, pomembno je za Trumpa in vsako lastno moralo. Ko Trump reče moja lastna morala, v resnici reče: sledim pravilom, ki sem si jih postavil sam. To ni etika v nobenem resnem smislu. Tu ni nobenega srečanja z obrazom drugega (Lévinas), ni vprašanja o dobrem življenju skupnosti (Aristotel) in ni univerzalnega zakona (Kant). Je le partikularna volja do moči, ošabna samovolja, ki se preoblači v moralni jezik.

Drugič, pomembno je za moje delo z otroki s posebnimi potrebami. Morala kot sistem pravil lahko postane orodje izključevanja. Normalen otrok ustreza pravilom; nenormalen ne. Morala namreč meri, kategorizira in izključuje.

Etika je vsakdanje srečanje s konkretnim otrokom, z njegovim obrazom, z ranljivostjo; na tem ni nič abstraktnega. Etika me ne vpraša, ali sledim pravilom. Vpraša me, kako odgovarjam temu konkretnemu drugemu, ki je pred menoj, kako sem zanj.

Morala lahko postane moraliziranje ali obsojanje ljudi, ki ne sledijo pravilom, zato deli ljudi na dobre in slabe, vredne, manjvredne in nevredne. Etika ne deli ljudi. Prepoznava skupno ranljivost, skupno človeškost. Ne sprašuje, ali si nekdo zasluži pomoč. Sprašuje: Ti si tu, jaz sem tu. Kaj lahko naredim?

Resnično, Jaz sem tu ni isto kot Sledim pravilom, ki sem se jih naučil. Prehod od morale k etiki pomeni vstop v srečanje, odnos in odgovornost do drugega. Naša svoboda je zgolj navidezno v tem, da izberemo pravo moralo in se togo držimo pravil, smo ubogljivi, pridni in poslušni.

Ne, naša svoboda je v tem, da živimo etično – vpeti v odnose, odprti obrazu drugega, odgovorni, ranljivi in zato živi.