Trump in njegova lastna morala

Donald Trump je v nekem intervjuju, za katerega so ga zaprosili te dni, preprosto in zelo lahkotno rekel tole: Ne potrebujem mednarodnega prava. Torej bi smeli sklepati, da ga on ne potrebuje, medtem ko ga vsi drugi potrebujemo, saj sicer ni jasno, zakaj bi ga ustvarili in se ga držali. Zakaj ga torej drugi potrebujemo, on pa ne? Kako je kaj takega sploh mogoče?

Začnimo odgovarjati na vprašanje na začetku.

Težko je resno in konsistentno dvomiti v spoznanje, da človeška bitja potrebujemo jezik, zakone in pravila. Brez njih smo človeške živali, nezmožne preživeti, kar bi pomenilo, da nas brez njih že zdavnaj ne bi bilo.

A Trump nadaljuje. Reče namreč, da je celo njegova moč omejena. Oddahnemo si. Torej ni vsemogočen in ne more početi, kar bi hotel. V redu, a kaj ga omejuje, če ga ne omejujejo pravila in zakoni mednarodnega prava?

Trumpov odgovor na vprašanje je vreden resnega premisleka. Reče namreč: Omejuje me moja lastna morala.

Dobro, a kaj je lastna morala? Ima lahko človek svojo moralo, kot ima svojo srajco?

Moja lastna morala je protisloven izraz. In to ni politična sodba, saj je filozofska.

Kant bi rekel, da je morala ravno tisto, kar ni moje. Ni nekaj, kar imam ali izberem, ker mi ravno sede. Morala velja ravno zato, ker ni odvisna od moje volje, interesov ali počutja. Veže me natanko zato, ker je nisem izbral. Če bi jo določil in izbral sam, bi jo lahko tudi razveljavil, ko bi se mi zahotelo. Lahko bi imel vsak dan drugo. To pa ni morala, temveč je kaprica.

Lévinas bi dodal, da morala in etika nista avto-nomija, kar pomeni, da ni res, da si človek sam  postavlja zakone, ki jih uboga. Je hetero-nomija, kar pomeni, da zakon prihaja od drugod, ne iz človekove osebnosti. Lahko ga sicer uboga ali ne, nikakor pa ni njegova izbira ali celo lastnina. Nobeno sodišče na tem svetu ne bo reklo morilcu, da je čisto v redu, ker je moril, in lahko mirno svobodno živi še naprej, če je to skladno z njegovo moralo.

Ko torej Trump reče, da ga omejuje njegova lastna morala, v resnici reče, da ga omejuje njegova volja. To pa, še enkrat, ni morala. Volja je moč. In moč, ki trdi, da omejuje samo sebe, je – zgodovinsko gledano – moč, ki se ne omejuje. Taka moč je zgolj destruktivna, kar pomeni, da na koncu uniči tudi sebe. Ne more se omejevati, lahko pa ustvari pogoje za samouničenje.

Moč namreč ne more omejevati sama sebe. Omejuje jo lahko nekaj od zunaj. Na primer druga moč. Ali pa, še bolje, zakon. Na primer morala ali etika.

Le da ima zakon nenavadno lastnost; ni namreč fizična sila. Zakon ne more fizično ustaviti prav nikogar. Deluje le, dokler ga priznavamo, dokler dovolj ljudi verjame, da velja, in dokler se dovolj ljudi obnaša, kot da velja.

To pomeni, da je zakon izjemno krhek. Ni zid, v katerega se zaletimo, ker je dogovor, da se obnašamo, kot da je zid. In ko nekdo z dovolj moči preprosto reče, da zidu ni – in gre skozi –, se izkaže, da zidu res ni bilo. Narejen je bil iz skupnega prepričanja.

Hannah Arendt je to v zelo pomembnem času, ki bo morda že v kratkem spet pomemben, to dobro vedela: vse človeške institucije obstajajo le, dokler jih vzdržujemo. Niso naravne danosti, so dosežki, ki jih je treba vsak dan znova ustvarjati.

Trump torej ni rekel, da ne spoštuje mednarodnega prava. Rekel je nekaj veliko hujšega: Sem dovolj močan, da ga sploh ne potrebujem. Ta trditev je objektivna resnica, ker je empirično dokazana, ni pa legitimna. In razlika med resničnim in legitimnim je ravno prostor civilizacije.

Primitiven svet ni slab zato, ker bi bili ljudje zlobni. Je nevzdržen, ker nikoli ne veš, kdaj boš ti tisti, ki bo naletel na večjo moč. Zakon je iznajdba, ki poskuša to negotovost odpraviti z dogovorom.

Ko ga nekdo zavrne, nas vrne v stanje primitivne negotovosti. In tedaj imamo vsi resno težavo. Imamo jo mi, ima pa jo tudi sam, ker ne more vedeti, kdaj bo naletel na svojo mejo oziroma večjo moč.

Suverenost človeškega bitja, in Trump je navsezadnje le človeško bitje, v luči zapisanega ni zmožnost odločanja o izjemi. Trump pravi ravno nasprotno: Jaz sem izjema. V tem pa je velik problem. Vprašanje je, če se ga sploh zaveda, če o njem kaj ve.

Je problem, kajti če bi imel vsak človek svojo moralo, ne bi bilo nobene skupne mere, po kateri bi jih presojali. Vsakdo bi lahko rekel, da je izjema. Tako bi žrtev lahko rekla, da je nekaj narobe, skladno s svojo moralo pač, storilec pa bi rekel, da mu za njeno moralo dol visi, ker ima svojo, ki pravi, da krivice sploh ni bilo.

Wittgenstein bi pripomnil, da ni zasebnega jezika. Jezik je inherentno skupen. In morala je – vsaj deloma – jezikovna tvorba. Če ni skupnega jezika, ni mogoče reči to je narobe na način, ki bi ga drugi lahko razumel.

Trumpova trditev torej ni le politično nevarna. Je predvsem logično prazna. Moja lastna morala je kot moja zasebna aritmetika, po kateri je 2+2=5. To sicer lahko trdim, toda potem ne uporabljam več aritmetike.