Dokument, ki ga oblikujem, nastaja kot del mednarodnega projekta, o katerem sem že pisal, bo na koncu koncept sočutne šole kot celostnega institucionalnega okvira, ki presega raven kurikula in zajema:
- ontološko-antropološko izhodišče (relacijski človek),
- kurikul kot etični prostor,
- pedagoške odnose in restorativno pravičnost,
- profesionalno vlogo učiteljev,
- ravnateljevo vodenje kot moralno prakso,
- vlogo staršev in skupnosti
- ter razvojno usmerjeno evalvacijo.
Dokument bo primeren za didaktično rabo, obenem pa bo konceptualna osnova za razvoj šolske kulture ter teoretski okvir za strateške dokumente šole.
Že zelo dolgo vemo, da učenje ni skladiščenje informacij ali znanja; možgani ne skladiščijo ne enega ne drugega. Prav tako vemo, da se otroci najbolje učijo preko pogovorov, refleksij in izkušenj, ne tako, da učitelji vanje zlivajo znanje. Znano je tudi, da empatične, sočutne in prosocialne izkušnje krepijo moralne uvide mnogo bolj kot kazni ali nagrade.
Vzgajanje ni prenašanje pravil, temveč je odpiranje prostorov. V njem otroci skozi lastne izkušnje, odnose in refleksijo spoznavajo, da so vrline notranje skladne z realnostjo njihovega življenja. To ni mehka pedagogika, ker je ontološko in etično učenje, ki ne poteka tako, da otrok sprejema navodila in se večno strinja z avtoriteto, ki je nad njim, te pa se po malem tudi boji.
V sočutni šoli se vsi učimo biti skupaj na nove načine, ker odpiramo prostor in skrbimo zanj. In ko rečem nove načine, mislim na odnose, ki temeljijo na skrbi za drugega, ta pa je organsko prepletena s pravičnostjo. Temelj take šole je ideja dobrega, ki jo velja še enkrat dobro premisliti.
Platonova ideja dobrega je še vedno ena najbolj zahtevnih idej ne le filozofije, temveč tudi vsakdanjega življenja. Zakaj je tako?
Najbolj me zanima Platonovo povezovanje ideje dobrega s povezovanjem mnoštva v smiselne celote. Težko si predstavljam, da bi ljudje, ki skupaj načrtujejo nekaj slabega, dolgoročno povezovali mnoštvo v smiselne celote. Mislim celo, da je to nemogoče, ker taki ljudje ne gradijo, temveč rušijo celo tedaj, ko na videz gradijo.
Če se otroci od malega učijo, da je ideja dobrega temelj pravičnosti in vsake vrline, bodo sami od sebe spoznali, da je ideja dobrega cilj pravega življenja in pravilnega delovanja. Dovolj izkušenj z metodo Child Philosophy sem imel, da vem, da je tako.
Tako učenje omogoča tudi prehajanje od mnenj k znanju, saj mnenja niso znanje. Šola ima v tej perspektivi še vedno velike težave, ker misli, da je treba znanje otrokom kar prenesti, namesto da bi ga sami konstruirali.
Ideja dobrega nam omogoča oblikovati strukture, krepi povezanost ter povečuje razumljivost in smiselnost življenja. Zlo deluje ravno nasprotno. Skupina ljudi, ki načrtuje nekaj slabega, mora že v samem procesu nekaj skrivati, manipulirati, dvomiti, posamezniki morajo sumiti drug drugega. Slaba dejanja vedno povečujejo entropijo, ker je notranja logika zla zelo jasna: zahteva laži in sprenevedanje, pomeni dvojnost in notranji razcep (kar mislim, govorim in kar delam). Zahteva instrumentalizacijo drugega, prevlado partikularnih interesov nad obče dobrim, to pa cefra tkivo skupnosti.
Otroci, s katerimi se srečujem vsak dan, zlahka dojamejo, kaj pomeni reči, da je duša strukturno naravnana k Dobremu, Resnici in Pravičnemu. Odkrivajo, da sodelovanje deluje bolje kot konflikt.
Ko otrok začuti, da je nekaj narobe, ko se zaradi nepravičnosti počuti slabo, se zgodi dvoje. Oblikuje se psihološka reakcija in nastane epistemična orientacija kot neke vrste notranji kompas, ki kaže na strukturo realnosti. Podobno kot fizična bolečina signalizira poškodbo telesa, moralno nelagodje signalizira kršitev nečesa fundamentalnega v socialnem tkivu oziroma v odnosih.
Otrok se tako odziva na nepravičnost, še preden razumsko dojame, zakaj je nekaj nepravično. Njegov odziv je spontana reakcija na kršitev reda.
Platon bi rekel, da se otrok počuti slabo, ker nepravičnost krši strukturo, ki ji je njegova duša naravno naklonjena.
Vzgajanje zato ni uspešno takrat, ko otrok uboga avtoriteto in je priden, temveč takrat, ko odkrije in spozna. Učitelj ali odrasli zato ne bi smel biti vir norm, temveč bi moral postati varuh prostora, v katerem se lahko artikulira resnica otrokovih izkušenj. V tem smislu resnična avtoriteta molči: ne zapoveduje, temveč omogoča uvid.
Otroci ne odkrijejo, da so vrline »lepe«. Ugotovijo, da so funkcionalne v najglobljem smislu. Iskrenost je trdnejša, ker zmanjšuje notranji razcep; sočutje bogati, ker širi polje bivanja; egoizem siromaši, ker zapira svet v ozko perspektivo jaza. Taka je fenomenologija vsakdanjih izkušenj, ki jih ima bržkone čisto vsak človek.
Ko otroci etične resnice ponotranjijo, postanejo odporni na ideološko pogojevanje. Kdor je sam uvidel, da laž razkraja odnose, ne potrebuje zunanjega nadzora. V tem je bistvena razlika med moralno poslušnostjo in etično avtonomijo.
Ključno je, da pridejo otroci do teh uvidov v odnosih. Moja dolgoletna izkušnja mi sporoča, da se pravičnost, sodelovanje in sočutje pokažejo kot resnični šele v medčloveškem polju. V tem smislu je duša, o kateri govori Platon, vedno že relacijska.
Otroci se tako naučijo, da etično ravnanje ni odpovedovanje sebi, da ničesar ne izgubijo, temveč je, ravno nasprotno, skrb za lastno notranjo skladnost. Odkrije, da biti dober ne pomeni, da dela nekaj, kar je »treba«, temveč je nekaj, kar se splača v najglobljem pomenu besede, ker omogoča notranji mir, občutenje smisla in občutek pripadnosti.
Za vsako vzgajanje in učenje je zato še vedno zelo relevantno klasično razlikovanje med dokso (mnenje, ki ga prevzameš od zunaj) in episteme (znanje, do katerega prideš skozi dialektično raziskovanje). Šolski sistem, ki prenaša znanje, v resnici prenaša samo dokso. Prenaša jo celo takrat, ko je vsebina resnična. Otroci se morajo namreč naučiti ponavljati pravilne odgovore, ne pa razumeti, zakaj so pravilni.
V orisani perspektivi učitelj ni avtoriteta, ki pove, kaj je prav, temveč je spodbujevalec uvida, ki modelira vrline skozi lastno ravnanje ter ustvarja varen prostor za raziskovanje napak – teh ne popravljamo, temveč jih raziskujemo, da bi jih dobro razumeli.
Zelo pomembno vlogo ima tudi ravnatelj, saj mora utelešati etos sočutnega vodenja, razumeti lastno življenjsko zgodbo kot del pedagoškega procesa in graditi kulturo, kjer so odnosi pomembnejši od dosežkov.
Struktura kurikularnega modela, ki ga gradim, ima v luči povedanega pet stebrov.
Prvi steber: samozavedanje (Platon).
Osnovna ideja: etika se začne z vpogledom vase.
Razvojni cilji:
o prepoznavanje lastnih čustev, motivov in notranjih konfliktov,
o razumevanje povezav med čustvi, mišljenjem in ravnanjem,
o oblikovanje notranjega moralnega kompasa.
Pedagoški pristopi:
o dialogi in refleksije,
o filozofski pogovori z otroki,
o narativne vaje (osebne zgodbe, moralne dileme).
Platonov doprinos: učenje kot porajanje resnice iz dialoga, ne prenašanje znanja.
Drugi steber: samoregulacija (Aristotel).
Osnovna ideja: vrlina postane resnična šele, ko je utelešena v ravnanju.
Razvojni cilji:
o obvladovanje impulzov in frustracij,
o vztrajnost, odgovornost, zanesljivost,
o sposobnost odloženega odziva.
Pedagoški pristopi:
o ponavljajoče strukturirane izkušnje,
o skupna pravila, ki jih učenci sooblikujejo,
o refleksija po ravnanju (kaj se je zgodilo, zakaj, kako drugič).
Aristotelov doprinos: pravični postajamo tako, da delamo pravična dejanja.
Tretji steber: socialna zavest (relacijska ontologija).
Osnovna ideja: Jaz obstajam skozi druge.
Razvojni cilji:
o sočutje, empatija in perspektivno mišljenje,
o občutek pripadnosti in skupne odgovornosti,
o razumevanje vpliva lastnih dejanj na skupnost.
Pedagoški pristopi:
o sodelovalno učenje,
o krogi poslušanja,
o skupnostni projekti.
Doprinos filozofije ubuntu: etičnost ni individualna lastnost, temveč je kakovost odnosov.
Četrti steber: odnosi in dialog (Rousseau – učenje iz izkušenj).
Osnovna ideja: moralno razumevanje se rodi v situacijah, ne v abstraktnih pravilih.
Razvojni cilji:
o konstruktivno reševanje konfliktov,
o spoštljiva komunikacija,
o sposobnost poslušanja in pogajanja.
Pedagoški pristopi:
o izkustvene situacije in igre vlog,
o mediacija med vrstniki,
o analiza realnih šolskih konfliktov.
Rousseaujev doprinos: vzgoja ustvarja pogoje za uvid, ne vsiljuje morale.
Peti steber: odgovorno odločanje (integracija vseh tradicij).
Osnovna ideja: etika je presoja v konkretnem svetu.
Razvojni cilji:
o razumevanje posledic naših odločitev,
o tehtanje med individualnim in skupnim dobrim,
o razvoj notranje odgovornosti.
Pedagoški pristopi:
o delo z moralnimi dilemami,
o skupinsko odločanje,
o refleksija uspehov in napak brez sramotenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar