Deklica z vžigalicami ali o bližini, ki ohlaja

Zgodbo poznamo vsi. O deklici, ki je obdana z ljudmi. Ni se znašla v puščavi. Ne živi na samotnem otoku. Je v mestu, na ulici, na Silvestrovo. Okrog nje so ljudje, tam je veliko ljudi. Hodijo mimo, hitijo domov, praznujejo in se veselijo. Okna so osvetljena. Za njimi so družine, tam so toplina, hrana, smeh.

Intimnost je povsod, a deklica zmrzuje.

To je zgodba o bližini, ki ne greje. O svetu, polnem svetlobe, prazničnosti in veselja, v katerem nekdo zmrzne.

Deklica ima pri sebi vžigalice. Nudijo svetlobo in ustvarjajo toploto. A ne sme jih uporabiti zase. So namreč tržno blago. Namenjene so prodaji. Če jih porabi, bo oče jezen. Če jih ne proda, bo jezen še bolj.

Taka je čista logika trga. Imaš sredstvo, ki ustvarja toploto in svetlobo, a ti ne pripada. Pripada trgu. Tvoja naloga je, da ga prodaš, ne, da se greješ z njim.

Ko deklica končno vendarle prižge vžigalico, ko si vendarle privošči toploto, ker jo zebe, je to dejanje obupa, ki jo stane življenja.

Kaj zagleda v soju prižgane vžigalice? Zagleda toplo peč, pečeno gos, božično drevo. In končno – babico, edino osebo, ki jo je ljubila. A babica je mrtva.

Edina resnična toplina v njenem življenju pripada preteklosti, osebi, ki je ni več. Živi ne ponujajo ničesar. Ljubezen ponujajo samo mrtvi – v viziji, imaginaciji, v simbolnem.

Realni svet – ulice  ljudje, december – je mrzel. Toplota in toplina, ki jo čutimo, sta samo tam, kjer se odpre simbolni prostor. Ljudje hodijo mimo deklice. Opazijo jo in je ne vidijo. Je prisotna, a je nevidna. Trpi, a njenega trpljenja nihče ne prepozna.

Taka je krutost indiferentnosti. Ljudje hitijo v tople domove in nimajo časa, ali pa niso zmožni, da bi videli ljudi, ki zmrzujejo pred njimi. Hladna intimnost ni sovraštvo in ni hudobija. Je preprosta odsotnost pogleda. Mimoidoči niso zlobni, le zaposleni so s tem, kar imajo za svoje. In ta zaposlenost, ta samozadostnost, jih počasi ubija.

Bližina, ki ohlaja je kajpak oksimoron. Bližina drugega človeka ne bi smela ohlajati. Ne bi smela biti hladna. Morala bi biti topla, prijetna, prijazna. Taka, da si je človek želi. Kaj se mora zgoditi, da postane bližina hladna?

Naslov tega dnevniškega zapisa je tudi parafraza knjige, ki jo je že pred časom spisala izraelska sociologinja Eva Illouz.

Nenavadnost, o kateri razmišljam, izhaja iz razcepa med tem, kar označuje beseda intimnost, in tem, kar označuje beseda hlad.

Intimnost pomeni odnose, bližino, pogovore, stike. Vsakdo od nas ve, kako zelo nas družbena omrežja povezujejo. Ljudje še nikoli niso bili tako močno povezani, kot so danes. Govorijo o čustvih, si jih delijo, objavljajo podobe intimnosti. Avtorica knjige poudarja, da še nikoli v človeški zgodovini ni bilo toliko diskurza o intimnosti. A od kod nenadoma hlad?

Je mogoča intimnost, ki ne greje? Na žalost je mogoča.

To je racionalizirana, merjena, optimizirana intimnost. Je intimnost, ki jo obvladujemo, z njo upravljamo, jo komuniciramo in procesiramo. To je intimnost, ki se pretaka skozi algoritme, ki nam mimogrede izračunajo, kako se najbolje ujeti z drugim človekom. Je intimnost, v kateri smo se naučili čustvene inteligence, a prav ta je hladna.

Toplino je nadomestil diskurz o toplini. Eva Illouz natančno opiše mehanizme te ohladitve.

Ironično je, da terapevtizacija vsakdanjega življenje ne krepi čustev, temveč ta postanejo predmet nikoli sklenjenih analiz. Moramo jih razumeti, predelati, integrirati, delati na njih. Čustva postanejo predmet med drugimi predmeti. In so že v daljavi. Vse bolj jih opazujemo in vse manj jih čutimo. O njih govorimo, a jih ne živimo. Z njimi upravljamo. Ali bolje. skušamo upravljati.

Drugi mehanizem je racionaliziranje. Čustvena inteligenca postane kompetenca. Nekaj, česar se lahko naučimo, nekaj, kar lahko merimo, izboljšamo. Goleman je dal čustvom številke – in jim odvzel dušo. Čustva, ki jih optimiziramo, namreč niso več čustva, saj postanejo performans.

Tržna logika, ki sicer obvladuje naša življenja, je dosegla, da je intimnost vstopila na trg; ali pa je trg koloniziral intimnost, saj je vseeno. Danes zato izbiramo partnerje kot izdelke v trgovini: primerjamo, ocenjujemo, zamenjamo, če ne ustrezajo. Zaslužimo si najboljše, si rečemo in ponavljamo za influencerji. A ko je partner predmet izbire med alternativami, ni več oseba, ker je le še trenutno najboljša opcija.

Javnost zasebnega ne omogoča tega, kar je imenoval Kant javna raba uma. Ne, čustva, ki bi bila nekoč skrita, intimna in bi jih delili le z najbližjimi, zdaj objavljamo. Na Instagramu delimo svojo žalost. A ta je že del performansa. Ni več golo, surovo, resnično čustvo, saj je obdelano in je ponaredek.

In potem pride na vrsto hladen mesec, december.

December je laboratorij hladne intimnosti. Kaj se dogaja?

Najprej je na vrsti obligatorno veselje. December je zapovedano veseli december. Moramo biti veseli in moramo se počutiti praznično. Prazniki to preprosto zahtevajo. A veselje na ukaz ni veselje in zaukazana prazničnost je votel performans. Ko nas vprašajo Kako so minili prazniki?, odgovorimo: Lepo, hvala. Tega ne rečemo, ker je bilo res lepo, tako odgovorimo, ker je to pričakovan odgovor.

Darila, ki naj bi bila presežek, so predmeti, ki si jih izmenjamo. Obdarovanje je del ekonomije, v kateri natančno izračunamo, komu koliko, da bo enako kot lani, da ne bo preveč ali premalo. Dar postane obligacija in preneha biti dar.

Družina se zbere, ker se mora. Smo intimni, sedimo skupaj, jemo skupaj. A je ta intimnost topla? Ali pa je prazen ritual, ki ga izvajamo, ker ga pač izvajamo vsako leto?

Svetloba je dekoracija: luči na ulicah, na drevesih, na hišah. Simbolizirajo svetlobo, ki premaga temo. A te luči so okras in ne grejejo. Lahko stojiš pod milijonom lučk in zmrzuješ. Deklica z vžigalicami. Milosti in ljubeznivosti je malo, hladu, oddaljenosti in odtujenosti je veliko.

Ana mi napiše pismo. V njem govori o mrazu do kosti. Govori o toplini mojih besed, ki jo presenetijo. Govori, da ne ve, kako zapisane besede lahko prenašajo toplino.

V svetu hladnih intimnosti išče resnično toplino. Ni ji dovolj diskurz o toploti. Ni ji dovolj uprizorjena bližina. Išče nekaj, kar je skoraj izginilo – resnično prisotnost, ki greje.

In ko jo najde – v besedah, pismu, v prostoru, ki ga odpira pogovor –, jo presenetijo solze. Ker je topline tako malo. Ker je intimnost tako hladna. Ker je tisto, kar bi moralo biti običajno – prisotnost drugega, ki ni breme –, postalo redkost.

Hladna bližina je simptom dobe, v kateri živimo. To je čas, ki nas uči samozadostnosti, optimizacije in obvladovanja čustev, upravljanja z odnosi. Potreba po drugem človeku je skoraj prepovedana. Ker je šibkost in je odvisnost.

A vsako človeško bitje je odvisno. Od vsega začetka. Otrok ne preživi brez drugega. In odrasli ne živi brez drugega; v polnem smislu besede že ne.

December razkriva paradoks časa, v katerem živimo: diskurz o bližini ne zmanjša osamljenosti, komunikacija ne vodi k razumevanju, umetna svetloba ne prežene mraza.

Hladna intimnost je čudna povezanost ljudi, ki je izpraznjena svoje substance. Je bližina, ki ne greje, in je dotik, ki se ne dotakne.

Resnično, živimo v dobi, kjer smo blizu drug drugemu kot še nikoli, a nam je hladno. Poznamo intimnost, a je še vedno hladno. In praznujemo svetlobo – v hladu.

Človek, ki čuti mraz in joče ob toplini, je bližje resnici kot tisti, ki praznujejo in se smejijo, kot da je vse v redu.

Ker ni vse v redu. Mraz je resničen. In resnična toplina je postala redkost, za katero je vredno jokati, ko jo končno najdemo.

Obstajajo pa besede, ki ogrejejo.

Andersen ni postavil zgodbe na Silvestrovo po naključju. To je dan pred novim letom, ki je praznik upanja, začetkov in svetlobe. Zgodba ni le kritika 19. stoletja, ker je arhetip. Ponovi se v  vsakem decembru, v vsakem človeku, ki zmrzuje sredi praznujočega sveta.

A za deklico ta praznik pomeni le to, da vsi praznujejo, medtem ko sama zmrzuje. Veselje drugih ne ublaži njenega trpljenja, temveč ga poudari.

Naslednje jutro ljudje najdejo deklico. Zmrznjeno. Z nasmehom na obrazu. In kaj rečejo? Gotovo se je hotela ogreti. Nihče ne ve, kako lepe reči je videla tik pred smrtjo.

To je popolna hladna intimnost. Kot bralci smo ganjeni. Nekaj čutimo, zgodba se nas dotakne. A deklica je mrtva. In mi – bralci, mimoidoči, praznujoči – nismo storili ničesar.

Drugo ime za to je hladna intimnost: čutimo, a ne delujemo. Smo pretreseni, a ne prisotni. Jočemo ob pravljici – in gremo naprej s svojim življenjem, kot da se ni zgodilo prav nič.