Etika kot ljubezen

Razpravljali smo o etiki. Ko so vsi pozaspali, sem se lotil pisanja tega dnevniškega razmisleka.

Paradoks molitve

Molitev ni govor, ker je pred vsakim govorom. Preden človek ve, h komu se obrača, preden ima na voljo besede, preden govori in preden ima v glavi jasno misel, ki bi jo spremenil v molitev in se obrnil k nekomu, je zmožen za držo, ki jo lahko imenujemo molitev. Otrok, ki se zbudi sredi ponoči in kliče, ne ve in ne more vedeti, koga kliče. Kliče v temo. In ta klic v temo, ki še ne ve, ali bo kdo odgovoril, je morda najčistejša oblika molitve. Kar bo sledilo kasneje, besede, formule, rituali, bodo poskusi ujeti to prvobitno usmerjenost, to odprtost proti nečemu, česar ne poznamo.

Pomen tišine

Darilo, ki sem ga povsem nepričakovano prejel včeraj, je sprožilo val misli, ki sem jih takoj zapisal. To so misli o tem, komu smo hvaležni v življenju, da smo ga srečali, o sreči, da smo imeli izkušnjo vseobsegajoče ljubezni in o trenutku, morda je bil res en sam, ki je povsem spremenil vse. Kajti človek je zmožen doživeti nekaj neverjetnega. To je trenutek, ko ne more storiti ničesar, da ne bi razumel singularnosti drugega in njegove osamljenosti, da ne bi čutil nenavadne drugosti drugega.

Življenje kot molitev

Življenje je eno samo spreminjanje. Ko človek sprejme samega sebe kot živo bitje, sprejme življenje kot spreminjanje, to pa obenem pomeni, da sprejme tudi samega sebe kot spreminjajoče se bitje. Zakaj je potem tako zaskrbljen, kaj si drugi mislijo o njem, zakaj se ne oklene spreminjanja, za katerega drugi ne morejo niti vedeti, saj so preveč zaposleni s seboj in brezbrižni?

Obstani trenutek, tako lep si!

Je mogoče na novo napisati zakone eksistence? Kaj potem reči o stremljenju k nečemu, da bi bil vreden tega, kar si prejel?

Obstaja iskanje, ki nikoli ne najde. In obstaja hvaležnost, ki nikoli ne pozabi. Nekaterih dogodkov ne bom nikoli pozabil. In nekaterim ciljem sem se odpovedal, ker sem spoznal, da so zgolj fikcije. Privlačne, a so vseeno zgolj napačne zaznave.

Memento mori

Jezus je bil tu le kratek čas, potem je odšel. Okoli sebe je zbral peščico ljudi. Nikoli ni bil pomemben za vse. Številni so ga sovražili, mnogi ga še danes ne razumejo, čeprav trdijo, da hodijo za njim in ga imajo v svojem srcu. V resnici ga nimajo, tako se le reče. In le redki zares razumejo, v čem je bilo jedro njegovega zemeljskega poslanstva. Klišeji, kičasto razkazovanje, prazne in vedno enake besede o nekakšni odrešitvi letijo v prazno. Šele v tišini, ko razmišljam o smrti, pozabi in hrepenenju, začutim težo besed, ki prihajajo od nekoga, ki je o tem razmišljal zares, ne le mimogrede, kot je dandanašnji sicer v navadi, ker se vedno nekam mudi. Zapis, ki sledi, bo morda kdo prebral, obstal za trenutek in pomislil na svoje hrepenenje, na svojo minljivost, na to, kako malo časa ima. Sled mojega zapisa ne bo večna. Bo pa prava. Kot vse, kar nas dela najbolj človeške.

S pridnostjo do preživetja brezsramnih

Kako živeti v času, ko je krepost politično irelevantna? Tako, da skrbimo zanjo, jo negujemo in kultiviramo. V tem, kako se pogovarjamo. V tem, kako poslušamo. V tem, kako skrbimo drug za drugega. Vemo, da sistem ne nagrajuje kreposti. A ta ni bila nikoli odvisna od nagrade. Vedno je bila – kot je vedel Aristotel – sama sebi namen. Moj odgovor na vprašanje je zato enoznačen: tako, da vztrajamo pri tem, kar vemo, da je prav, tudi ko svet nagrajuje to, kar vemo, da je narobe.

Beg pred tišino v prazni sobi

Bržčas nihče resno ne dvomi, da šola uspešno uči otroke reševati zapletene enačbe, pomniti gore podatkov, celo kritično misliti. Empirični podatki pa prav tako nesporno kažejo, da slovenska mladež v šoli ni ravno srečna. Občutke osamljenosti je v zadnjem letu izkusil vsak šesti mladostnik v starosti 11, 13, 15 in 17 let. Več kot tretjina mladostnikov je poročala o rednem doživljanju vsaj dveh psiholoških oz. psihosomatskih simptomov, skoraj 7 % mladostnikov ima visoko stopnjo anksioznosti, dobra petina mladostnikov pa ima povišano verjetnost depresije. Najpogostejši psihosomatski simptomi, ki jih doživljajo mladostniki, so: nervoza, nespečnost in razdražljivost. Slovenija ima enega najnižjih deležev učencev, ki se strinjajo ali močno strinjajo, da se radi učijo novih stvari v šoli – samo 41,4 % (uvrstitev na 68. mesto med 75-imi državami). Teh dramatičnih podatkov si nisem izmislil. Rezultati mednarodnih raziskav (PIRLS, TIMSS, PISA) kažejo, da slovenski učenci izražajo nižji občutek pripadnosti šoli v primerjavi z mednarodnim povprečjem.

Borba s tesnobo

Montaigne me je nekoč uročil z jasno besedo: Kdor bi ljudi naučil umreti, bi jih naučil živeti. Tako je zapisal. In kako se učiti umreti? Tako, da gledam smrti v oči. Tako, da jo pustim blizu. Tako, da ne bežim. Ne vem, kje me čaka smrt, zato jo čakam povsod. Vaditi smrt pomeni vaditi svobodo. Kdor se je naučil umreti, se je pozabil podrediti. Tako je govoril Montaigne. Jaz se ne podrejam.

Eksistencialna osamljenost in sram zaradi sramu

Skupaj smo si ogledali film Wicked: For Good (Jon M. Chu, 2025) ali Žlehtnoba: Za vedno. To ni film o sodobnem samouresničevanju, ker je pripoved o klasični duhovni preobrazbi, o tem, kako slabo razumemo sodobni korporativni do konca skomercializirani koncept samouresničevanja ljudi in kako malo je duhovnosti v svetu, v katerem vse bolj prevladujejo simulakri. Resnično, raje sem žlehtnoba za vedno, kot da bi se uresničeval po načrtih teh, ki kujejo dobičke na moj račun. In sledim naslovu filma, ki se nanaša na nekaj, kar je za dobro (ang. for the good), in na nekaj, kar je za vedno (ang. permanently). Sprašujem se, kaj sploh pomeni biti dober v sodobnem svetu, kako biti, za koga in po čigavih merilih. Izjemen film, v katerem sem zelo užival.

Elphaba postane »zlobna čarovnica« – ker noče popuščati. Noče sodelovati s sistemom, ki tlači Govoreče živali, noče biti »dobra« po pričakovanjih, ki si jih delijo Čarovnik in prebivalci Emeraldnega mesta. Njena »zlobnost« je natanko to: zvestoba lastni želji, lastnemu prepričanju, tistemu, kar je prav, čeprav to pomeni izobčenje. Glinda postane »dobra čarovnica« – ker se prilagodi. Sprejme pravila igre. Je všečna, priljubljena in izjemno popularna. Ni pa čarovnica, saj sploh ne zna čarati. Nikoli ni znala. Vse je samo vtis, simulaker, ki drži skupaj totalno občestvo.

In še to.

Režiser Chu opisuje preobrazbo Boqa v Pločevinastega človeka kot »rojstvo pošasti«. Zakaj? Ker takrat izgubi srce. Telo se spremeni v kositer, pomembneje pa je, da postane del totalitarne skupnosti skozi sovraštvo do čarovnice, ki jo imajo vsi za žlehtnobo.

Film se konča tako, da obe stopita v neznano. Glinda skuša postati resnično dobra, Elphaba pa stopi v novo življenje onkraj sveta senc.

To je torej zgodba o duhovni preobrazbi, ki jo ta svet nujno potrebuje.

O sramu in zdravilnih odnosih

Minea mi je priporočila v branje knjigo z naslovom Understanding and Treating Chronic Shame: A Relational/Neurobiological Approach. Avtorica je Patricia A. DeYoung, knjiga je izšla leta 2015 pri založbi Routledge.

Prilagodi se!

Resničnost idej ni bila nikoli zadosten pogoj, da bi jih ljudje sprejemali z odprtimi rokami. Kakor njihova neumnost nikoli ni preprečevala, da bi se jim množično priklanjali, nato pa še živeli, kot da so njihova iznajdba. Zgodovina ljudi zato ni bila nikoli zgodovina znanosti ali filozofije. In ko družba razglaša svoje načine življenja za edine resnične, so vse ideje, skozi katere se izraža resnica, obsojene na zavrnitev, pozabo in propad. V taki družbi nihče ne kritizira utrjenih načinov življenja prav zato, ker so se že sami odrekli kritiki. Pozivanje h kritičnemu razmišljanju je znotraj takih obzorij le cinično sprenevedanje, da družba visoko ceni ljudi, ki znajo misliti. V resnici jih ne ceni, dokler se ne prilagodijo. Potem so nenadoma gor vzeti, nekateri so nagrajeni za pogumno držo, vztrajanje. Ali pa za življenjsko delo – ko so dovolj stari, seveda.

Deklica z vžigalicami ali o bližini, ki ohlaja

Zgodbo poznamo vsi. O deklici, ki je obdana z ljudmi. Ni se znašla v puščavi. Ne živi na samotnem otoku. Je v mestu, na ulici, na Silvestrovo. Okrog nje so ljudje, tam je veliko ljudi. Hodijo mimo, hitijo domov, praznujejo in se veselijo. Okna so osvetljena. Za njimi so družine, tam so toplina, hrana, smeh.

Intimnost je povsod, a deklica zmrzuje.

Pravila obdarovanja in njihova beda

Navodila za nakupovanje popolnih novoletnih daril so zelo preprosta. Preprosta so tako zelo, da jih vsakdo uporabi z lahkoto. Njihovo število ni tri ali sedem, kar bi bilo pravljično število, ker jih je 17. Tudi to je praštevilo. Pravil je sicer nekoliko več, kot bi pričakovali, a so zelo koristna. In katera so?

Zakaj december ni to, kar bi lahko bil

Ni potreben miselni napor za ugotovitev, da je koledarski december naravno, strukturno nastavljen kot čas obračuna. Dnevi se krajšajo, noči se daljšajo, narava se umika, leto se izteka. Vsaka tradicionalna kultura je vedela, da je to čas introvertiranosti. To je obdobje, ko se življenje obrne navznoter, ko se energija zbira, ko je prav, da človek utihne.

Sopotniki skozi decembrski blodnjak

V dneh, ko nas luči vabijo h kupovanju, ko nam prodajajo radost v plastičnih škatlah, se nekje globoko v nas nekaj tiho vpraša: »Kam pravzaprav grem?«. Zakaj bi bilo tako spraševanje smiselno, ko pa se zdi samoumevno, da hodimo, ker se pač hodi, ker vsi hodijo, ker december zahteva korake, veliko korakov, hitrejše, odločnejše korake, od ene trgovine do druge, od enega darila do naslednjega, kot da je cilj jasen, kot da vemo, kam nas vse skupaj vodi? Zakaj torej?

Hendikep kot spoznavni privilegij

Vse življenje se srečujem s hendikepom. Srečujem se z ljudmi, ki jih pogosto imenujejo ranljivi. Vedno sem mislil, da je ranljiv vsak človek, zato želim napisati kratko refleksijo svoje poti k psihoanalizi kot znanosti o singularnem, ki je na prav poseben način povezana natanko s temeljno ranljivostjo vsakega človeškega bitja.

Skrb za drugega kot temeljno družbeno razmerje ali znanje od spodaj

Kaj torej pomeni biti? Vselej smo že v svetu. Kaj pomeni biti v svetu? In vselej sem z drugimi. Nikoli nisem popolnoma sam. Kaj torej pomeni biti z njimi? Kaj pomeni biti z drugim človekom? Danes živimo v svetu, v katerem se praviloma ne sprašujemo, kaj pomeni živeti z drugim. Veliko pogosteje se vsak posameznik ukvarja sam s seboj. Kolikokrat slišim, da nekdo dela na sebi, skoraj nikoli pa ne slišim, da kdo dela na odnosih. Zakaj je tako? Sta svoboda in individualizacija res najgloblji resnici eksistence in zavesti o njej?