Pomen tišine

Darilo, ki sem ga povsem nepričakovano prejel včeraj, je sprožilo val misli, ki sem jih takoj zapisal. To so misli o tem, komu smo hvaležni v življenju, da smo ga srečali, o sreči, da smo imeli izkušnjo vseobsegajoče ljubezni in o trenutku, morda je bil res en sam, ki je povsem spremenil vse. Kajti človek je zmožen doživeti nekaj neverjetnega. To je trenutek, ko ne more storiti ničesar, da ne bi razumel singularnosti drugega in njegove osamljenosti, da ne bi čutil nenavadne drugosti drugega.

Drugost drugega je vselej povezana s tragičnim občutenjem življenja. Eden njegovih najbolj presunljivih upodobitev je El Grecov Kristus. To ni Kristus zmagoslavja, celo ni Kristus teologije, še manj je ideal institucije. To je Kristus sočutja, navadni človek, ki je bil pripravljen biti izdan, poteptan, pretepen, križan, pozabljen, samo da bi trpeči človek pred njim našel malo olajšanja. Ta Kristus ne zahteva ničesar. Sprejema.

V El Grecovem Kristusu je upodobljena vera, ki ni zakon, temveč je ljubezen, ki ne terja žrtve, saj terja ljubezen, ki postane žrtev, da bi prizanesla drugemu.

Resnično mislim, da je eden najpomembnejših filmov o veri, ki so bili kadarkoli posneti, Scorsesejev film z naslovom Tišina (Silence, 2016); slavni režiser ga je imel v mislih skoraj trideset let, preden je zagledal luč sveta. Sam je rekel, da se je pri snemanju filma moral odreči vsemu, kar je mislil, da ve o filmski režiji. Moral je postati prazen in moral je čakati. In iz te praznine se je rodil film, ki ga ni načrtoval.

Scorsese: s to zgodbo sem živel. Ni o svetlobi in ni o podobah, ker je o molku, tišini in praznini. Bog ves čas filma namreč vztrajno molči, ne črhne nobene. Ne pomaga molitev, ne pomagajo prošnje za besedo, znak, karkoli. Nič. Samo tišina. Silence. Ki morda ni nekaj, a vendarle je.

To je film o molitvi brez odgovora, ker nima objekta ali subjekta, ki bi odgovoril. Film zastavlja vprašanje, ki ga ni mogoče razrešiti, čeprav je paradoks v tem, da je nanj morda vendarle mogoče odgovoriti: Ali je Božja tišina znak, da Boga ni? Ali pa je preizkušnja? Tu pride na vrsto Eckhartova sled: vabilo, da se odpoveš Bogu, kakršnega si si predstavljal, da bi prišel do nečesa globljega in skoraj nemogočega – do Božanstva onkraj Boga.

Najboljše pri tem je, da se na koncu filma zgodi nekaj povsem nepričakovanega. Rodrigues končno sliši glas, ki morda prihaja iz njega. Ne vemo. In film ne pove. Tam je zgolj odprtost; ali pa je odprtost tam. Kakorkoli, Rodrigues postane apostat; stopi na Jezusovo podobo. Pomeni, da se je odrekel Jezusu? Zakaj je to storil? Ves čas ga preverjajo, da bi ugotovili, kako je z njegovo vero, a zadnji kader filma nam pove o veri nekaj, česar ni mogoče izreči z besedami … Še manj pa je to mogoče preverjati ali celo nadzorovati. Da, obstaja nekaj, kar uhaja slehernemu nadzoru. Podoba Jezusa je kajpak izmišljena, saj danes nihče ne ve, kakšen je bil na pogled. A njegova podoba je v tej zgodbi še najmanj pomembna.

Scorsese je rekel, da je ta film njegova najbolj osebna izpoved o veri. Tudi sam je hotel postati duhovnik, preden je postal režiser, in vse življenje se je boril s tišino Boga. Silence je njegova molitev. To je molitev kot film in je film kot molitev.

Kaj torej ostane, ko ostaneš sam s tišino?

Morda to, kar nosi Rodrigues s seboj do smrti. Nosi nekaj, česar ne more pokazati nikomur, ker nima imena. O tem se mora vsakdo prepričati sam. Na primer skozi molitev.

Resnično, ko molim, ne molim k nekomu za nekaj. Nobene želje nimam, ki naj bi jo Drugi zadovoljil, nobene potrebe, da se mi nekako razodene. Razmišljam celo o molitvi, ki ukinja sebe. Ko ji to uspe, ostaja odprtost, ki ne ve, čemu je odprta, in tega ne rabi vedeti. Mislim, da je to bistveno. Zaradi take odprtosti lahko nastane nekaj, česar ne more predvideti nobena vednost. Nekaj povsem nepričakovanega. A zakaj bi človek želel nekaj nepričakovanega? Zakaj bi hotel nekaj povsem nepričakovanega, saj vedno znova rečemo, da ne mara novosti, da se oklepa znanega in rutinskega celo tedaj, ko boli?

Ne mislim na to, da želi, mislim na možnost, da se to zgodi. To je radikalna možnost, ki me močno zanima, saj smo ljudje očitno zmožni zanjo. Najlepše pri tem pa je, da nekaj nepričakovanega ne terja uničenja ega ali tega, kar obstaja, saj terja le umik jaza, tega svetega grala velike večine ljudi. Jaz se kajpak ne želi umakniti, ker želi potrjevanje, hoče nastopati in biti vsaj včasih v središču pozornosti, da bi bil potrjen. Ni šans, da se umakne.

Večinoma se ne umakne, zato so izkušnje odprtosti in odpiranja redke, zelo redke. Samo včasih se zgodi, da se vendarle umakne, da bi naredil  prostor za nekaj, kar ni jaz, kar torej ni on sam. Vse to je mogoče, zato me zanima, kot je zanimalo Simone Weil, ki je nekoč razmišljala o Bogu in pogosti ideji, da nas ljubi. Vprašanje je, če je taka trditev sploh smiselna, saj je zelo antropocentrična. Bogu pač ne smemo pripisovati človeških lastnosti, saj z njimi ne pojasnimo prav ničesar.

Čisto nekaj drugega dobimo, če skušamo dojeti, da nas Bog vendarle ljubi, a na zelo poseben način, ki ga je Simone Weil opisala takole: v nas ljubi zmožnost za privolitev, da se umaknemo, da bi on lahko ljubil. Kako to razumeti?

Človek zmore izprazniti sebe in se predati praznini. Ne mislim na nasilno askezo, temveč na odprtost kot prepuščanje ali pozornost, ki ni usmerjena k nobenemu objektu. To je čista, neomadeževana odprtost, je čakanje brez pričakovanja. Prav v to praznino lahko vstopi nekaj, kar nikoli ne bi mogli proizvesti, če bi se usmerjali h kakemu objektu in ga želeli.

Na žalost je to danes skoraj nemogoče, ker se večina ljudi množično usmerja k objektom, ovenčanim z novorekom: samouresničevanje, samoaktualizacija, optimiziranje jaza, najboljša verzija jaza …

Ko sem nekoč z velikim zanimanjem bral dela Nikolaja Kuzanskega, sem naletel na njegov koncept docta ignorantia. To je izjemno zanimivo razmišljanje, ki je danes tako rekoč povsem pozabljeno. Je namreč učenje o – učeni  nevednosti. Kako jo razumeti?

Pomeni nekaj nezaslišanega, zlasti v sodobni družbi znanja, v kateri nam nenehno trobijo v ušesa, da samo znanje pomeni razvoj in napredek in več istega. Nikolaj Kuzanski predlaga nekaj radikalno drugega: najvišjo modrost, ki je v tem, da ne veš. Medtem ko se tako eni ves čas ven mečejo s svojim domnevnim znanjem, se jaz prepuščam spoznanju, da Bog, resnica ali tisto, kar nas povsem presega, ne more postati objekt vednosti. Vem, da je vsak pojem, ki ga imam o njem, boleče preozek. Bog je Božanstvo onstran Boga.

Razmišljanju o tem je skupno razmišljanje o Ungrund, breztemeljnemu breznu, ki je pred vsakim temeljem. O njem je razmišljal Jakob Böhme, protestantski mistik sedemnajstega stoletja, ki se je dokopal do nezaslišane ideje, da celo Božanstvo onstran Boga izvira iz tega, kar imenuje Ungrund, ki ni niti nič niti ni nekaj. Je brezmejno in nerazločeno.

Vse te ideje mi pomagajo misliti obstoj uma, ki ne ve, kaj pričakovati, odpiranje in odprtost. Noben strokovnjak, noben guru in noben vplivnež se ne more približati takemu razmišljanju, ki razume polje praznine kot temeljno resničnost ali pogoj polnosti. Šele ko izpraznim svoje predstave – o sebi, o Bogu, o svetu –, se lahko zgodi srečanje z resničnostjo, kakršna je.

Pripovedi o tem ni mogoče dati na razpolago. Če bi jo dal, bi jo drugi lahko prevzeli, razlagali, uporabili. S tem bi izgubila natanko tisto, kar je. Nekatere resnice preživijo samo v tišini. Ko jih izrečeš, postanejo nekaj drugega.

To pa ne pomeni, da zgodbe ni mogoče deliti. Seveda jo je mogoče! Ne z besedami. Z bivanjem. Z načinom, kako gledam, molčim, vztrajam. Ljudje, ki imajo oči za gledanje, morda vidijo. Ne vidijo vsebine, vidijo pa, da nekaj je. Da, nisem to, kar sem na pogled. In nosim nekaj, česar ne morem pokazati.

Vse bolj me zato zanima, kako biti in pričevati za nekaj tako, da tega drugi niti ne vedo. Moja vera, če jo lahko tako imenujem, ni v izpovedovanju, je pa v nečem, kar nosi v sebi. Zanima me, kako nositi nekaj, česar ni mogoče izreči.

Scorsese se ozre nazaj in prepozna svoj film kot – romanje. In je hvaležen za milost, ki je je bil deležen, da je lahko naredil film Tišina.