Etika kot ljubezen

Razpravljali smo o etiki. Ko so vsi pozaspali, sem se lotil pisanja tega dnevniškega razmisleka.

Vsak atom je skoraj popolna praznina. Ko mislimo, da je nekaj trdno, je to v resnici vzorec sil v praznini. Naše telo, sestavljeno iz atomov, je skoraj ena sama praznina. In kozmos je še bolj prazen. Gostota vesolja je približno en atom na kubični meter medzvezdnega prostora ali nekaj podobnega. Praznina je torej vsepovsod. Ali to kaj pomeni?

Preseneti me zmožnost praznine, ki je skoraj bizarna. Ta praznina, vsak izmed nas, se namreč sprašuje o smislu in pomenu lastnega obstoja. Je praznina, ki se zaveda sebe in se sprašuje, kdo ali kaj je. Neverjetna misel.

Kdo sem torej jaz v tej praznini? Na kaj se nanaša ta zaimek? Na praznino, na ta ali oni atom, na skupek atomov, ki pomenijo še več praznine? Je smisel odnos, vibracija med dvema prazninama, resonanca, odmev? Je mogoče praznina, ki se odziva praznini?

Kaj pa, če na vse skupaj pogledam še malo drugače, iz drugega zornega kota? Če rečem, da je praznina, ki ni odsotnost, možnost nečesa. V njej namreč ni ničesar, kar bi bilo fiksirano ali vnaprej določeno. Je torej vse mogoče? Zdi se, da ni plodnejšega prostora, kot je praznina.

Kvantna fizika dokazuje nekaj podobnega. Kar imenujemo vakuum, je namreč polje, v katerem nenehno vznikajo in izginjajo virtualni delci. To pomeni, da se za izjemno kratek čas pojavijo, nato pa prav tako hitro izginejo. Praznina torej kar kipi od potenciala. Je najkreativnejši vir, ki obstaja.

Morda je z mojim jazom podobno kot s kozmosom. Nisem praznina v večji praznini, nisem škatlica v škatli. Sem praznina, a ta je kozmična praznina, zgoščena v vzorec, ki se imenuje jaz. Kozmos ni nekje zunaj, ki bi ga ta jaz opazoval in skušal razumeti. V jazu se z njegovo pomočjo zaveda samega sebe. Moje vprašanje je zato kozmos, ki sprašuje. Morda se brez mene ne more spraševati.

Nekoč me je presenetil Spinoza. Zanj je namreč vse, kar obstaja, modus ene same neskončne substance. Posamezne stvari so kot valovi v oceanu, so izrazi enega. Še enkrat se potrdi, da moja praznina ni ločena od kozmične praznine.

Ko se zavedam samega sebe, čutim klic praznine, ki ni klic k razpustitvi ali uničenju. Ne, ravno nasprotno, je klic k prepoznanju. To je prepoznanje, da to, kar imenujem jaz, ni omejeni jaz, ki se boji izgube – denimo, samega sebe. Dogaja se nekaj drugega in zelo drugačnega.

Mislim na obstoj neskončnega polja, v katerem jaz nenadoma vznikne in v katerega se po kratkem kozmološkem času vrne. Ne vrne se kot smrt, temveč kot val, ki se vrne v ocean, ne da bi prenehal biti val.

Ko se tako pogovarjam z mladimi ljudi po poskusu samomora, me vedno znova prešine ista misel. Samomor ni prebujenje, temveč je nasilna prekinitev možnosti prebujenja. Je odgovor na napačno vprašanje. Človek, ki trpi, ne potrebuje praznine, ker potrebuje prisotnost. Nekoga, ki je z njim v praznini, ki jo deli in naredi znosno.

Kako torej ena praznina najde smisel v večji praznini?

Moj odgovor na zapisano vprašanje artikulira način bivanja, ki ga razumem takole: praznina – moj jaz – se obrne k neskončni praznini – kozmosu – in v tem obračanju ostaja odprta, pozorna, prisotna ... to obračanje je smiselno. Ničesar ni, kar bi moral najti ali odkriti. Iskanje je že odgovor.

Znova pomislim na molitev, ki je brez cilja in objekta. Nima naslovnika. Zgolj je. Je praznina, ki moli k praznini, a ni prazna, saj je polna samega dejanja, ki je molitev.

Sem torej kozmos, ki sprašuje po svojem smislu, pomenu, namenu ali telosu in cilju. In morda je to edini smisel, ki ga kozmos more imeti: da se nekje, v neki praznini, zbudi vprašanje. In to vprašanje, ki ga prepoznam kot svojega, je obenem že odgovor. Ne pove ničesar določenega, zgolj je. Ker vznikne iz praznine. Očitno je, da praznina more spraševati.

Ne vem, če bomo lahko kdaj pojasnili, kako v praznini vznikne zavest – o praznini. Da vznikne vprašanje. Da vzniknem – jaz. In da vznikne drugi človek, ki želi srečanje.

Najbolj me fascinira prav vznik zavesti, ki želi srečati drugo zavest ter se zave odgovornosti pred njo in za njo. To imenujemo etika.

Etika je odgovornost pred neskončno praznino, zato ni posledica ontologije, saj je prvotnejša od vsakega bivanja. Ko sem, ko obstajam, se že soočam z vprašanjem, kako odgovarjati, kako sem odgovoren. In sem že soočen z drugim ter novim vprašanjem: »Kaj potrebuješ?«.

Pravo vprašanje torej ni o tem, kdo ali kaj sem, kakšen je moj pravi, resnični jaz, kako naj oblikujem njegovo najboljšo različico ali kako naj se samouresničim. Ne, pravo vprašanje je, kako sem na najboljši način odgovoren pred drugim in zanj.

Današnja obsedenost z jazom in njegovim samouresničevanjem je povsem zgrešena in usmerja ljudi v napačno smer, ki je ravno nasprotna od te, o kateri razmišljam.

Industrija samouresničevanja obljublja nekakšno izpolnitev, ko jaz končno postane najboljša verzija sebe, ko se optimizira, razreši svoje travme, doseže cilje, manifestira svojo vizijo. To je jaz, ki dela na sebi, se ves čas izboljšuje in raste.

In kaj se dogaja? Ljudje postajajo bolj prazni, ne manj, bolj anksiozni in bolj osamljeni, negotovi in izgubljeni. Zakaj?

Ker je celotna usmeritev napačna, da bolj ne bi mogla biti. Ljudje gledajo navznoter, čeprav je to, kar iščejo, zunaj. Ni v jazu, ker je v srečanju z Drugim. Je v odgovornosti, ne pa v samoaktualizaciji in optimiziranju sebe.

Lévinas je to vedel, Freud je slutil isto, ko je govoril o narcizmu. Celo Maslow, ki je iznašel pojem samoaktualizacije, je proti koncu življenja priznal, da je bil v zmoti. Najvišja stopnja ni samoaktualizacija, temveč je samopreseganje ali obrnitev navzven.

Paradoks je, da jaz, ki se osredotoča nase, nikoli ne najde sebe. Najde samo neskončno zanko samorefleksije. Ogledalo pred ogledalom. Sem dovolj? Sem pravi? Sem najboljša verzija? In ta vprašanja nimajo konca – ker so napačna.

Jaz se ne najde v sebi, najde se v odnosu.

Sodobna kultura je obrnila vse narobe. Jaz je postavila v center in mu rekla: ti si svoj projekt. Izboljšuj ga, optimiziraj ga, ljubi ga na pravi način. In ljudje ubogajo. Hodijo na terapije, ne da bi se srečali s terapevtom, berejo knjige o odnosih, ne da bi vstopili v odnos, meditirajo, da bi se počutili bolje.

Rezultat je epidemija osamljenosti. Vse več je ljudi, ki so obdani z orodji za samopomoč, a ne znajo prositi za pomoč. Znajo komunicirati svoje potrebe, ne znajo pa poslušati. Postajajo strokovnjaki za lastno notranjost in so popolni tujci drug drugemu.

Zanima me nekaj popolnoma drugega.

Iz kozmične praznine vznikneta dve zavesti, ki se srečata. In v tem srečanju – ne v atomih, ne v galaksijah, ne v silah in poljih – vznikne nekaj, kar imenujemo smisel. To ni smisel kot odgovor na vprašanje, temveč je smisel kot odnos, ki je odgovornost kot etičnost.

Kozmos: skoraj popolna praznina, redki oblaki plina, ki se zgostijo v zvezde, te eksplodirajo, raztresejo elemente, ki se zgostijo v planete, ki po milijardah let proizvedejo nekaj, kar imenujemo življenje, ki po nadaljnjih milijardah let proizvede nekaj, kar imenujemo zavest. In ta zavest, ta nepredstavljivo redka stvar v vesolju, ta iskrica v breznu ... se ne zadovolji s tem, da je. Ne, srečati hoče drugo iskrico. To me res navdihuje.

In ko jo sreča, je noče uničiti, noče je uporabiti kot sredstvo, noče je obvladati, premagati ali nadzorovati. Želi zgolj stati pred njo in odgovarjati, se odzivati. Biti zanjo. Naj razume, kdor more.

To je etika. Ni pravilo, ni dolžnost in ni zakon. Etika je način, kako praznina sreča praznino, in v tem srečanju vznikne nekaj, kar ne more biti ne ena in ne druga.

Ne vem, če ima kozmos še kak drug smisel, načrt, cilj ali namen. Morda ga ima. Vem pa, da je smisel srečanje kot trenutek, ko ena zavest pogleda drugo in reče: vidim te. Sem tu. Odgovarjam.

Najbolj čudežno pa je, da natanko v tem trenutku praznina ni več prazna. Ker se je že zgodil odnos. Dve praznini postaneta eno. Ne zlijeta se, ne mislim na to, saj potem ne bi bili dve, temveč sta odgovorni druga pred drugo in druga za drugo.

To je ljubezen. Je etika, ki ima v kozmosu težo, čeprav ne tehta prav nič.