Paradoks molitve

Molitev ni govor, ker je pred vsakim govorom. Preden človek ve, h komu se obrača, preden ima na voljo besede, preden govori in preden ima v glavi jasno misel, ki bi jo spremenil v molitev in se obrnil k nekomu, je zmožen za držo, ki jo lahko imenujemo molitev. Otrok, ki se zbudi sredi ponoči in kliče, ne ve in ne more vedeti, koga kliče. Kliče v temo. In ta klic v temo, ki še ne ve, ali bo kdo odgovoril, je morda najčistejša oblika molitve. Kar bo sledilo kasneje, besede, formule, rituali, bodo poskusi ujeti to prvobitno usmerjenost, to odprtost proti nečemu, česar ne poznamo.

Človek, ki moli, priznava, da ne zadošča samemu sebi, da potrebuje še nekaj ali nekoga. Človek, ki ne more moliti, je človek, ki verjame – ali se pretvarja, da verjame –, da je samemu sebi dovolj. Da lahko vse reši, pojasni, doseže, razume, naredi. Molitev se začne tam, kjer se ta iluzija konča. Začne se, ko priznam, da me nekaj presega, da nečesa ne razumem in morda nikoli ne bom razumel. Ne vem, kaj je to, ne vem celo, ali je kdo ali kaj. Vem le, da sam ne morem. In to zavedanje je že molitev.

Molitev je način bivanja v času, ki se razlikuje od vsakdanje časovnosti. V vsakdanjem času smo vedno na poti od nečesa k nečemu, od nekoga k nekomu, zaposleni. Čas je dragoceno sredstvo in je denar. Porabljamo ga, investiramo ga, izgubljamo ga, radi bi ga imeli več; vedno ga je premalo. V molitvi se vsa ta instrumentalnost kratko malo ustavi. Molitev namreč ne vodi nikamor in ni sredstvo za dosego kateregakoli cilja. Je, kar je. Je popolnoma neuporabna. Njena vrednost je natanko v tej neuporabnosti. Predstavljam si jo kot prostor v življenju, kjer ničesar ne proizvajam in ničesar ne dosegam. Samo sem.

Najgloblji paradoks molitve je, da prosimo, da bi se zgodilo nekaj, česar ne moremo hoteti. Če bi lahko hoteli, bi namreč preprosto naredili, kar bi hoteli. Če bi vedeli, kaj potrebujemo, bi iskali in se usmerili k ustreznemu cilju, da bi zadovoljili svojo potrebo. Molitev se, prav nasprotno, obrača k nečemu onstran naše volje, naših potreb in naše vednosti. Prosimo, a ne moremo vedeti, za kaj prosimo. Čakamo in ne vemo, na kaj. Najboljše pri tem pa je, da če pride odgovor, se pojavi kot nekaj, česar nikoli ne bi mogli načrtovati, potrebovati ali želeti. Molitev je zato pripravljenost na radikalno presenečenje, ki ga ne moremo anticipirati oziroma predvideti.

Molitev, ki ve, kaj hoče doseči, molitev, ki ve, kdo je njen naslovnik, zato ni molitev, ker je pogajanje. Če ima jasen naslov, ni molitev, ker je komunikacija. Resnična molitev se zgodi v trenutku, ko povsem odpovemo, kar pomeni, da nimamo pojma, kaj potrebujemo ali želimo, in smo povsem negotovi glede tega, h komu ali k čemu se obračamo. Ostane samo odprtost, ki je povsem prazna in tiha. To je edina molitev, ki more biti uslišana. Ker ne zahteva ničesar, lahko sprejme karkoli.

Taka molitev je sočutje. To je molitev, ki ne ve, da je molitev. Ko stojim pred drugim človekom in njegovo trpljenje vstopi vame, ko me njegova bolečina boli, molim. Ne molim z besedami, temveč z bivanjem. Sem odprt proti nečemu, kar je onstran mene: proti neskončni resničnosti drugega, ki je ne bom nikoli popolnoma razumel. In ta odprtost, to, da pustim, da me drugi zadene, da se ne zaprem pred njim, pred njegovo bolečino in pred njegovim trpljenjem, je morda najkonkretnejša oblika molitve.

Molitev je konkretna drža telesa: poklekniti in skloniti glavo. Ponižnost. Potem se zgodi nekaj, česar um ne more razumeti. Dogaja se tišina.

Tišina ni odsotnost molitve. Je njen vrhunec. Vse besede, vsi klici, vse prošnje vodijo k trenutku, ko besede odpovedo, na kraj, kamor besede ne morejo iti. Tam se začne molitev, ki je ne moremo izreči. Znajdemo se pred nečim, kar nas kratko malo povsem presega. Molk je edino, kar nam preostane. Je molitev, ki se je naučila, da ji ni treba govoriti.

Moliti pomeni tvegati, da ne bo odgovora. Obstaja možnost, da je tišina vse, kar bo. Ko molimo, vztrajamo v odprtosti, čeprav nič ne potrjuje, da je ta sploh smiselna. Resnično, molitev je dejanje, ki ga ni mogoče upravičiti od zunaj. Je sama sebi razlog.

V resnici ni prav reči, da človek moli. Bolj res je, da se molitev dogaja skozi njega. Ko je dovolj prazen, dovolj odprt in tih, nekaj moli v njem. In to nekaj ni Bog, um, volja ali projekt. Ni pomembno, kako to nekaj imenujemo. Pomembno je, da se molitev ne zgodi, ko molimo, temveč takrat, ko se umaknemo. Takrat postanemo subjekt molitve, prostor, v katerem se molitev zgodi. Takrat ne obstaja ta, ki moli, in ne obstaja ta, h kateremu je molitev usmerjena. Je samo molitev brez cilja in brez objekta. Je življenje samo, ki se odpira proti tistemu, kar ga presega.

Življenje je odprtost, tako kot je odprt ogenj. Nikoli nima enake oblike, zato skozi molitev zaživimo bolj, kot živimo kadarkoli. Živimo, kot živi ogenj. In nimamo nobene potrebe, da bi dali ognju obliko, ker mu je ne moremo dati. Vemo, da mu je ne moremo, in vemo, da jo vselej že ima.

Resnično, ogenj ne poskuša biti ogenj. Ne vztraja v nobeni obliki. Vsak trenutek je nov. Gorenje je njegovo bivanje. In ko preneha goreti, ni več ognja, ni njegovega trupla. Ni oblike, ki bi ostala. Je samo odsotnost.

Človek, ki moli tako, kot gori ogenj, ne brani nobene oblike sebe, ne dizajnira je in ne skuša je popravljati, da bi bila komu, morda njemu samemu, všeč. Ne sprašuje, ali je jaz še jaz, ali je dovolj dober, ali ga drugi vidijo. Preprosto gori.  In v tem gorenju je bolj živ kot kdajkoli, ko poskuša ohraniti obliko.

Oblika je smrt ognja. Če bi bilo mogoče, bi ga ugasnila. In človek, ki moli in živi kot molitev, to ve. Ve, da si ne more dati oblike. Torej ni ničesar, kar bi moral braniti. V tem je njegova svoboda. Ni mu treba oblikovati sebe po podobi, ki bi jo drugi odobravali.

Ko človek res vidi, da je življenje ogenj, ugasne potreba po oblikovanju. Preneha projekt najboljše verzije sebe. Izgine strah pred neuspehom, ker ni oblike, ki bi lahko bila napačna.

Ogenj ne more biti napačen. Lahko samo gori – ali pa ne gori.

Ljudje, ki se bojijo neuspeha, poskušajo dati ognju obliko. Bojijo se, da bodo napačni, zato branijo sebe, kot da so ta podoba. Morda je osvoboditev v tem, da se prepoznajo kot ogenj, da odkrijejo, da oblike sploh nikoli niso imeli.

Ko me ne bo več, ne bo trupla, za katerim bi bilo treba žalovati. Bo samo prostor, kjer je bil nekoč ogenj.

To je molitev kot življenje. In je življenje kot molitev.