Beg pred tišino v prazni sobi

Bržčas nihče resno ne dvomi, da šola uspešno uči otroke reševati zapletene enačbe, pomniti gore podatkov, celo kritično misliti. Empirični podatki pa prav tako nesporno kažejo, da slovenska mladež v šoli ni ravno srečna. Občutke osamljenosti je v zadnjem letu izkusil vsak šesti mladostnik v starosti 11, 13, 15 in 17 let. Več kot tretjina mladostnikov je poročala o rednem doživljanju vsaj dveh psiholoških oz. psihosomatskih simptomov, skoraj 7 % mladostnikov ima visoko stopnjo anksioznosti, dobra petina mladostnikov pa ima povišano verjetnost depresije. Najpogostejši psihosomatski simptomi, ki jih doživljajo mladostniki, so: nervoza, nespečnost in razdražljivost. Slovenija ima enega najnižjih deležev učencev, ki se strinjajo ali močno strinjajo, da se radi učijo novih stvari v šoli – samo 41,4 % (uvrstitev na 68. mesto med 75-imi državami). Teh dramatičnih podatkov si nisem izmislil. Rezultati mednarodnih raziskav (PIRLS, TIMSS, PISA) kažejo, da slovenski učenci izražajo nižji občutek pripadnosti šoli v primerjavi z mednarodnim povprečjem.

Povzemam: vsak šesti mladostnik je osamljen, vsak sedmi se počuti izločen, vsak šesti ima občutek, da je čuden in odveč. To so naši otroci, bogastvo, na katerem temelji narodova prihodnost, kot pravijo v žargonu, mladi ljudje na pragu življenja, ki iz dneva v dan sedijo pri miru v šolskih klopeh in se sprašujejo, zakaj so tam. Učijo se, ker se morajo, ne zato, ker bi želeli. Obdani so s sošolci. Mnogi so osamljeni.

Hladna intimnost v šolskih klopeh. Ponosni starši, ki se kitijo z njihovimi dosežki, kot da so vojne trofeje. Univerze, ki se hvalijo, koliko zmorejo doseči študenti pod pritiskom, ki je inherenten bojem za zunanja priznanja. Korporacije, ki jih kasneje zaposlujejo na podlagi novih testov inteligentnosti in osebnostnih vprašalnikov, ki ne zaznajo ničesar od naštetega. Briljantni menedžerji, čustveno neinteligentni ljudje, nesposobni voditi druge ljudi in nezmožni dobrih medsebojnih odnosov, ki pobašejo milijone in desetine milijonov evrov, spravijo na kolena nekoč uspešna podjetja, medtem ko jih javnost časti kot bogove, potem pa odidejo drugam in nemoteno še naprej počnejo, kar pač že počnejo.   

Eksistencialna stiska. Čustveni kaos. Kolosalna iluzija. Problem in izziv, ki ga instrumentalni um preprosto ne more niti misliti, kaj šele, da bi se nanj ustrezno odzval.

Eksistenca človeškega bitja je neizogibno neponovljiva. Je kot neizrekljivi glas, senca, ki pade le od tega telesa, v tej svetlobi, ob tem času dneva. Obstajati pomeni, da vedno znova stojimo pred vrati, ki jih nismo izbrali. Lahko vstopimo, lahko pobegnemo. Lahko dolgo stojimo na pragu. Tam so vselej tudi drugi ljudje. Obraz vsakega drugega je prag. Vsak izmed nas vselej stoji pred nekom, ki nas gleda. Moramo izbrati. Lahko vstopimo v odnos ali pa se obrnemo stran. Za odnose nam je lahko vseeno, čeprav jih nujno potrebujemo, ker brez njih ne obstajamo. Potem živimo hladno intimnost, ki je svet brez pragov. Povsod so hodniki, prehodi, vrat je malo, srečanja so redka, a so zato še dragocenejša.

Neponovljivost eksistence je neizogibno pogojena z zavezo. Človek na začetku življenja še ne more vedeti, kaj je to. Kasneje je zmožen živeti, kot da te zaveze ni. Lahko se obnaša, da zanj ne velja. Lahko beži pred odločitvijo, pred vezavo, lahko živi kot posameznik, ki svobodno dela, kar hoče, a v resnici vselej-že izbira. Brez izbir njegove eksistence sploh ne bi bilo, ne bi bila mogoča.

Ker ne bi bila mogoča, mu ne preostane drugega, kot da sprejme odgovornost zanjo, kar pomeni, da sprejme odgovornost za svoje izbire. Tvega, da postane družbena vloga, funkcija, plitva zunanjost brez notranjosti, vendar se tega tveganja lahko ove.

Lahko se, a je ves čas tesnoben. Kierkegaard natanko ve, kaj to pomeni. Pomeni tesnobo pred svobodo. Ne, raje bi se skril, raje bi pobegnil in si mislil, da je zanj bolje, če odgovarjajo drugi. A ne deluje. Ne more delovati.

Naj se še tako trudim biti to, kar je družbeno zaželeno, vedno bo obstajal razkorak med tem, kar sem, in tem, kar bi moral biti. Zaveza je nujna. Kar je družbeno želeno, nima z njo nobene resne zveze. Je to čudno?

Čudno je, ker je človeku vselej mar za to, kar je. Ne more biti nevtralen ali nezainteresiran. Preprosto ne more biti. Lahko se pretvarja, a ne more biti. Če razumemo, kaj misli Heidegger, ko reče, da eksistenca nikoli ni nekaj, kar se začne na začetku, ker je vselej nadaljevanje nečesa, kar se je začelo že zdavnaj, potem je že v svetu, ki se ni začel včeraj. In ta svet ni planet, poln stvari, temveč je prostor, poln pomenov. Zaradi njih je vsakdo usmerjen, ima namen in je del nečesa, kar ga močno presega.

Eksistenca je vstop v reko, ki je tekla že dolgo pred nami in bo tekla še dolgo po nas. Nismo izbrali ne njenega izvira ne smeri, kamor teče. Plavamo kot bralci, ki odpremo knjigo na sredini. Zgodba se je začela brez nas, znašli smo se v njej. Od koga je odvisno, kako jo bomo brali? Ali pa bomo dovolili drugim, da jo berejo namesto nas.

Zakaj ljudje ne berejo knjige življenja sami in raje bežijo od sebe? Ker so v sebi že srečali nekaj, česar nočejo videti: da je čas omejen, da so vrata odprta le enkrat, da bo nekoč zadnji večer? Ali pa morda tako, kot bi bežali pred tišino v prazni sobi. Zamotijo se z zvoki, z gibi, s koraki – da ne bi slišali, kako tiho je v resnici.

In kam bežijo?

Bežijo pred dejstvom, da so končna, smrtna bitja. Bojijo se srečati s smrtjo, s končnostjo. In kako nenavadno: tudi s seboj. Bežijo nekam, kamorkoli. Čim dlje od preprostega spoznanja, da mojega življenja ne more živeti nihče drug.

Potem Lévinas preprosto še enkrat poudarjeno reče, da tubit nikoli ni sama, da so zanjo nujni odnosi, da človek ne more biti sam, da je vselej z drugimi. Ko je torej odgovoren, je odgovoren zase in za drugega. Še vedno pa se zdi, da je današnji individualizem tako močan, da je vedno več ljudi odmaknjenih od te odgovornosti oziroma zaveze.

Šola kot institucija deluje natanko tako. Najprej so učni načrti, standardi in meritve. Šele potem – če  je še kaj časa, seveda, če je volja in energija – so na vrsti odnosi. Časa zanje nikoli ni dovolj, ker je treba najprej predelati snov, ker je na koncu preverjanje, potem pa še ocenjevanje. In ker bodo starši vprašali, zakaj otrok tega in tega ne zna. Ker bi moral znati, karkoli že to pomeni. Sistem seveda ni zloben. Le zasnovan je za nekaj drugega. Za prenašanje znanja; ki ga prenašajo kot jabolka z enega kraja na drugega. Za merjenje dosežkov. Za pripravo na trg dela.

K vsemu temu dodajajo, da so otroci preveč sebični in razvajeni. S prstom kažejo na starše, saj kdo drug pa naj bi jih razvadil! Ne prepoznajo oblik strukturnega nasilja v sistemu, ki ne dovoli odnosov, saj hoče učinkovite in storilne individuume. To je sistem, ki ljudi nujno poškoduje – z odsotnostjo.

Učenec, ki presedi štiri tisoč ur v klopi in ga nihče zares ne pogleda, je že poškodovan, ker ga ni nihče nagovoril. Ker je bil štiri tisoč ur objekt, ne subjekt. Ker je bil štiri tisoč ur brez obraza.

Zapisano nikakor ne pomeni, da so ljudje nujno preprosto zlohotni ali sebični. V resnici so odmaknjeni od zaveze, o kateri vsak na svoj način razmišljajo Kierkegaard, Heidegger in Lévinas. Niso se preprosto odločili, da ne bodo odgovorni. Kako se potem to sploh lahko zgodi?

Živijo v kulturi, v polju, v katerem nenehno poslušajo, naj vsak skrbi zase. To ni težko. Slišati namreč. Skrbeti zase je zahtevno, a je mogoče. Slišati, da je vsakdo najpomembnejši sebi, je privlačno. Prav tako je čarobno poslušati, kako pomembne so tvoje potrebe, tvoja rast, tvoja samoaktualizacija. In še zlasti: Drugi so tam, da ti pomagajo ali pa so ovira.

Ko človek v zgodnjih letih svojega življenja vse to ponotranji, saj kake druge možnosti tako rekoč nima, se zgodi nekaj čudnega: tudi ko je z drugimi, je sam. Sam je zato, ker drugi niso zares drugi. Nikoli niso bili. Niso postali. So orodja, publika, objekti, ovire. Ni obraza in klica, kot bi rekel Lévinas, ni odgovornosti. Epidemija osamljenosti je neizogibno na vidiku.

Ljudje niso osamljeni, ker bi bili fizično sami. To je skoraj nemogoče. So osamljeni, ker niso več zmožni srečanja z obrazom. Na druge so se naučili gledati kot na objekte, ki zadovoljujejo njihove potrebe ali pa jih ne. In ko gleda človek na sotrpina kot objekt, ga ta ne more nagovoriti. Ne more ga konstituirati. Obraz drugega izgine. Ostane le površina.

Ključno je tole. Obraz ni to, kar vidim. Je to, kar me vidi. In ko prenehаm gledati, me ne vidi več. Ostanem sam.

Človek ostaja sredi množice sam. Okoli njega se plazi hladna intimnost, kot se plazi decembra mrzel megleni zrak. Ljudje so sicer blizu drug drugega, a so brez obraza. So navzoči, a klica ni od nikoder. Živijo skupaj, a sami.

V takem svetu ne potrebujemo programa, priročnikov, uspešnic ali vplivnežev, da nam povedo, kako naj se obnašamo in kako naj bi živeli. Še manj potrebujemo program moralnega vedenja in etičnega delovanja, da bi postali bolj moralni. Ne, potrebujemo nekaj silno preprostega. A prav to je najtežje: poglej. Pusti, da te nagovori obraz drugega. Samo prepusti se njegovemu klicu. Ne beži v abstrakcije, umetne kategorije, množični žargon, v simulakre. Ostani in vztrajaj pri obrazu tega konkretnega drugega človeka, pred katerim si se znašel. Njegov obraz ne govori z besedami. Govori, kot govori ogenj, ko ga gledaš. Ničesar ne reče, a te nagovori. Ne zahteva odgovora, a ga pričakuje. In če se obrneš stran, nekaj ugasne. Ne v njem, v tebi.

Da, klic obraza drugega je kot ime, ki ga nekdo izreče v temi. Ne veš, kdo kliče, a veš, da kliče natanko tebe.

Resnično, ne potrebujemo nobene nove ideologije, ne potrebujemo boljšega sistema. Potrebujemo ljudi, ki se še zmorejo odzivati na klic pred obrazom drugega.