Življenje kot molitev

Življenje je eno samo spreminjanje. Ko človek sprejme samega sebe kot živo bitje, sprejme življenje kot spreminjanje, to pa obenem pomeni, da sprejme tudi samega sebe kot spreminjajoče se bitje. Zakaj je potem tako zaskrbljen, kaj si drugi mislijo o njem, zakaj se ne oklene spreminjanja, za katerega drugi ne morejo niti vedeti, saj so preveč zaposleni s seboj in brezbrižni?

Martin Scorsese je v Pogovorih o veri, knjigo mi je, mimogrede, prinesel Božiček, dejal, da razume življenje kot molitev brez cilja in objekta. Njegova ideja me je zelo pritegnila in zaposlila, saj je bistveni vzvod človekovega spreminjanja. Lahko bi rekel, da je molitev namenjena spreminjanju, ki ni niti slučajno komodificirano oblikovanje ali dizajniranje najboljše verzije sebe, kot veleva novorek. Spreminjanje, na katerega mislim, ni oblikovanje sebe. Označuje ločnico med dvema svetovoma.

V enem svetu vlada newage industrija samoizboljševanja. V njem ljudje dizajnirajo svoja življenja in manifestirajo cilje, h katerim morajo hiteti. Njihova življenja so globoko instrumentalna in naddoločena z laično psihologijo. Posamezniki so projekti, v katerih se obdelujejo kot material po navodilih teh, ki se imajo za vplivneže. Cilj je znan vnaprej in vsakdo ga pozna: boljši jaz, uspešnejši jaz, srečnejši jaz. Že dolgo je koloniziran s podobami, ki jih ponuja trg. Najboljša verzija jaza je tako tista, ki več proizvaja, več konzumira in bolje funkcionira po kriterijih, ki jih določajo finančni trgi. Telo je kapital, duša je startup.

V drugem svetu vztraja molitev brez cilja, odprtost, ki ve, v kaj se bo spremenila – v odprtost, v to, kar je.

Če je življenje molitev brez cilja in objekta, ni prošnja. Ni zahvala in ni klic k nekomu, ki naj bi molitev uslišal. Resnično, molitev je drža, usmerjenost in je odprtost brez naslova. Odprtost je pogoj spreminjanja, ki je namenjeno samo sebi. In če je molitev kdaj usmerjena k Bogu, je samo zato, da bi se zgodilo nekaj povsem nepričakovanega.

Zgodilo naj bi se to, o čemer je razmišljal Meister Eckhart, ki je molil, da bi ga Bog osvobodil Boga! Molil je, da bi presegel tradicionalno predstavo o tem, h komu naj bi molil. Zakaj je tako molil?

Zato, ker je vedel, da Bog (nemš. Gott) s pridevniki, kot so dober, vsemogočen, usmiljen, pravičen, ni nič drugega kot objekt naše vere, naše ljubezni in naših prošenj. Še vedno je nekaj, nekaj, kar lahko mislimo, kar ima lastnosti in je ločeno od nas kot predmet ali objekt od subjekta.

Božanstvo (nemš. Gottheit) je nekaj drugega. Je brezno pred vsemi imeni, pred vsemi lastnostmi, pred vsako razliko. Božanstvo ni nekaj in ni objekt. Še najmanj je subjekt ali kar bitje. Če sploh lahko rečemo, da je, je čista enotnost pred vsakim razločevanjem. Eckhart ga imenuje tudi dno brez dna, včasih pa preprosto Nič. To ni odsotnost, temveč je presežek vsakega poimenovanja. 

Kaj potem ostane, ko objekta molitve ni več? Ostane to, kar me najbolj zanima – molitev. Glagol brez predmeta, na katerega bi se nanašal.

Molitev je posebna pozornost. Ni pozornost na nekaj specifičnega, temveč je navzočnost v praznini, ki zgolj je. Je, kar je. Ne čaka in ne ve, na kaj naj bi čakala.

Življenje kot molitev ni sredstvo za dosego nečesa, ni prošnja, naj nekdo uresniči mojo željo. Ni pot k cilju in ni odgovor na vprašanje Zakaj?, ker se to vprašanje sploh ne zastavi. Ne zastavi se, ker se ne more zastaviti. Lahko bi se zastavilo prav zato, ker se ne more, a se ne.

Stara oljka ne moli za dež. Njeno vztrajanje in odpiranje proti svetlobi sta nekakšna molitev, ki pa nima nobenega cilja. Zgolj sta. Obstaja vztrajanje in obstaja odpiranje.

Vztrajanje je v odprtosti in odpiranje je namenjeno odpiranju temu, kar se odpira. Je posebna oblika dajanja, ki ne potrebuje nobenega moralnega ali etičnega pravila, nasveta ali predloga.

Ko molimo za nekaj, prosimo nekoga, da nam ustreže. Takrat smo obremenjeni z menjavo, s pričakovanjem in z upanjem na izid, zato obljubljamo vse mogoče. Ko molimo brez cilja, kar je nekaj drugega, dajemo in naše dajanje je način bivanja. Odprti smo do tega, kar se daje. Ne iščemo ničesar, še manj zahtevamo. Pustimo, da pride – karkoli ali pa nič.

Za kaj potem molimo? Je to vprašanje sploh na mestu? Je res potrebno?

Ne molimo za – molimo kot. Življenje kot molitev ni iskanje odgovora, ker je način bivanja, ki ne pozna pričakovanj in ničesar ne zahteva.

Paradoks je, da je to tudi edina molitev, ki je lahko uslišana. Ker ni nobene zahteve, ni nobenega razočaranja. Ni cilja, ni neuspeha, zato je vselej-že uslišana.

Molitev, o kateri govorim, je kot dihanje. Ne dihamo za nekaj. Zgolj dihamo, ker smo živi. Obenem je priznanje, da ne vem, koga naslavljam. Ne vem, kaj prosim, vem le, da sem in da je moj obstoj nekam usmerjen, da je odprt in da je v njem neki da, ki ga ne morem pojasniti.

Ta da – je moja molitev. Ne potrebuje pojasnila, zato ne pojasnjujem. Od nikogar ničesar ne pričakujem, od nikogar ničesar ne zahtevam.

Ko ljudje zaskrbljeno mislijo, kaj si drugi mislijo o njih, so obremenjeni z lastno identiteto in identifikacijo. Povsem nasprotno od tega sta odprtost in pripravljenost na sprejemanje. Obremenjenost z identiteto je znamenje zaprtosti. To je strah, da je z identiteto nekaj narobe ali pa bo narobe v očeh drugih. Odprtost spremlja pripravljenost na spremembo, ki je drugi najverjetneje ne bodo niti zaznali, kaj šele, da bi si o njej kaj mislili.

Ko sem zares pripravljen na spremembo, sem končno zares živ. In ko sem živ, sprejemam življenje kot spreminjanje. Torej me ne zanima, kaj si ljudje mislijo o meni, ker je taka zaskrbljenost povsem nesmiselna. Ostane mi le še to, da skušam živeti tako dostojno življenje, kot je mogoče – kot je rekel Scorsese.