Sopotniki skozi decembrski blodnjak

V dneh, ko nas luči vabijo h kupovanju, ko nam prodajajo radost v plastičnih škatlah, se nekje globoko v nas nekaj tiho vpraša: »Kam pravzaprav grem?«. Zakaj bi bilo tako spraševanje smiselno, ko pa se zdi samoumevno, da hodimo, ker se pač hodi, ker vsi hodijo, ker december zahteva korake, veliko korakov, hitrejše, odločnejše korake, od ene trgovine do druge, od enega darila do naslednjega, kot da je cilj jasen, kot da vemo, kam nas vse skupaj vodi? Zakaj torej?

Ker je lahko tako spraševanje v naše dobro. Lahko je izjemno produktivno, saj odpre okno, skozi katerega morda sploh še nismo pogledali.

Spontano misliš, da si v sebi zaključena avtonomna, suverena celota. Da je tvoja zavest zares tvoja. Da so tvoje misli res tvoje. Da nekje za očmi, za čelom, za kostjo obstaja ti, nedotakljiv, cel, ves, sam v sebi in sam s seboj. A že v tem trenutku, ko počasi bereš te besede, se nekaj dogaja.

Besede vstopajo. Nisi jih povabil. Nisi jih izbral. Prihajajo kot dih, ki ga ne načrtuješ, kot svetloba, ki pade na mrežnico, preden se odločiš, da boš videl. In že se v tebi nekaj spreminja. Misel, ki je bila ravnokar še tu, ni več ista. Spomin se je premaknil, nekaj čutiš. Ne veš še, kaj je to, a je tu: nekje v prsih, v trebuhu, v grlu.

To se je zgodilo. Preden si se odločil, da se bo. Nisi tako zaprt vase, kot si verjel.

Jean-Luc Nancy bi nemara dodal. Nikoli nisi bil zaprt. Nikoli nisi bil sam. Nikoli nisi bil – zgolj ti. Tvoj obstoj ni samotna individualnost. Nikoli ni bila. Je način, kako si izpostavljen. Svetu. Drugim. Zraku, ki ga dihamo skupaj, besedam, ki krožijo med nami, pogledom, ki se srečajo, preden se zavemo, da gledamo.

To ni odprtost, za katero se odločiš in jo izbereš, kot izbereš nove čevlje. Ni vrlina, ki jo kultiviraš po nasvetu gurujev. Ni odločitev, ki jo sprejmeš, medtem ko srkaš jutranjo kavo, ko se ti nenadoma zazdi, da si dovolj pogumen, zrel in pripravljen. Ni nič od tega.

Je sama struktura tvojega obstoja.

Odprt si, še preden se vprašaš, ali bi rad bil. Si dotaknjen, še preden veš, da se te nekdo dotika. Si zunaj sebe. Vselej že, od nekdaj, nepovratno.

Ni treba, da se povezujemo, ker smo vselej-že povezani. Sam že diham izdih drugega, nosim v sebi sledi pogovorov, ki so me oblikovali, glasove, ki so me nagovarjali, obraze, ki so se vtisnili v mojo notranjost, še preden sem vedel, kaj notranjost sploh je.

Nikoli nisem bil samo jaz. Bil sem mi, še preden sem prvič uporabil to besedo. Beseda drugega me zato zadene, še preden jo razumem. Njegov pogled me premakne, še preden vem, kaj sem videl in da sem sploh kaj videl. Telo drugega, njegova bližina, njegov dih – nekaj v meni mu odgovarja, ne da bi kaj vprašal.

Vse to se zgodi pred mislijo. Pred odločitvijo. Pred menoj. To je tisto, kar sem, preden sem karkoli.

Negotovost zato ni le moja. Ni breme, ki ga nosim po blodnjaku brez izhoda sam. Je skupna. Je vmesna. Je vmesni prostor, v katerem se dogaja nekaj, čemur še ne znam podeliti imena.

Decembrske luči svetijo. Svetijo navzven. A prava svetloba že od pamtiveka prihaja od drugod. Skozi oči drugega. Skozi besede, ki jih nisem pričakoval. Skozi dotik, ki se zgodi, še preden vem, da se me je nekdo dotaknil.

In v tišini poznih večerov se z neverjetno zanesljivostjo vračajo ista vprašanja: »Ali sploh vem, kam želim priti? Ali je pot, po kateri hodim, moja? Ali je bilo ozadje, na katerem izbiram darila, sploh pravo?«.

Odkrivam negotovost, ki ni v odločanju med darilom A in darilom B. Ne, to je zelo drugačna negotovost. Je o samem prostoru izbiranja, ki je blodnjak. Ne vemo, če ima izhod, morda je namenjen samemu sebi in je ves njegov namen v hoji in tavanju kot eksistencialni praksi bivanja. Vem, da me ta misel lahko ohromi. Vse to zelo dobro vem.

Stojimo. Obstajamo. Včasih obstanemo. In se sprašujemo. Je informacij preveč ali premalo? Je med glasovi kakšen, ki je zares naš? Ali pa ni nobenega? Zemljevidov je tisoč, poti ni nobene.

Toda morda je prav ta ohromelost sveta, ujeta v paradoksno divjo dinamiko, izvrstno izhodišče za kontemplacijo. In spraševanje, ali morda december ni čas za nakupovanje, temveč je čas za obstajanje.

Lahko obstanemo sredi blodnjaka in ne iščemo izhoda. Ozremo se navzgor, proti zvezdam, ki ne vedo za naše zemljevide. Proti tišini, ki ne pozna naših vprašanj. Navznoter, vase. In počasi se začnemo zavedati, da orientacija ne pomeni vedeti, kam greš. Pomeni stati dovolj tiho, da zaslišiš korak pod lastnimi nogami. Da začutiš tla. Da se dotakneš stene blodnjaka in ne iščeš vrat za izhod. Ker veš: tu sem, zdaj, živ. In tu bom ostal.

Resnično, december bi bil lahko čas poglobitve, ne površja in površin, simulacij in simulakrov. Lahko bi bil čas, ko se ne bi spraševali, kaj kupiti, temveč bi se vprašali, kaj nas v resnici nagovarja. To bi bil čas, ko negotovost ne bi bila sovražnik, temveč bi postala učiteljica.

Ljudje, ki gotovo vedo, kam gredo, pogosto ne pridejo nikamor. Pridejo le tja, kamor so vedno mislili, da morajo priti. Sledili so zapovedim, a se niso nikoli vprašali, zakaj sledijo. Potem pridejo tja, kamor morajo priti, a ugotovijo, da tja zares sploh nikoli niso želeli priti.

Drugi, ki dopustijo, da jih negotovost odpre, ki ne bežijo pred vprašanji brez odgovorov, včasih najdejo nekaj, česar niso nikoli iskali. In je, kot bi se zgodil čudež.

Najdejo sebe. Sredi blodnjaka. V decembru, ki je končno utihnil.

Jezus ni nikoli rekel: »Poznam izhod, sledite mi«. Rekel je nekaj drugega. Nekaj, česar še danes ne znamo slišati: »Ljubite se med seboj. Kot sem vas ljubil jaz«.

In potem je odšel. Ostal je le duh. Dih med ljudmi. Prostor, ki nastane, ko se dva ali trije zberejo in — za hip — nehajo iskati cilj in slediti zahtevam.

Koliko je ljudi, ki se resnično ljubijo? Ne v besedah, ki jih izgovarjamo, temveč v pogledih, ki jih zadržimo. V tišini, v kateri vztrajamo skupaj. V ranljivosti, ki ji dovolimo, da obstane nepokrita, nebranjena. Koliko nas sploh ve, kaj pomeni ljubiti se med seboj? In koliko tistih, ki vedo, to tudi živi? Morda smo preveč časa iskali pot in jo še vedno iščemo, ne da bi vedeli, zakaj verjamemo, da obstaja prava pot, hitrejša pot, pot, ki vodi nekam, kjer bo končno vse jasno, vse rešeno, vse udomačeno.

Verjamem, da bi se morali najprej vprašati: »S kom hodim?«.

Ker je blodnjak, ko ne hodiš sam, popolnoma drugačen. Zidovi so isti, slepe ulice takisto, trenutki, ko se zdi, da vse zgolj kroži, tudi.

A roka v roki spremeni tok, da postane ples. Spremeni ga, preobrazi ga. Podeli mu povsem nov pomen in smisel. Slepa ulica je nenadoma prostor za postanek. Zid postane stena, ob katero se nasloniš skupaj z nekom, ki prav tako ne ve.

Seveda: tudi propaganda vara in oglasi tudi, novorek in žargon varata ves čas. Množica mimogrede, zlahka zaide. Celo najbližji včasih hočejo, da grem po poti, ki ni moja. In zaupanja vredni sopotniki me nikoli ne čakajo na vogalih z napisi, ki jih držijo z obema rokama in dvigajo v zrak, da so vidni od daleč.

Nikakor ni lahko najti drugega, ki zna biti s teboj. Ne pred teboj, ne za teboj, temveč ob tebi. To je morda najtežja naloga v življenju.

Jezus ni nikomur dal nobenega zemljevida. Ni pokazal smeri. Ni obljubil prihoda. Pustil je naročilo, ki je hkrati nemogoče in edino možno: ljubite se. Kot da je pot nepomembna, če hodimo skupaj. Kot da cilj ne obstaja, a obstaja vmes. To je prostor med teboj in menoj, je vmes, kjer diha nekaj, kar je morda sveti duh, gotovo pa je čisto preprosta povezanost.

Lahko bi poskusili drugače, ko se vsem drugim mudi. Lahko bi nam bilo vseeno za čas ciljev, rokov in seznamov.

Ne zanima me toliko, kam naj bi prišel. Ne, zanima me, kdo hodi z menoj. Vseeno mi je, ali je pot prava ali ne, ker želim biti navzoč za drugega, ki je tu, pred menoj.

Vem, da bo blodnjak še naprej blodnjak. Da izhoda in cilja morda sploh ni. Vem pa, da se nekje med eno roko in drugo, med enim pogledom in drugim, med tišino, ki jo deliva, odpira nekaj, kar sicer ni izhod, je pa rešitev.

Ni rešitev kot pobeg. Je rešitev kot zadostnost. Tu sem. Z nekom. Zdaj. In to je čisto dovolj.

Ne iščite poti. Iščite roko. In ko jo najdete, jo zadržite. Tudi ko ne veste, kam gresta. Še posebej takrat.