Vse življenje se srečujem s hendikepom. Srečujem se z ljudmi, ki jih pogosto imenujejo ranljivi. Vedno sem mislil, da je ranljiv vsak človek, zato želim napisati kratko refleksijo svoje poti k psihoanalizi kot znanosti o singularnem, ki je na prav poseben način povezana natanko s temeljno ranljivostjo vsakega človeškega bitja.
Razumem, kaj pomeni dvomiti o vsem, očistiti um od vseh predsodkov, začeti iz ničle z jasnimi in razločnimi idejami. Enako razumem, da naj bi bil znanstvenik distanciran opazovalec, ki ne vnaša svojih vrednot, preferenc, interesov v raziskovanje. Vse to je jasno in temelji na ideji objektivnosti kot vrednotne nevtralnosti. V taki perspektivi je subjektivnost pristranska, čustvena in partikularna, medtem ko je objektivnost nepristranska, racionalna in univerzalna. Znanstvenik je zgolj kamera, ki samo registrira, kaj je tam zunaj, ne da bi projiciral lastne kategorije v svet.
Zamišljeni ideal iz 17. stoletja zveni prepričljivo, čeprav je globoko problematičen. Zakaj je tak in kaj to pomeni za razumevanje sveta?
Tak je zato, ker temelji na napačni predpostavki. To je domneva, da je mogoče stopiti zunaj lastne družbene pozicije, da je mogoče opazovati svet od nikoder. To seveda ni mogoče, ker vsak opazovalec opazuje z določene pozicije – geografske, zgodovinske, družbene, telesne. Vprašanje namreč ni, ali imaš pozicijo (ta je neizogibna), pravo vprašanje je, ali svojo pozicijo reflektiraš.
Sandra Harding imenuje tradicionalni ideal objektivnosti šibka objektivnost (ang. weak objectivity). Zakaj šibka? Ker zahteva veliko, a še vedno premalo. Šibka objektivnost namreč reče znanstveniku: »Bodi nepristranski, ne pusti, da tvoje vrednote vplivajo na raziskovanje, sledi metodi.« To reče in je super dobro, ne reče pa nečesa drugega, kar je še boljše.
Ne reče tega, kar je temelj psihoanalize: »Preglej svoje predpostavke, reflektiraj svojo pozicijo, vprašaj se, katere vprašanja sploh zastavljaš in zakaj, katerih vprašanj ne zastaviš nikoli in zakaj ne.«
Primer, ki dobro ponazori, zakaj je tako spraševanje pomembno in produktivno, je prepričanje znanstvene medicine, ki vztraja vse do konca 19. stoletja. To je prepričanje, da majo ženske manjše možgane kot moški in da so zato intelektualno inferiorne. Številni znanstveniki so to objektivno merili: tehtali so možgane, merili lobanje, računali razmerja. Počeli so vse živo, njihova metoda je bila kajpak stroga, podatki so bili objektivni. Freud je vedel za take raziskave in njihove izsledke.
A zakaj je bilo to sploh treba meriti? Zakaj merimo možgane, ne pa recimo sposobnosti koordinacije, ki je pri ženskah pogosto boljša? Zakaj predpostavljamo, da velikost možganov korelira z inteligentnostjo, čeprav imajo daleč največje možgane sloni in kiti?
Odgovor je jasen. Psihoanaliza ga natančno pojasni: ker so bili znanstveniki že pred meritvami prepričani o inferiornosti žensk. In njihovo prepričanje ni magično vzniknilo iz podatkov, temveč iz same patriarhalne družbe, v kateri so živeli. Podatki so bili objektivni, toda vprašanja, interpretacija, zaključki so bili naddoločeni s predsodki, ki jih znanstveniki niso reflektirali, ker so se jim zdeli naravni, samoumevni in nevtralni. Raziskovali so vse drugo, le lastnih predsodkov ne.
To je šibka objektivnost, ki zahteva, da slediš uveljavljeni metodi, ne terja pa, da reflektiraš svoje predpostavke, pozicijo in slepe pege.
Zdaj lahko razumemo, kako pomembna je alternativa. Močna objektivnost ne zavrača objektivnosti. Prav nasprotno: terja bolj rigorozno objektivnost. Ta vključuje nekaj, česar šibka objektivnost ne vključuje: sistematično refleksijo raziskovalčeve družbene pozicije.
Taka refleksija ni samozrcaljenje ali delo na sebi, ker je epistemološka oziroma spoznavna nujnost. Kdor ne reflektira svoje pozicije, namreč tvega, da sprejme lastne partikularne predpostavke kot univerzalne, svoje slepe pege jemlje kot odsotnost fenomena, privilegije pa kot normalnost.
Naj navedem primer. Nekdo fotografira pokrajino. Šibka objektivnost mu naloži, naj bo pri tem čim bolj natančen, naj ne manipulira s fotografijo. To je dobro, a ni dovolj. Na fotografijo namreč vpliva cel kup stvari: kje stoji, iz kakšnega kota fotografira, kakšno lečo uporablja. Vse to vpliva na fotografijo, še preden sploh pritisne na sprožilec. Močna objektivnost zato predlaga: bodi čim bolj natančen, ne manipuliraj s fotografijo, reflektiraj, od kod fotografiraš, zakaj si izbral ta kot, kako tvoja leča oblikuje sliko. In če je le mogoče, fotografiraj iz več različnih kotov, da dobiš bolj celovito podobo.
Ne govorim o relativizmu oziroma o tem, da ima vsakdo svojo resnico, da so vse resnice enako veljavne ali da resnice sploh ni, češ da obstajajo samo mnenja. Nikakor ne mislim na to.
Mislim na to, da imajo različne družbene pozicije različen epistemološki dostop do skupne realnosti. Nekatere pozicije so epistemološko privilegirane za razumevanje določenih aspektov realnosti, druge niso. A zakaj je tako?
Tako je zato, ker so nekatera vprašanja na nekaterih pozicijah bolj nujna in pereča kot na drugih. Harding to poveže z zahtevo po močni objektivnosti, in sicer takole: če res hočeš objektivno razumevanje družbe, je ne smeš raziskovati samo z ene pozicije, pa čeprav je pozicija domnevno nevtralnega znanstvenika. Vključiti moraš različne perspektive, še posebej tiste, ki so običajno izključene iz produkcije znanja in marginalizirane. Ne zato, ker bi bile te perspektive enako veljavne kot vse druge (to bi bil relativizem), temveč zato, ker razkrivajo aspekte realnosti, ki so drugače nevidni in neraziskani.
Močna objektivnost zahteva, da se raziskovalec sprašuje, kdo je, kaj raziskuje, s katere družbene pozicije raziskuje, katere predpostavke prinaša s seboj, katera vprašanja se mu zdijo pomembna in zakaj, katere metode uporablja in zakaj prav te, kaj verjetno vidi in česa zaradi svoje pozicije ravno ne vidi.
Paradoks je v tem, da vodi pot k bolj objektivnemu znanju natanko skozi priznanje in potrjevanje subjektivnosti, ne pa skozi njeno zanikanje in omalovaževanje. Ko sprejmem, da imam pozicijo, da stojim na določenem kraju, jo lahko reflektiram. Če jo zanikam (iluzija nevtralnosti), tega ravno ne morem narediti. Pozicija je zame skrita, nepreverjena, kar pomeni, da deformira moje znanje, ne da bi se tega sploh zavedal. Tu pride do polnega izraza psihoanaliza.
Če tako raziskujem hendikep in mi hendikepirani ljudje rečejo, da to, kar sem napisal, ne ustreza njihovi izkušnji, to ni samo mnenje, na katerega lahko mirno pozabim. Verjetno je indikacija, da sem nekaj spregledal, da mi moja pozicija ni dovolila, da bi videl nekaj pomembnega.
Vključevanje perspektiv marginaliziranih ali ranljivih ljudi ni privilegiranje zaradi političnih razlogov, temveč je epistemološka nujnost, ker razkrivajo drugače nevidne aspekte družbenega življenja.
Zakaj je vse to sploh pomembno?
Ker v družboslovju raziskujemo ljudi, družbena razmerja, strukture moči. Na raziskujemo stvari, predmetov. Rigorozna objektivnost v tem primeru pomeni priznavanje človeških, družbenih, zgodovinskih pogojev produkcije znanja, ki nastaja kot učinek njihove sistematične refleksije. Z njo se izognemo tako naivnemu pozitivizmu kot relativizmu. Tako nastaja srednja pot kot dialektična sinteza obeh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar