Borba s tesnobo

Montaigne me je nekoč uročil z jasno besedo: Kdor bi ljudi naučil umreti, bi jih naučil živeti. Tako je zapisal. In kako se učiti umreti? Tako, da gledam smrti v oči. Tako, da jo pustim blizu. Tako, da ne bežim. Ne vem, kje me čaka smrt, zato jo čakam povsod. Vaditi smrt pomeni vaditi svobodo. Kdor se je naučil umreti, se je pozabil podrediti. Tako je govoril Montaigne. Jaz se ne podrejam.

Okoli mene je veliko ljudi, ki so nenehno zaposleni, podrejeni novoreku. Kljub temu jih pozivajo, naj delajo še več, cele popoldneve, po možnosti še čez vikend. In nekateri se pritožujejo, da jim zakon ne dovoli delati več. Zdi se, da so celo jezni nanj in ogorčeni. Zaradi zakona namreč. 

 

Seneka je že davno tega opisal ljudi, ki so nenehno zaposleni. Svoje življenje napolnijo z delom, zabavo, s skrbmi. Nekateri na koncu odkrijejo, da niso nikoli zares živeli. Pritožujejo se nad kratkim življenjem, a vsi bežijo od sebe, kot da imajo časa na pretek, zapiše filozof. Čas jim uhaja med prsti, ker se mu ne posvetijo. Kakor se ne posvečajo dovolj niti sebi niti drugim. Vse je minljivo, ljudje pa se vedejo, kot da je življenje večno. Kopičijo stvari, dosežke, identitete, danes hočejo razviti njeno najboljšo različico, da bi bila čim bolj uspešna, kot da bo kopičenje ustavilo tok. In ko ta teče dalje, ker ga ni mogoče ustaviti, trpijo. 

 

Poslušajo vplivneže, da bi poskusili vse: modrost, užitek, bogastvo, delo, slavo. Nekateri vendarle ugotovijo, da je to lovljenje vetra. Ne mislim reči, da stvari nimajo vrednosti, reči hočem, da ne morejo dati tistega, kar človek v resnici išče. 

 

Že dolgo vemo, da modrost življenja ni v dosežkih ali kopičenju premoženja, da je v bivanju tukaj, zdaj, s tistimi, ki so. A mnogi ves čas nekam bežijo. Ne zavedajo se, da smrti ni mogoče ubežati, niso dojeli, da ni treba bežati od življenja. Če bi natančno brali Pascala, bi jim morda postalo jasno, da so se odločili, da bodo srečni tako, da o končnih stvareh ne bodo razmišljali. Te so še vedno tam in vselej bodo, pa če razmišljamo o njih ali pač ne. Sreče pa od nikoder.

 

Lahko smo prisotni. Drug z drugim. V preprostostih, kot so prijateljstvo, pogovor, vrt, kruh. Vemo, da je čas omejen, zato ga živimo.

Gospod sedi nasproti mene. Deluje zelo umirjeno. Govori počasi, kot da skrbno izbira besede, s katerimi bo opisal svoje razpoloženje, svoje notranje dogajanje. Je upokojen, v službo mu ni treba več hoditi, ni več zaposlen.

Zjutraj se zbudim s tesnobnim občutkom. Včasih se prebudim sredi noči in potem ne morem zaspati. Tesnoba me spremlja ves dan do poznega popoldneva, potem se nekako zmanjša. Borim se z njo. Nenehno se moram premikati, gibati, da se malo poleže. Pomaga mi samo gibanje. Razmišljam, na kaj se nanaša. Kaj bi lahko bil njen vzrok? In zakaj ne izgine, saj imam kup antidepresivov?

Po kratkem premoru nadaljuje.

V življenju nisem uspel na več področjih. Zdi se mi, kot da nisem dokončal, kar sem želel dokončati. Nekaj se je prekinilo. Danes je tako, kot da je pred mano samo še trpljenje, ki s ega zelo bojim, potem pa pride smrt. Tesnoba pa je ves čas tu, nikamor ne gre. Imam veliko praznega časa. Ne vem, kaj naj še delam, da se zamotim. Rad bi se znebil tesnobe, a ne vem, kaj naj naredim.

Govori gospod o eksistencialni tesnobi? Čutim njegovo obžalovanje, ko reče, da ni uspel. Jasno mi je, da ne opisuje depresije. Opisuje nekaj drugega.

Išče objekt tesnobe, vzrok, na katerega bi se lahko osredotočil, ga razumel, si ga pojasnil, ga razrešil in mu podelil pomen. Mislim pa, da to ni tesnoba pred nečim. To je tesnoba pred samim bivanjem.

Heidegger bi rekel, da je to, kar opisuje, Angst. Ni strah. Je tesnoba, ki se pojavi, ko se človek sooča s svojo končnostjo, ki ni abstraktna ideja. Nekega dne postane zelo konkretna izkušnja. Z njo ni povezana krivda zaradi neizpolnjenih zunanjih standardov, ker je nekaj veliko globljega in pomembnejšega. Ima občutek, da je življenje ostalo nedokončano, da je bila pot prekinjena, da tisto, kar je zares hotel, ni bilo nikoli do konca živeto.

Časa je manj, tesnoba se vrača in vztraja. Gibanje sicer pomaga, a le na kratko. Res je, da ga zamoti, vendar je obenem beg pred tem, o čemer želi tesnoba govoriti. Vrača se, ker nosi sporočilo. Lahko bežimo, kolikor hočemo, toda sporočilo je vedno tam. Je kot pismo, ki ga nočemo odpreti, da bi ga prebrali.

Rad bi se znebil tesnobe. To je popolnoma razumljivo. Kaj pa, če tesnoba ni sovražnik? Kaj, če je glasnik? Nekaj je ostalo nedokončano. Nekaj čaka. Ne beži od mene – poslušaj me!

Tega verjetno še ni pripravljen slišati. Ni pripravljen, a morda nekega dne bo.

Potreben je namreč pogovor o nekaterih vprašanjih. Potrpežljivo čaka. Kaj je bilo prekinjeno? Kaj bi želel dokončati? Kaj je še mogoče dokončati?

Prazen čas, ki ga ima veliko, v resnici ni problem. Problem je, da sili k srečanju s seboj. Boleče je prav to. Boleča so vprašanja, na katera še ni odgovoril. Zamotiti se pomeni bežati, več bežanja pa pomeni več tesnobe, ko se človek ustavi, saj ne more ves čas bežati. Začarani krog tesnobnih pričakovanj.

Ne potrebuje razlage, zakaj je tesnoben. Še manj potrebuje nove ali drugačne antidepresive. In zlasti ne potrebuje nasvetov, kako se še bolj zamotiti, kako še bolj in dlje bežati.

Potrebuje dobrega sogovorca. Natanko to potrebuje. Nekoga, ki ostane z njim, ko se pojavi tesnoba. Drugega, ki ne beži skupaj z njim in vztraja, da je mogoče zdržati vsa ta končna vprašanja, končnost samo. Resnično, tesnoba zaradi končnosti je klic in poziv, da se pogumno soočimo z dejstvom, da smo končna bitja in da nas nekega dne preprosto ne bo več.

Njegova naloga zato ni, da dokonča, kar je bilo prekinjeno. Ne, njegova naloga je, da sprejme in je prisoten. Ničesar ni treba narediti ali doseči, ni se treba še več premikati, ni treba še hitreje bežati. Sedaj je čas za drugačnost, ki je mirovanje. Ob vprašanjih, kaj je bilo v življenju zares pomembno, kaj ostaja in kaj bi še rad povedal.

Vem tudi, kaj je moja naloga. Da ostajam v tem prostoru, v katerem mu ne pomagam pobegniti, ker je zares pomembno šele to, da mu pomagam zdržati.