Zakaj december ni to, kar bi lahko bil

Ni potreben miselni napor za ugotovitev, da je koledarski december naravno, strukturno nastavljen kot čas obračuna. Dnevi se krajšajo, noči se daljšajo, narava se umika, leto se izteka. Vsaka tradicionalna kultura je vedela, da je to čas introvertiranosti. To je obdobje, ko se življenje obrne navznoter, ko se energija zbira, ko je prav, da človek utihne.

Zimski solsticij ni bil nikoli praznik potrošnje. Bil je praznik svetlobe sredi teme. Ne neonskih luči, temveč notranjega ognja, ki vztraja, ko zunaj vse zamre in se umiri. Tak ogenj nujno potrebujemo.

December je od nekdaj vabilo k tišini in ognju. To je vabilo, ki ga moramo poslati sami sebi. Ker nam ga nihče drug ne pošlje. Še najmanj tisti, ki nam decembra prodajajo hrup in okraske.

Danes pa pomeni december ravno nasprotno. Pomeni pospeševanje, hrup, pomeni biti zunaj sebe – v trgovinah, v gneči, v nakupovalnih središčih. In ko si zunaj sebe, morda nisi pri sebi in nisi z drugimi.

Resnično, Božič je postal gospodarski dogodek, zapakiran kot družinski praznik, naddoločen s krščansko ideologijo. V ZDA predstavljajo črni petek in božični nakupi velik del celoletne prodaje. Celotna industrija temelji na tem, da december ravno ni čas tišine. Tišina namreč ne prodaja. Kontemplacija ne potrebuje izdelkov. Mir ne rabi embalaže.

Praznik je postal obveznost. Ni več dar, temveč je dolžnost. Ni spontana radost, saj je prisilno veselje. Moraš biti srečen, moraš kupovati darila, moraš se udeleževati zabav! To ni praznik, to je performans, napolnjen s simulakri.

Duhovnost je nadomestila sentimentalnost, namesto globin imamo na voljo zloščene površine. Vprašanj o življenju je malo, odgovori v obliki vedno enakih okraskov so kljub temu vsepovsod. Namesto tišine, v kateri bi se lahko kaj rodilo, je hrup, ki zapolni vsako režo, da ne bi bilo treba čutiti in da ni mogoče čutiti.

Ironija je zares velika. Recimo, da se je Jezus res rodil v hlevu. Pisano je, da zanj zunaj njega ni bilo prostora. Nekoč kasneje je prevračal mize menjalcev denarja v templju in jim ukazal, naj se poberejo iz hiše njegovega očeta. Da, to je Jezus, ki je rekel tudi tole: Lažje gre kamela skozi šivankino uho kakor bogataš v božje kraljestvo.

To je isti Jezus, v čigar imenu decembra porabimo več denarja kot v kateremkoli drugem mesecu. V njegovem imenu so trgovski centri okrašeni kot svetišča, nastajajo oglasi, ki nam prodajajo izdelke, za katere natančno vemo, da jih ne potrebujemo, za denar, ki ga nimamo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne maramo. Če bi Jezus prišel danes v trgovski center sredi decembra, bi najverjetneje spet prevračal mize.

Zakaj hrup namesto tišine?

Ker je tišina nevarna.

V tišini se namreč začutiš in slišiš. Slišiš vprašanja, ki jih čez leto uspešno utišaš. Slišiš to, kar te v resnici boli. Slišiš praznino, ki jo običajno polniš z opravki, obveznostmi, dejavnostmi.

Hrup je zaščita pred seboj. Nakupovanje je pobeg pred zavedanjem. Okraski, luči, glasba, zabave delujejo kot anestezija.

Ne vem, kaj bi danes Jezus predlagal. Vem pa, česa nikakor ni predlagal.

Ni predlagal nakupovanja, stresa, obveznega veselja, tekmovanja, kdo bo dal komu dražje darilo. Predlagal je nekaj drugega. Nekaj preprostega. Nekaj, za kar ne potrebuješ ne denarja ne okraskov, le pogum: Ljubite se med seboj.

In kaj to pomeni?

Poslušajte. Poglejte. Zadržite se ob nekom, ne da bi hiteli naprej. Ne da bi gledali na uro. Ne da bi medtem preverjali pametni telefon. Ne da bi preštevali všečke v upanju, da jih je več kot pred eno uro. Resnično, raje imam pametne ljudi kot pametne naprave.

Ljubezen je darilo, ki ga ne moreš kupiti. Zato ga niti ne oglašujejo. Oglašujejo pa vse drugo. Oglašujejo na glas, včasih imam občutek, da me oglaševalci nadirajo, da dobesedno kričijo vame, naj se premaknem in hitro nekaj kupim. 

Bi lahko december vrnili sebi? Morda. Ne vsega. Ne za vse. Za trenutke. Za to, da si dovolimo nekaj drugega.

Tiho jutro brez načrtov. Pogovor brez cilja. Sprehod brez destinacije. Večer ob sveči namesto ob ekranu ali z napravo v roki. Vprašanja brez odgovorov.

Mahoma mi pride pred oči knjiga, ki jo je spisal Gaston Bachelard: La Psychanalyse du feu (1938). Spremlja me že vse življenje. Res je izvrstna.

Prične se z nenavadno trditvijo: ogenj ima ta privilegij, da nas vabi k sanjarjenju (fr. rêverie). Ne k razmišljanju, temveč k sanjarjenju.

Ko človek strmi v plamen, se dogaja nekaj posebnega: čas se upočasni, razmišljanje se razrahlja, zavest postane porozna in nenavadno odprta.

Natanko to potrebujemo. In ne le decembra.

Bachelard opisuje prizor, ki ga danes skoraj ne poznamo več: človek sedi ob ognjišču in strmi v plamen. Ničesar ne počne. Ničesar ne proizvaja. Ničesar ne konzumira. Ni produktiven. Ne dela na sebi. Ne samoaktualizira se. Ne optimizira se. Le gleda.

In v tem gledanju se odpira prostor. A to ni prazen prostor. Je poln. V njem so podobe, spomini, slutnje, ideje. Tak prostor objema. Ni prazen, saj je naseljen. Naseljuje ga občutek varnosti, v njem je dovoljeno sanjarjenje, dovoljena je ranljivost.

Urbani december je njegovo nasprotje. Je nadzorovani prostor izpostavljenosti, zvočnih kulis, ki ne dopuščajo misli, in je prostor za predstave. Tam ni kotov, teh minimalnih prostorov, ki jih opisuje Bachelard tako, da navaja pesnike, ki pišejo o sreči, da si v kotu, stran od sveta, zavarovan z dveh strani.

Komercialni december ne pozna kotov. Nakupovalna središča so zasnovana tako, da ni prostora, kamor bi se človek umaknil. Vse je en sam veletok, je nenehna cirkulacija, divje gibanje. Obstati v njem pomeni ovirati. Kotov preprosto ni, ker v kotu človek ne kupuje.

Resnično, decembrski urbani prostor se dela, da ni notranjosti. Je zaprtost, ki se pretvarja, da je odprtost, je le zunanjost, je javno, to, kar je vidno. Človek je zmanjšan na potrošnika brez globin, ki se odziva na dražljaje, ti pa so povsod.

In množica ni skupnost, ni občestvo. Je agregat ločenih teles, ki se v ritmu hrupa gibljejo druga mimo drugih, vsako je ujeto v svoj nakupovalni seznam, svojo nalogo, svoj stres.

December nam ponuja spektakel. Velikanske smreke, velikanske okraske, velikanske izložbe. A morda potrebujemo miniaturo. Majhno svečo. Eno samo nepričakovano pismo. Pogovor ob mizi, ki ni pojedina. Je srečanje ob ognju.

Bachelard govori o Prometejskem kompleksu. To je želja po ognju kot prepovedanem znanju. Ogenj je bil vedno numinozen: sveti in uničuje, je topel in nevaren, privlačen in nedotakljiv.

Prometej bogovom ni ukradel le tehničnega orodja. Ne, ukradel je kontemplativno moč, zmožnost, da človek sedi ob lastnem ognju, neodvisen od bogov, in razmišlja.

V tem smislu je notranji ogenj natanko to: prostor avtonomne refleksije, ki je nihče ne narekuje. V njem nihče ničesar ne zahteva, ničesar ne pričakuje, ničesar ne predlaga.

Neonske luči, LED okraski, utripajoče fasade sicer osvetljujejo, a ne grejejo. So svetloba brez ognja. So vidnost brez notranjosti, zunanjost brez globin.

Ogenj je vedno intimen. Ognjišče ni javni prostor; je središče doma. Plamen vabi k bližini, k stiskanju skupaj, k tihemu pogovoru, včasih k molku.

Bachelard bi verjetno rekel: sodobni december je izgubil ogenj in obdržal luči, zadržal je zunanjo manifestacijo – spektakel – in izgubil notranjost.

Rêverie je sanjarjenje ob ognju, vodi, v naravi in je oblika upora. Ne mislim na politični upor, mislim na ontološkega. To je upor proti svetu, ki zahteva nenehno pozornost, nenehno produktivnost, nenehno prisotnost v zunanjem, nenehno ustvarjanje všečnih površin in privlačnih podob.

Sanjavec reče: Ne! Ne bom gledal oglasov. Ne bom tekal po opravkih. Ne bom dinamično sodeloval v skupinskih spektaklih in predstavah. Sedel bom natanko tu, ob plamenu, in pustil, da se misli same porajajo.

Tako razumem najgloblji aktivizem: notranjost branim pred kolonizacijo. December je zame ognjišče, ki ne potrebuje več svetlobe, saj je tam ogenj. Ne potrebuje več hrupa, temveč več tišine. Ne več daril, temveč več prisotnosti – tiste, ki se rojeva, ko skupaj strmimo v ogenj in za hip pozabimo, da smo končna bitja, ločeni drug od drugega.

Bachelard je vedel, da ogenj združuje. Ljudje se zberejo okrog ognjišča. Ni treba, da jih kdo povabi, srečanja ni treba načrtovati in organizirati. Plamen ustvarja prostor.

Ne mislim, da bi bilo to bolje. Verjamem pa, da bi bil to december, kakršen v resnici je. Preden so nam povedali, kakšen mora biti.

In morda je to tisto, kar pravzaprav iščemo sredi decembrskega hrupa: ne še enega darila, temveč nekoga, ki bo sedel z nami ob ognju, v tišini, in pustil, da se leto samo zaključi. Notranji ogenj bo vedno gorel, če mu bomo pustili, da ustvarja prostor.

Prostor, podoben prostorom, ki smo jih že ljubili in so v nas. Hiša iz otroštva je v nas, čeprav je že davno ni več, ker so jo podrli. Kot, kjer smo se počutili varne, je še vedno v nas in bo tam tudi ostal. In tak prostor nas nikoli ne napada. To ni hrupni, prenatrpani, brezosebni prostor. Res pa je, da se tudi taki prostori naselijo v nas. In pustijo sledi. Utrudijo nas na način, ki ga ne znamo niti poimenovati.

Izbira prostora je etična odločitev, pravi Bachelard. Je odločitev o tem, kam grem. Tam se namreč oblikujem. Torej ni vseeno, kje preživim december, kajti prostor, v katerem ga bom preživel, bo ostal v meni.