Zgornji podobi sveta sta zelo prepričljivi. Ne mislim sicer reči, da besede ob tem niso pomembne, češ da podobe povedo več kot tisoč besed, rad pa bi dodal, da so prav besede danes morda še pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled.
Na eni strani so podobe otroške brezskrbnosti, sreče, sproščenosti in veselja. To so podobe udobja, veselega življenja, uživanja v življenju. So prijetne podobe, prijazne podobe.
Zdi se, kot da so oddaljene podobe uničenja, groze, teme in senc zgolj madež na sicer lepi podobi sveta. Če bi bilo tako, lahko upamo, da jih nekega dne preprosto ne bo več. Kar izginile bodo. Ali pa bo nekdo nekaj storil, da jih ne bo več. Tako upanje obstaja.
Kaj pa, če te podobe groze niso le madež? Kaj, če so organsko, strukturno nujne v svetu, v katerem prevladujejo nadjazovske zahteve, o katerih razmišljam že nekaj časa in o njih razpravljam z umetno inteligenco? Kaj sedaj? Kaj storiti, kaj naj bi se zgodilo?
Morda se ne more zgoditi prav nič. Vse skupaj bo trajalo in trajalo, potem pa se bo vse zasukalo tako, da bo prihodnost zopet videti lepa in privlačna. Do takrat moramo le zdržati, stisniti zobe in verjeti, da bo še vse v redu.
Vojne se sicer ne bodo končale same od sebe, še nobena se ni, toda zgodovina kaže, da se vedno končajo. Kakšna sicer traja sto let, toda tudi ta se je končala. Pa tridesetletna vojna se je tudi končala.
Kaj pa aktualno razmišljanje, da je treba narediti Ameriko spet veliko? Kako bo s tem? Tudi tega bo nekega dne konec. Ne more biti drugače. Čas poskrbi za vse.
V vmesnem času pa se pogovarjamo. Ne vem, zakaj se ne bi. Pogovarjamo se o nas, o tem, kar imamo med seboj. Pa tudi o tem, kar bi lahko imeli med seboj. Zdi se mi celo, da bi bilo lahko tako pogovarjanje revolucionarno.
Ne, ne mislim na krvave revolucije, mislim zgolj na nekaj novega, zares drugačnega. Večina ljudi se namreč ne pogovarja. Skušajo uživati, to drži kot pribito, ker imajo nad seboj nadjaz. Ta jim narekuje uživanje in ponavljanje uživanja; obstaja celo prisila k uživanju. Zadeva sicer ni zelo preprosta, kot sem že pokazal, a za silo deluje. Nekateri ljudje so namreč zares srečni.
Paradoks je, da sistem družbenega življenja bolj priganja ljudi k sreči, toda pogovarjanje bi lahko vplivalo celo na to. Ne morete se namreč priganjati k pogovarjanju. Tako kratko malo ne gre.
Pogovarjanje je po definiciji počasno, terja veliko časa. Prav zato je v sistemu, v katerem je čas denar, revolucionarno.
Morda zveni naivno, vendar vem, da ni. Sem se prepričal. Ne govorim na pamet, tja v tri krasne. Dovolj pogovorov sem že imel, da vem, o čem govorim. Vem, kakšni so učinki dobrega pogovarjanja.
In kakšni so?
Ljudje postanejo bolj odprti. Taki postanejo zato, ker je odprtost že pogoj dobrega pogovarjanja. To ohranja odprtost, kar je dobro. Odprtost je dobra. Mislim, da bo vselej tako. Na nek poseben način je namreč tudi vesolje odprto. Verjamem, da je naša odprtost nekakšno zrcaljenje odprtosti vesolja in resničnosti. Je resnična. To pa je vsakem pogledu bolje od manipulacije, ideologije, propagande, novoreka, žargona in vsega drugega, kar zapira.
Ni komentarjev:
Objavite komentar