Ena sama neprekinjena avdicija

Heglovo razmišljanje o spoznavanju in učenju ima daljnosežne posledice. Če verjamem, da je moja inteligentnost fiksna, se bom verjetno izogibal izzivom, ki bi dokazali nasprotno. Paradoks takega izogibanja je, da mi preprečuje, da bi razvil prav to, kar skušam nekako zaščititi! To je samouresničujoča se prerokba v pravem pomenu besede: moje prepričanje o naravi inteligentnosti dejansko določa, kako se razvija, ali pa se ne, moja inteligentnost.

Na začetku zato lahko domnevamo, da smo vsaj v določeni meri prav to, kar verjamemo, da smo. Ne na nek mističen način, temveč prek zelo konkretnih mehanizmov. Človek, ki verjame, da »ne zna računati«, dobesedno ustvarja drugačne nevronske poti kot nekdo, ki verjame, da se »tega še ni naučil«. Zelo verjetno se bo »tega« tudi lotil, to pa bo še dolgo spreminjalo njegove nevronske mreže.

Aristotelov koncept vrline kot nečesa, kar razvijamo s prakso, budistično poudarjanje sposobnosti uma za preobrazbo, Heglova ideja, da je pot cilj, ponazarjajo temeljno spoznanje, da smo človeška bitja v bistvu nedokončana in da to ni naša nepopolnost, pomanjkljivost ali celo napaka.

Pa vendar obstaja tako imenovana »fiksna miselnost«, zaradi katere smo zmožni vsako težavo spremeniti v eksistencialno krizo, medtem ko nas »miselnost rasti« spodbuja k razumevanju sebe kot inherentno dinamičnih procesov. Mislim na globok premik v samorazumevanju – od samostalnika k glagolu, od biti k postajanju.

Obstaja pa še en paradoks sodobnega sveta. Ni namreč mogoče imeti »fiksne« miselnosti rasti. In če se nekdo spopada s sistemskimi ovirami, mi mu pa predlagamo nekoliko več »miselnosti rasti«, je to že oblika nevarne psihološke manipulacije in čustvene zlorabe. Vse omejitve namreč niso v naših glavah, nekatere so v dejanski strukturi sveta.

Kljub temu je prav ločiti obe obliki miselnosti in ugotoviti, da je fiksna miselnost v bistvu obramba pred tesnobo lastne svobode in odgovornosti. Udobneje je namreč verjeti, da smo to, kar domnevno smo, kot pa se soočiti s pogosto preobremenjujočo resničnostjo, ki jo nenehno ustvarjamo sami s svojimi odločitvami. Miselnost rasti terja posebno vrsto poguma, da ostanemo začetniki, da izgledamo naivno in neumno, da vedno znova ne uspemo. Ali kot je zapisala ameriška avtorica in politična aktivistka Marianne Williamson: »Naš najgloblji strah ni, da smo neustrezni. Naš najgloblji strah je, da smo neizmerno močni.«

Da, prava revolucija, za katero smo zmožni, je v prepričanju, da so prijaznost, modrost, čustvena inteligenca, ustvarjalnost in celo naša sposobnost duhovne rasti same po sebi prakse, ki jih lahko razvijamo, krepimo, lahko skrbimo zanje. Tako prepričanje lahko v celoti spremeni naše življenje, preobrazi ga iz čakanja in bivanja v odkrivanje in postajanje.

Je orisani prehod pomemben? Mislim, da je. V svetu nenehnega primerjanja, v katerem imajo mnogi ljudje sindrom prevaranta in živijo v strahu pred tem, da bi jih »razkrili«, v svetu, v katerem je vsaka uspešnost preizkus naše vrednosti, ki je še najbolj podoben vaji, še eni ponovitvi v telovadnici obstoja, je ta prehod zelo pomemben. Na kaj mislim?

Zdi se mi, da živimo v paradoksnem svetu, v katerem vlada nenavadno fiksno prepričanje, da so naše lastnosti vklesane v kamen, kar ustvarja nujnost, da se vedno znova dokazujemo. Človek, ki ima vsaj določeno mero inteligence, določeno osebnostno lastnost in določen moralni značaj, mora nenehno dokazovati drugim, da jih ima, zlasti pa mora dokazovati, da jih ima »dovolj«. Ljudje se zato ves čas boleče zavedajo, da zanje preprosto ne bi bilo dobro, če bi čutili, da teh najosnovnejših lastnosti ali zmožnosti nimajo »dovolj«.

Sodobno življenje je zato globoko izčrpavajoče. Vsak dan smo priča mučnim predstavam nenehnega dokazovanja, da imajo ljudje lastnosti, za katere hkrati verjamejo, da jih ni mogoče spremeniti. Kot da bi bili ujeti v neskončnem izpitu za oceno, ki je bila določena že ob rojstvu. Ni čudno, da se toliko ljudi nenehno počuti tesnobno in neprimerno.

V središču tega paradoksa je res kruta logika.

Če je inteligentnost fiksna, odvisna od genov in podedovana, je lahko vsak pogovor, v katerega se zapletem, preizkus, v katerem se izkaže, da sem neumen. Edina rešitev je, da se skrijem. Če je statičen tudi moralni značaj, odvisen od zvezd na nebu, je vsaka etična izbira tveganje, da me razkrijejo kot slabega človeka. Počasi se  razvije občutek, da je moje življenje ena sama neprekinjena avdicija, v kateri moram dokazovati drugim, da me lahko sprejmejo, da sem dovolj dober, inteligenten, moralen in pošten.

Kaj pa, če je moja vloga izbrana že ob rojstvu? Ostane mi le tiho upanje, da nihče ne bo opazil, da je bilo že takrat določeno, da sem neustrezen in se ne morem primerjati s srečneži, rojenimi pod srečno zvezdo.

A kaj, ko živim v času socialnih medijev, kjer se predstava nikoli ne ustavi in se skoraj neznosno krepi. Vsaka objava, vsaka fotografija, vsak komentar, ki ga napišem, je le še ena priložnost, da v najboljšem primeru dokažem svojo vrednost, v najslabšem pa razkrijem svojo nezadostnost. In ker tudi vsi drugi počnejo isto, se standard nenehno dviguje, zato sem vse bolj obupam. Ni namreč dovolj biti pameten, pameten moraš biti še na pravi način, glede pravih stvari, s pravo estetiko in z uporabo pravih referenc. Če priznam, da se borim, da borbam, da rastem in se učim, sem pravzaprav že priznal, da sem neuspešen. Če so lastnosti fiksne, potreba po razvoju pomeni, da jih nimam dovolj že od samega začetka, od rojstva. In če jih nimam dovolj, jih najverjetneje ne bom imel nikoli.

Znašli smo se v svetu, v katerem si skoraj vsi ljudje obupano prizadevajo, da bi bili videti, kot da so že od nekdaj to, kar naj bi bili.

Srhljivo je, da celo priznano uspešni ljudje neracionalno dvomijo vase. Seveda, saj morajo nenehno upodabljati sebe, kakršni ne smejo biti, obenem pa se spreminjajo. Vsakdo se počuti kot prevarant, ker se mora pretvarjati, da že je, kar bi moral biti, v resnici pa še vedno poskuša ugotoviti, kako sploh postati tak.

Še najbolj noro pa je, da se veliko ljudi obnaša, kot da se morajo nenehno varovati pred možnostjo, da bi kdo mislil, da so več, kot v resnici so.

Težnja k optimiziranju sebe, perfekcionizmu in popolnosti je še zadnji obupani poskus obrambe pred moralnim propadom, kajti vsak človek nujno dela napake in kdaj povzroči škodo. S tem v svetu fiksne miselnosti razkrije svojo resnično, nespremenljivo naravo – kot pomanjkljivo in slabo. V takem svetu se zdi, da so iskreno opravičilo, duhovna rast in odrešitev skoraj nemogoči. Kako se lahko smiselno opravičite, če je vaše škodljivo dejanje razkrilo vašo fiksno naravo, ki jo nosite s seboj že od nekdaj? Resnično, ustvarjamo svet, v katerem ljudje bodisi popolnoma zanikajo svoje napake (da bi se izognili označbi, da so nespremenljivo slabi po naravi) bodisi zapadejo v trajno sramoto (sprejemajo oznako). Ozdravitev je tako v prvem kot v drugem primeru nemogoča.

Pot vodi v čisto izčrpanost. Ljudje živijo kot menedžerji neprekinjene PR kampanje za izdelek (izdelek so kajpak oni sami), za katerega na skrivaj verjamejo, da je nepopoln, vendar ga ne morejo izboljšati, zato so prepričani, da ga je treba le bolje tržiti. In to je izrazito osamljeno početje. Je globoko, globoko osamljeno. Vsi ljudje so domnevno ustrezni, nihče ne more priznati težav, negotovosti ali potrebe po rasti.

Razmišljanje o fiksni kakovosti, glede katere se je treba obnašati, kot da jo ima vsakdo že od nekdaj, dodati je treba le še malo volje in dela na sebi, je okužilo tudi poskuse, da bi se vsemu skupaj izognili, ker je toksično. Ljudje zato ves čas govorijo o »iskanju samih sebe«, kot da obstaja pravi, fiksni jaz, ki čaka, da ga odkrijejo, svojo »strast« iščejo, kot da je skriti zaklad, iščejo svojo »sorodno dušo«, kot da odnosov ne gradijo, temveč jih zgolj prepoznajo. Celo terapija in samopomoč sta v istem košu. Ljudje nenehno »popravljajo svoje pomanjkljivosti«, »zdravijo svoje travme« in se skušajo vračati v neko prvotno nepoškodovano stanje.

Ljudje so vse bolj izdelki, ki jih gre tržiti, in vse manj procesi. Ni jim dovoljeno, da bi ostali nedokončani, verjeti morajo, da je boj s seboj sramoten, da nevednost pomeni, da so neumni, nihče ne sme nikoli reči »Ne vem«.