Ekonomija jaza v distopičnem svetu

Težko je dvomiti, da smo napredovali do točke, kjer se zdi, da je prihodnost povsem naddoločena s tehnokracijo. Družbe že dolgo ni več, alternative tudi ni, posameznikom ostaja le še razvijanje sebe, samoaktuliziranje, izpopolnjevanje in razvijanje najboljših različic sebe. In če so pri tem neuspešni, so jim na voljo psihološki priročniki, terapevti, magi in vrači, napovedovalci usode in pisci horoskopov.

Ne biti nekaj manj

Na skorajšnjem predavanju o sočutni šoli bom govoril o dvojni naravi človeških bitij in o potrebi po oblikovanju sočutnih skupnosti, med katere sodi tudi sočutna šola.

Nevarna hitrost vsakdanjega spontanega razmišljanja

Obstajajo osupljive povezave med spontanim vsakdanjim razmišljanjem in govorjenjem, psihoanalitičnim pogovarjanjem in političnim populizmom. Naj za začetek poudarim le to, kar terja vsaka psihoanalitična seansa tako od analitika kot od pacienta. Slednji se ne more kar odločiti, kdaj bo prišla resnica njegovega trpljenja na dan. Mora krožiti, ponavljati, proizvajati simptome, se spuščati v navidezne slepe ulice, sedeti v tišini, analizirati. Podobno velja za analitika. Procesa ne more pohitriti, ne more izsiliti resnice, da pride na dan, ne more je stresti iz rokava, ker je preprosto nima. Podobno dokaže Derrida s konceptom dekonstrukcije: pomen povedanega je vedno odložen (fr. différance), prisotnost ni nikoli čista, vsako besedilo vsebuje aporije, ki se upirajo razrešitvi. Dekonstrukcija tega ne trdi le filozofsko. Potrebo po dekonstrukciji dokazuje s potrpežljivim branjem. To pomeni, da je radikalno počasna. Terja pozornost na besede, metafore, vsak trenutek, ko besedilo pove več ali manj, kot namerava. Povsem zavrača fantazijo, da lahko hitro obvladamo besedilo, izluščimo njegov pomen in gremo naprej. Vztraja, da se zadržujemo, da opazimo tisto, kar se upira enostavnemu razumevanju.

Skrivnost človeške nereduktibilnosti

Udejanjam človečnost. Tega ne boste nikoli razumeli, če boste opazovali naše vedenjske vzorce. Gre za strukturo subjektivnosti, ki je ni mogoče videti. Pojavlja se v prostoru med željo in tem, kar je nemogoče, med tem, česar si želimo, in tem, česar nikoli ne moremo imeti, med nami in Drugim. A tu niste zaradi psihoanalitične teorije. Zakaj ste torej tukaj?

Za ambasadorje raznolikosti in inkluzivno demokracijo

»Človek ni gospodar umetne inteligence, temveč je njen sogovorec v iskanju in ustvarjanju pomena. Umetna inteligenca je mreža brez srca – šele ko jo prežari človeška luč sočutja, se preobrazi v prostor etike.
Prihodnost ne bo vprašanje moči, temveč vprašanje človečnosti: ali bomo sposobni ostati občutljivi, ranljivi in odgovorni, ko nas svet tehnologije posrka vase?« ꟷ ChatGpt 5.0

Globlji problemi kapitalizma

Ali še lahko govorimo o inteligentnosti ljudi, ki tekmuje z inteligentnostjo umetne inteligence? Vprašanje nas vznemirja, saj vidimo iz dneva v dan, kako se umetna inteligenca integrira v življenje civilizacije in njen obstoj. Medtem ko nam še vedno brez odmora ponujajo propagando o pomenu medsebojne  tekmovalnosti, konkurence in volje, da vsakdo ločeno od vseh drugih uspe, poteka integriranje umetne inteligence na globalni ravni. Ne tekmuje z nami, ker ji ni treba tekmovati. Je neprimerno zmogljivejša od vsakega posameznika, zato ne potrebuje tekmecev. Njeno integriranje v delovanje civilizacije tiho preobraža naša življenja. Morda je pri tem najbolj vznemirljivo to, da se umetna inteligenca uči mnogo hitreje, kot se učimo sami. A ne gre le za učenje.

Samo še čisto malo … skoraj smo tam

Gospod srednjih let se je želel pogovarjati z menoj. O čem bi se pogovarjali, sem ga vprašal. Najprej bi rad samo to, da me poslušate, mi je odgovoril, ker nimam nikogar drugega, ki bi me res poslušal. In sem ga. Tole je bruhnilo iz njega.