Oblast kot psihoterapija

Paradoks trenutnega sveta, ki ga ne živi veliko ljudi, ki so lačni, revni, ujeti v vojne, podrejeni diktatorjem, hendikepirani, stari, bolni, nemočni, razseljeni, preseljeni v taborišča, izgnani, pregnani, zasvojeni, ima te koordinate: sistematična proizvodnja spontanosti, industrializacija individualnosti in način, kako oblast ustvarja prav to, kar naj bi slavila, hkrati pa zagotavlja, da služi institucionalnim potrebam, hierarhičnim razmerjem in lastnikom kapitala.

Modrost pod starim drevesom

Obstajajo razsežnosti naših življenj, udobje, varnost, predvidljivo ugodje, izolirane rutine. Poučili so nas o njihovem pomenu, navadili smo se nanje, razumemo jih in vsak dan znova se jih veselimo, računamo nanje, pričakujemo jih, včasih smo prijetno vznemirjeni zaradi njih. Razočarani smo, če kakšna iz nam neznanega razloga umanjka, če kakšna ni taka, kot pričakujemo in želimo. Zdi se nam, da si vse te razsežnosti preprosto zaslužimo, da nam pripadajo, ker iz dneva v dan trdo garamo zanje, se trudimo in vselej naredimo vse, kar je v naši moči, da so vedno tam, kjer naj bi bile in kjer morajo biti – tako pač verjamemo, ni pa nujno, da obenem vemo, zakaj tako verjamemo. Smo nekakšno središče sveta in vse naštete razsežnosti bi morale biti povsod okoli nas, sicer postanemo potrti, nezadovoljni in na koncu nesrečni. Verjamemo, da je iz njih zgrajena trdnjava, v kateri živimo in smo varni. Imenuje se »naš svet«.

Dobra pomoč ljudem v stiski in psihologija samouničevanja

Ljudje večkrat rečejo, da želijo komu »samo pomagati«. Želijo »samo dobro«. Skoraj nemogoče je najti človeka, ki bi zase rekel, da kdaj komu ne želi dobro ali da mu želi slabo. Pa vendar je ob vsem tem »dobrem delovanju« na svetu veliko zla. To ne obstaja le zaradi neposrednega zlega delovanja, temveč tudi zaradi »dobrega«.

Velika neizpolnjena obljuba

Kaj se je spremenilo v svetu, v katerem nam kapitalistična proizvodnja ponuja skoraj neomejeno količino dobrin in storitev, hkrati pa kot duhovna, simbolna bitja čutimo, da nas to ne more povsem zadovoljiti, kaj šele osrečiti? Zdi se, da obstaja vrzel med dobrinami in nezavednim vedenjem o tem, kaj potrebujemo bolj kot materialne dobrine: vero, upanje, ljubezen, srečanja, pogovore. To ne pomeni, da dobrin ne potrebujemo, pomeni le, da jih ne potrebujemo toliko in tako močno, kot se zdi. A zakaj potem nenehno delamo in jih kopičimo?

Etičnost in logični čas

Psihoanalitično spoznanje o naravi logičnega časa, kot ga imenuje Lacan, je izjemno pomembno za vsakdanje razumevanje človekovih zmožnosti, da sprejme določeno idejo ali razlago in jo organsko vgradi v svoje vsakdanje življenje, nato pa udejanja po svojih močeh. Pogosto se namreč motimo, ko mislimo ali verjamemo, da bodo drugi ljudje sprejeli idejo ali razlago ali koncept že samo zato, ker smo jim jo ponudili. Denimo, v analizi. Ali kjerkoli drugje.

Rak, ki zdravi samega sebe

Razmišljanje o prevladujočem konformizmu v neoliberalnem svetu, polnem paradoksov in aporij, ni naključno in ni izvito iz trte. Obstajajo osupljive vzporednice, ki me dobesedno silijo k takemu razmišljanju, zato ne morem drugače, tudi če bi hotel. Na kaj mislim?

Psihološki in socialni oziroma družbeni odzivi na izzive aktualnega življenja so prav tako zaskrbljujoči kot fizični ali telesni izzivi, s katerimi se srečujejo ljudje vsak dan. Izzive pogosto bodisi zanikajo bodisi se počutijo tako preobremenjene, da se umaknejo v nihilizem ali eskapizem. Oba načina sta neustrezna in jih ne zavarujeta pred izzivi. Ti so še vedno tam, nikamor ne izginejo, temveč se vračajo. Magično razmišljanje, prošnje in molitve ne pomagajo, da bi izginili ali se nenadoma preobrazili v nenevarne ali celo nevtralne.

Bi menjal?

Dragi Dušan,
brez vašega dovoljenja si ne bi drznila zapisati svojega mnenja.

Zadnjič sem govorila o tem, da me v nekem trenutku preplavi nekaj zlobnega. Ta zloba je navadno usmerjena zgolj v sebe, saj razloga, da bi zlobo prenašala na drugega, v resnici nimam. Tudi opravičila, da bi to počela, ni. Pa vendar.