Dušan Rutar
Draga Minea,
Jacques Derrida, eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja, je v zadnjem intervjuju pred svojo smrtjo leta 2004 v pogovoru za časnik Le Monde dejal: »Končno sem se naučil živeti«; ta izjava je tudi naslov njegove zadnje knjige. Kako lahko nekdo šele ob koncu življenja reče, da se je »naučil živeti«? Zakaj se ni naučil že prej, zakaj ga niso tega naučili, denimo, v šoli? In kaj sploh pomeni, da se je nekdo naučil živeti?
Minea Rutar
Dragi oči,
nisem še stara 28, a veliko razmišljam o smrti. To se mi zdi iz mojega zornega kota povsem razumljivo; le kako kdo ne razmišlja veliko o tem? Včasih – sploh, ko sem na primer v sobi, polni ljudi, ki jim je blazno mar za družbeni status, za to, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, za to, koliko bodo dosegli v življenju, ali za to, kako produktivni so – se moram brzdati, da na glas ne vzkliknem, pa saj se vi vsi zavedate, da boste (relativno kmalu) umrli in se nikoli več rodili, mar ne? A zavedam se, da moji vrstniki veliko več časa posvečajo razmišljanju o nastajanju novega življenja, o otrocih, ki jih bodo vzgajali, predvsem pa o vsem življenju, ki je še pred njimi, ter kako ga optimizirati. Zato z večino ne govorim o tem. Še bistveno redkeje o tem pišem, saj takšno razmišljanje vse preveč enostavno deluje morbidno. A razmišljam vseeno. In če se pogovarjava o najtežjih vprašanjih, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj se ne bi tudi o tem. Pravzaprav vidim vse razloge, da bi se o tem vsi pogovarjali veliko več, mnogo bolj poglobljeno ter pogosteje, kot smo vajeni.
V poplavi popularnih in komercialnih idej o sprejemanju življenja in pozitivnem odnosu do njega je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kdo razumel Nietzschejevo izjemno zahtevno misel, s katero se loteva ljubezni do usode. Na primeru nasilja, ki ga izvajajo nad prebivalci Gaze, lahko pojasnimo zapisano.
Nietzschejev konceptualni razvoj »večnega vračanja« (ali »večnega ponavljanja«) ima več izhodišč. Nietzsche dobro pozna znanstvene razprave o entropiji, ohranjanju energije in kozmičnih ciklih. Zanima ga možnost, da bi se v neskončnem času s končnimi kombinacijami sil vse konfiguracije nujno ponovile. Glede na njegove zapiske je imel globoko izkušnjo v bližini jezera Silvaplana v Švici avgusta 1881, ko ga je misel na večno vrnitev prvič zadela s polno močjo. Prvi pisni izraz te izkušnje zasledimo v »Veseli znanosti« (1882).
Resnično, industrija sreče pogosto obravnava ovire, s katerimi se soočajo ljudje v vsakdanjem življenju, z neverjetno lahkoto, in sicer kot predvsem psihološke, osebne, celo intimne ovire, in ne strukturne. A oseba, ki doživlja izkoriščanje na delovnem mestu, ne trpi zaradi domnevno »omejujočih prepričanj«, ki jih ima, temveč zaradi podrejenosti zelo konkretnim razmerjem moči, proti katerim je bolj ali manj nemočna. Kot pravi Nietzsche, moč ne deluje samo posamezno, temveč tudi in predvsem prek institucij in družbenih ureditev, ki oblikujejo to, kar je mogoče, dostopno in dovoljeno.
Nietzsche začne zgodaj v življenju dvomiti v krščansko metafiziko, s katero želijo starši po navadi indoktrinirati lastne otroke čimbolj zgodaj, ko so še dojemljivi. Zapiše: »Če bi lahko pregledali življenja vseh različnih ljudstev, ki so kadarkoli živela, bi verjetno ugotovili, da človeštvo nenehno spreminja svoja mnenja in da ne obstajata niti absolutna resnica niti absolutna zmota.« Ta zgodnji skepticizem se pozneje razvije v zrelo kritiko metafizike, a do tja je še dolga pot. Nadaljujemo počasi.
Pri dvajsetih se poglabljam v knjigo Tako je govoril Zaratustra. Odkrivam izvire Nietzschejevih najzgodnejših filozofskih idej, ki me zelo pritegnejo. Potem se počasi odpravim k njim, da se naužijem čiste vode. Zakaj to naredim? Ne vem, a nekaj me neustavljivo privlači.
Pri komaj sedemnajstih letih se Nietzsche sprašuje, ali zgodovino ljudi vodi nujnost. Ali se mora torej vse zgoditi, kot se zgodi, in ali je mogoče prihodnje dogodke predvideti? Je mogoče vplivati nanje, jih je mogoče ustvariti? Koliko smo pri tem ljudje zares svobodni? Je v teh vprašanjih že zametek nadaljnjega filozofskega razmišljanja o tragediji in tragičnosti človeškega življenja? Tako se sprašujem ob prvem branju filozofovih del. A pojdimo po vrsti, zlasti pa počasi.
