Na skorajšnjem predavanju o sočutni šoli bom govoril o dvojni naravi človeških bitij in o potrebi po oblikovanju sočutnih skupnosti, med katere sodi tudi sočutna šola.
Najprej bom poudaril eno temeljnih spoznanj evolucijske psihologije, ki nakazuje, da naravna selekcija v zadnjih 300.000 letih ni najbolj podpirala individualnega racionalnega razmišljanja ali iskanja resnice. Zelo je podpirala sodelovanje in skupinsko kohezijo. Ključne lastnosti, ki so našim prednikom pomagale preživeti, so tako podpirale konformizem in upoštevanje norm, kar seveda nikakor ni naključje. Ljudje, ki so se hitro naučili skupinskih norm in jim sledili, ker so intuitivno zaznali, kaj skupina ceni, temu primerno so prilagodili svoje vedenje, so imeli bržčas več možnosti za preživetje in razmnoževanje. Izobčenje iz skupine je namreč pomenilo gotovo smrt. Pomembno je bilo oblikovanje koalicij, pomembna je bila zvestoba. In za moje razmišljanje o sočutni šoli je morda najpomembnejše spoznanje, da so naši predniki gradili in vzdrževali močne vezi oziroma odnose.
V tej perspektivi se ponuja možnost za razpravljanje o pomenu izjemne občutljivosti za to, kako nas drugi dojemajo, nenehnega spremljanja našega družbenega statusa, tesnobe pred presojo ali izključitvijo. Ljudje, ki so verjeli, da je njihov ugled zelo pomemben in so prilagajali vedenje, da bi ga ohranili, so imeli dobre možnosti za preživetje.
A pomembno ni bilo le ugotavljanje, kako se vesti do drugih, pomembni sta bili še dve zadevi: teorija uma in socialna inteligentnost. Vključujeta branje namenov drugih, predvidevanje njihovih reakcij in odzivov, razumevanje družbenih hierarhij, dojemanje skupinske dinamike, hitre, intuitivne odzive na morebitne nevarnosti, vero v skupne pripovedi, sposobnost verovanja v kolektivne fikcije (bogove, moralne sisteme, skupinske identitete).
Evolucija je vsekakor močno podpirala intuitivno družbeno presojanje. Naši predniki niso porabljali veliko časa za dvom o skupinskih prepričanjih, saj bi jih počasno premišljevanje o družbenih normah vsaj izključilo, če že ne pogubilo.
Nekoliko pregnano rečeno: hitra konformnost je bila preživetvena prilagodljivost, kritično spraševanje je bilo nevarno.
Evolucijsko torej ni težko zagovarjati konformizma, hierarhij, zvestobe znotraj skupine, hitrega intuitivnega presojanja o prijatelju/sovražniku, upravljanja ugleda, kolektivnih iluzij. Zanima pa me nekaj drugega. Zanima me druga plat preživetja naših prednikov, ki jo prav tako dobro poznamo.
To je pripoved o pristni skrbi za tiste, ki trpijo, solidarnosti z ranljivimi, sodelovanju, ki presega zgolj lastne interese, sočutju do ljudi, ko trpijo.
Imamo dve pripovedi, nobene ne moremo kar izključiti. Kaj sedaj?
Potreba po sočutni šoli izhaja iz spoznanja, da je mogoče sposobnost ljudi za socialno koordinacijo preobraziti v večji konformizem, kot je potreben za preživetje, in da je mogoče občutljivost do drugih spremeniti v tesnobo zaradi ugleda. Toda sposobnost pristnega altruizma, skrbi za ranjene in ranljive, solidarnosti, ki ne računa z vzajemnostjo, so dobesedno v naših kosteh.
Razvili smo vrsto sposobnosti, vendar sistem, ki čas spreminja v denar, terja vse večjo produktivnost ter organizira življenje okoli tekmovanja in individualnega uspeha, premočno krepi konformizem, upravljanje ugleda in oblikovanje tekmovalnih koalicij, obenem pa zavira, komodificira in marginalizira sposobnost pristnega altruizma, skrbi, ki ni transakcijska, in solidarnosti z ranljivimi. Skrb za drugega se prepogosto preoblikuje v profesionalno oskrbo, ki je kvantificirana in plačana, čustveno delo, ki ga ljudje opravljajo za javno priznanje, ter sočutje, ki podpira upravljanje ugleda in družbenega statusa. Prava skrb, ki ne kalkulira in ne potrebuje vzajemnosti, je potisnjena na rob ali pa zavrnjena kot naivna.
A ni naivna. Njen pomen potrjuje evolucija. Terja počasno, premišljeno prepoznavanje ranljivosti drugega, potrpežljivost, da vztrajamo pri trpljenju, ki ga ni mogoče na hitro zmanjšati. Govorim o solidarnosti, ki ni odvisna od skupnih iluzij in ne zahteva, da vsi igrajo igro na enak način.
Zmožnost za sočutje ostaja in lahko jo kultiviramo. Vsak trenutek pristnega pogovarjanja, vsako dejanje skrbi, ki ne pričakuje ničesar, vsaka solidarnost z ranljivimi nas delajo boljše ljudi. So izrazi tega, v kar smo se razvili skozi evolucijo.
Samota je sicer resnična, vendar nekje, vedno, obstajajo drugi, ki so prav tako nehali igrati, ne morejo uživati v sencah in ohranjajo skrb za resnico kljub ceni, ki jo je treba plačati. In ko se najdemo, aktiviramo najglobljo sposobnost, ki jo imamo: skrbeti drug za drugega skozi ranljivost, ohranjati solidarnost brez jamstev, ostajati človek v najširšem pomenu besede, tudi ko igra zahteva, da smo nekaj manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar