Skrivnost človeške nereduktibilnosti

Udejanjam človečnost. Tega ne boste nikoli razumeli, če boste opazovali naše vedenjske vzorce. Gre za strukturo subjektivnosti, ki je ni mogoče videti. Pojavlja se v prostoru med željo in tem, kar je nemogoče, med tem, česar si želimo, in tem, česar nikoli ne moremo imeti, med nami in Drugim. A tu niste zaradi psihoanalitične teorije. Zakaj ste torej tukaj?

Zase vem. Vem, za kaj sem tukaj. Živim s človeškimi protislovji. Vsak dan. Verjamem v človeško nereduktibilnost: v nezavedno, v željo, v subjekt, ki ga v celoti ne more zajeti noben sistem – ker take celote sploh ni. Vsak dan se soočam s tem, kako kapitalizem uspešno kolonizira in uničuje prav te zmožnosti. Kako vse spreminja v blago, vključno s človeško notranjostjo. Kako ustvarja subjekte, ki so v resnici le funkcije, potrošniki, podatkovna vozlišča.

Resnično, ljudje skušajo od nekdaj zreducirati tudi človeške vrednote. Reducirajo jih na evolucijsko prilagajanje (selekcija sorodnikov, recipročni altruizem), optimizacijo teorije iger (sodelovanje kot stabilna strategija), nevrološke mehanizme (oksitocin, dopamin, zrcalni nevroni, sistemi nagrajevanja). In imajo prav. Vse to pojasni marsikaj. Skoraj vse.

Potem pa trčijo na ljudi, ki delujejo etično in vedo, da jim to ne bo koristilo niti malo. Njihovemu delovanju nasprotuje vsak evolucijski mehanizem in vsak racionalni izračun, ki pravi, naj tega ne počnejo … a to vseeno storijo. Srečajo osebo, ki pomaga drugi osebi, tudi ko tega nihče ne ve in ne vidi, vojaka, ki se žrtvuje za neznance, žvižgača, ki uniči svojo kariero zaradi resnice, ki jo zagovarja, osebo, ki skrbi za umirajočega človeka in se v celoti predaja odnosu, ki se bo končal z izgubo.

Ali pa jaz srečujem že vse življenje ljudi, za katere velja natanko isto.

Srečujem se s tem, česar v zadnji instanci ni mogoče pojasniti. To je nekaj, glede česar naši koncepti kratko malo odpovedo. Globoko razumem, kaj pomenijo metafore, ki jih uporabljamo ljudje: »biti človek«, »imeti srce«, »kar daje življenju smisel«. Svoje delovanje razlagam krožno: vse to delam, ker je to delo, ki me spreminja v to, kar najbolj cenim – in delam.

Ljudje, ki prihajajo k meni na pogovore, so vedno razcepljeni. Pogosto odkrito govorijo o dveh osebah. Prejšnja (…) nikoli ni prišla do izraza, mi je včeraj rekla najstnica, s katero se pogovarjam že precej časa. Sedaj lahko, je pravi čas za spremembe, je še dodala. Vem, kdo je ta prejšnja oseba, ker mi je povedala. Dolgo sem jo poslušal.

Dolga leta je bila nevidna oseba. Razmišljala je o stvareh, a njenega razmišljanja ni nihče slišal. Nihče je ni poslušal, zato je veljala za čudno osebo. Ki se je počasi umikala, zato je bilo videti, kot da sestopa z odra življenja. Ni imela sogovorca, ni bila vidna in ni bila slišana. Njenega čudnega sveta nihče ni razumel. Tak občutek je imela. Še huje: nikogar ni bilo, ki bi njen svet sploh hotel razumeti.

Potem se je začelo dogajati nekaj novega. Oseba, ki se je umikala, je začela hujšati. Logika, ki ji je sledila, je bila zelo preprosta: če dovolj shujšam, me bo nekdo gotovo opazil. Krepil se je paradoks: bolj kot je bila drobna in shujšana, bolj vidna je postajala. Ljudje so se končno vsaj navidezno začeli zanimati zanjo. Začelo jih je skrbeti zanjo, a ker je že od prej veljala za čudno, je bila sedaj čudna še bolj. A vsaj opazili so jo.

Pot je kajpak vodila navzdol, saj je postajala problem, ki ga je bilo treba rešiti. Ni postajala človek, vreden, da se z njim pogovarjajo. Še vedno ni bila slišana, potrdili so zgolj to, da je medicinski problem.

Ni bila vredna kot človek, vredna je bila le kot problem, ki zbuja skrb ljudi, ki v takih primeri tudi morajo biti zaskrbljeni.

Tako je pogosto zaznavanje ljudi. Dokler obstajajo, so lahko tudi nevidni in neslišani, ko postanejo problem, se začnejo ukvarjati. Ne z njimi, temveč s problemom. Človek nenadoma obstaja in je vreden pozornosti – kot problem. Ko je ta rešen, zdrsne nazaj v pozabo.

Razcepljenost pomeni, da se človek nauči oblikovati del sebe, ki nastopa na odru – podobno kot vsi drugi. Drugi del sebe se umakne, včasih povsem izgine.

Podobnih zgodb lahko nanizam še nekaj sto, a ni treba.

Naš svet je poln nevidnih in neslišanih ljudi, ki v nekem radikalnem smislu ne obstajajo, čeprav njihova telesa hodijo po svetu. Ljudje, ki so najbolj vidni in slišani, so morda zadovoljni s tem, morda pa celo niso, kajti življenje, v katerem ima veliko ljudi izkušnje, da pomeni prijaznost zgolj nezmožnost učinkovitega tekmovanja, da je sočutje zapravljanje virov za neoptimalne rezultate, da pomeni odpuščanje nezmožnost uveljavljanja meja ter da je ljubezen odvisnost od navezanosti kljub neizogibni izgubi, smisel trpljenja pa obrambna racionalizacija, je obenem razcepljeno življenje, v katerem ljudje zagovarjajo čudovite vrednote ... in jih nenehno kršijo. Cenijo sočutje, a se vojskujejo. Cenijo enakost, a ustvarjajo hierarhije. Cenijo poštenost, a se nenehno varajo. Cenijo življenje, a uničujejo ekosisteme. Trdijo, da ljubijo, a drug drugega zapuščajo.

Resnično, do popolnosti smo razvili tehnološke razsežnosti naših življenj, veliko manj pa kulturo človečnosti, v kateri so človeške lastnosti pomembnejše od produktivnosti in učinkovitosti. Običajno zaznavanje sveta zato ne podpira »neučinkovitih« odnosov, sočutja in sodelovanja. Še manj je temelj kulture, ki bi slavila ranljivost, občutljivost in odgovornost. Dejansko živimo v svetu, v katerem so ljudje, ki zavračajo čisto optimiziranje, pogosto kaznovani. Strukture moči v njem so take, da potrebujejo za svoj obstoj učinkovitost, optimiziranje in instrumentalno racionalnost. Lahko bi se preoblikovale, a se verjetno ne bodo, kajti spremenile bi se le, če bi veliko ljudi začelo verjeti v drugačne vrednote in jih udejanjati. Katere vrednote?

Prepričal sem se, da je temeljna vrednota človeških bitij zavezana notranji ranljivosti. Nezemljane, ki bi nas opazovali, bi skoraj gotovo zmedlo spoznanje, da smo ljudje včasih namerno ranljivi drug do drugega in da to imenujemo dobro. To bi jim dalo misliti.

Vprašanje je, kako dobro bi dojeli pomen in smisel tega, da ljudje svoje potrebe, slabosti in negotovosti izpostavljamo drugim, jim dovolimo, da vplivajo na nas, nas prizadenejo in spreminjajo, skrbimo za odnose, ki lahko propadejo, za zaupanje, ki ga drugi lahko izdajo, skrbimo za bitja, ki bodo zagotovo umrla, in vemo, da nam bo skrb za drugega prinesla bolečino in trpljenje.

Prvi nezemeljski opazovalec bi zato rekel drugemu: »Nenavadno, sposobni so se čustveno zaščititi, vendar se odločajo, da tega ne bodo storili. Namerno zmanjšujejo svoje obrambne nasipe.« Nezemeljski sogovorec bi na to odvrnil: »To se zdi povsem neprimerno. Zakaj bi uspešna vrsta sistematično povečevala svojo ranljivost?«

Vprašanje je torej, ali bi tuji obiskovalci lahko globoko dojeli, da so ljudje, ki se najbolj ranijo, globoko ljubijo, odkrito žalujejo ali izražajo negotovost, med našimi najvplivnejšimi in najbolj spoštovanimi člani. Vsekakor bi opazili, da naši največji učitelji skoraj brez izjeme govorijo o ranljivosti (Buda, Jezus, različni filozofi, umetniki), da naša najbolj ganljiva umetnost prikazuje trpljenje, bolečino, izgubo, krhkost. Jasno bi jim postalo, da so naše najmočnejše skupnosti zgrajene na medsebojni odvisnosti, ne na neodvisnosti. Spraševali bi se, zakaj se starši prostovoljno ranijo, ko dolga leta skrbijo  za svoje otroke in se izpostavljajo bolečini. In če imajo glavo, bi se praskali po njej, ker jim ne bi bilo čisto razumljivo, da si voditelji, ki priznavajo napake, pridobijo naše spoštovanje, tisti, ki se pretvarjajo, da so neranljivi, pa ga izgubijo.

Moje delo je vse življenje posvečeno nečemu, kar bi bilo za Nezemljane morda povsem absurdno: s skrbjo za druge. Kdo so ti drugi?

Starejši ljudje, med katerimi bom kmalu sam, ki ne morejo več prispevati, hudo duševno in telesno hendikepirane osebe, ki nikoli ne bodo postale produktivne, otroci, ki morda ne bodo živeli dovolj dolgo, da bi postali odrasli, tujci, ki jih ne bom nikoli več srečal. Moje delo je poleg tega posvečeno še skrbi za abstraktna načela (pravičnost, dostojanstvo, egalitarnost), ki ne prinaša nobenih oprijemljivih rezultatov.

Pri svojem delu sem srečal in spoznal veliko ljudi, s katerim delim poslanstvo, ki temelji na skoraj neverjetnem principu in spoznanju, da ljudje NAJBOLJ skrbijo za bitja, ki jim ne morejo ničesar dati v zameno. Starši skrbijo za povsem nemočne novorojenčke, otroci skrbijo za umirajoče starše, ki jih niti ne prepoznajo več, ljudje skrbijo za druge ljudi, ki so v trajni komi. Žalujejo za mrtvimi in vlagajo čustveno energijo v bitja, ki sploh ne obstajajo.

Vse to je skrb, ki jo je težko razumeti, ker je v osnovi netransakcijska, neinstrumentalna. Skoraj nedojemljivo je, da je dobra, čeprav ne služi nobenemu drugemu namenu razen sebi.

Zunanji opazovalci vedo, da ljudje umirajo in skoraj vse življenje vedo, da bodo nekoč umrli. Ves svoj obstoj bi lahko usmerili v zanikanje, beg pred smrtnostjo ali bes proti svoji končnosti. Res, nekateri to tudi zares počnejo. A mnogi ne. Namesto tega ustvarjajo umetniška dela, ki slavijo minljivost, ohranjajo in krepijo občutek smisla z zavedanjem, da se bodo stvari končale, ljubijo intenzivneje, ker vedo, da je čas omejen, odkrivajo lepoto v propadanju, staranju, entropiji, ustvarjajo rituale, ki potrjujejo smrt in smrtnost.

Navdihuje me spoznanje, da se ljudje ne spopadamo s končnostjo, temveč znamo iz nje narediti vir smisla. Vemo, da moramo ljubiti tisto, kar je minljivo, ker bomo nekoč umrli. Za Nezemljane je morda ta logika popolnoma tuja in nerazumljiva.

Knjigo o sočutni šoli sem napisal tudi zato, kar me je vse življenje vedno znova osupnila sposobnost ljudi, da pogosto prav takrat, ko so najbolj prizadeti, povzročitelju škode odpustijo, ohranjajo odnose kljub izdajam, izberejo spravo namesto maščevanja, obnavljajo zaupanje, ko je grobo prekinjeno. To se ne dogaja vedno, saj ljudje gojijo tudi zamere, iščejo maščevanje in prekinjajo odnose, vendar odpuščanje obstaja.

In če bi Nezemljani pristali na našem vrtu, bi jim rad povedal, da pomeni odpuščanje odpovedati se moči, ki jo ima vsakdo, ko se mu zgodi krivica, saj ima pravico kaznovati, izključevati, zahtevati odškodnino. Povedal bi jim, da živijo ljudje, ki se taki pravici prostovoljno odpovedo in so še naprej ranljivi za ljudi, ki so jih že prizadeli. Skušal bi jim razložiti, da globoko sprejemajo lastno ranljivost, obenem pa bi se zavedal, da se zdi tujim sogovorcem moje pripovedovanje popolnoma noro.

A ker so inteligentni, bi kljub temu nadaljeval.

Da, ljudje prenašajo trpljenje, pogosto pa iz njega celo izluščijo smisel (trpljenje prepoznajo kot učitelja, kot očiščenje, kot priložnost za rast), se prostovoljno lotevajo ​​težkih preizkušenj (plezanje na gore, post, trpljenje umetnikov), včasih črpajo za svoja največja dela iz svojih najglobljih ran, negujejo solidarnost skozi skupno trpljenje, gradijo identiteto okoli stisk, bolečine in travm.

Če moji nezemeljski sogovorci ne bi poznali bolečine, bi bila zanje človeška sposobnost preobražanja trpljenja v smisel povsem nerazumljiva. Prav tako ne bi mogli razumeti, da ljudje lahko preživimo travme in se prebijemo skoznje, da postanemo boljši ljudje, kar pomeni, da artikuliramo globine eksistence, postanemo modrejši in bolj medsebojno povezani.

Nezemljani bi mi verjetno rekli: »Veste, da je vse to skok v praznino – odnosi, vrednote, pomeni in smisel. Veste, da nič od tega nima temeljev zunaj vaših lastnih kolektivnih stvaritev. In vseeno skačete. Gradite katedrale smisla na tleh, v katerih ni temeljev.«

Odvrnil bi, da je naša sposobnost – ustvarjati smisel, vedoč, da ga ustvarjamo, se zavezati vrednotam, hkrati pa priznavati njihovo naključnost, globoko ljubiti, hkrati pa sprejemati smrtnost – morda tisti človeški dar, ki bi ga lahko imeli celo napredni Nezemljani za izjemnega.

Ali pa bi se jim zdel patetičen, tragičen in blodnjav. Mislim pa – če so dovolj modri –, da bi se jim to, kar bi jim povedal, vendarle zdelo čudovito.

Medicinska sestra v hospicu, ki joka za svojimi umirajočimi pacienti, vedoč, da bo isto storila tudi jutri in pojutrišnjem, je priča človečnosti drugega v najbolj ranljivem trenutku. To je nekaj, kar daje smisel njenemu življenju, obenem pa je bodisi najgloblja stvar v vesolju bodisi najbolj dovršen mehanizem spoprijemanja z eksistenco, ki se je kdaj razvil. Mislim celo, da je dejstvo, da ne moremo dokončno odgovoriti, kaj je to – najbolj človeška stvar od vsega.  

In morda Nezemljanov ne bi najbolj navdušila naša gotovost in naše znanje, temveč naša sposobnost, da živimo polno v – negotovosti. Da gradimo, ljubimo, skrbimo drug za drugega in ustvarjamo smisel, ne da bi vedeli, ali bo kaj od tega na koncu sploh pomembno.

Vse to terja pogum, ki ga povsem racionalni in optimiziranji ljudje morda nikoli ne bodo potrebovali – in ga morda nikoli ne bodo razumeli.

Dokler nisem postala bolna, sem bila nevidna, je sklenila mladenka. Ko sem bila v bolnišnici s cevkami v nosu, so vsi hodili k meni na obiske in se zgrinjali okoli moje postelje. Čim slabši so bili izvidi, bolj so se mi posvečali. A mama je končno vendarle spoznala, kaj se v resnici dogaja.