Obstajajo osupljive povezave med spontanim vsakdanjim razmišljanjem in govorjenjem, psihoanalitičnim pogovarjanjem in političnim populizmom. Naj za začetek poudarim le to, kar terja vsaka psihoanalitična seansa tako od analitika kot od pacienta. Slednji se ne more kar odločiti, kdaj bo prišla resnica njegovega trpljenja na dan. Mora krožiti, ponavljati, proizvajati simptome, se spuščati v navidezne slepe ulice, sedeti v tišini, analizirati. Podobno velja za analitika. Procesa ne more pohitriti, ne more izsiliti resnice, da pride na dan, ne more je stresti iz rokava, ker je preprosto nima. Podobno dokaže Derrida s konceptom dekonstrukcije: pomen povedanega je vedno odložen (fr. différance), prisotnost ni nikoli čista, vsako besedilo vsebuje aporije, ki se upirajo razrešitvi. Dekonstrukcija tega ne trdi le filozofsko. Potrebo po dekonstrukciji dokazuje s potrpežljivim branjem. To pomeni, da je radikalno počasna. Terja pozornost na besede, metafore, vsak trenutek, ko besedilo pove več ali manj, kot namerava. Povsem zavrača fantazijo, da lahko hitro obvladamo besedilo, izluščimo njegov pomen in gremo naprej. Vztraja, da se zadržujemo, da opazimo tisto, kar se upira enostavnemu razumevanju.
Derrida dokaže, da je to, kar se sicer predstavlja kot utemeljeno in avtoritativno, vedno že razcepljeno in se zanaša na mehanizme, ki izključujejo ali marginalizirajo. Simbolne strukture naših življenj niso dane po naravi ali razumu, temveč so pogojne, zgodovinske in odprte za preobrazbo.
Hitenje zato pomeni vsiljevanje vnaprej določenega pomena, prezgodnje zapiranje simbolnega prostora in vnaprejšnje odločanje o tem, kaj morajo ljudje verjeti in narediti. Naučiti se moramo delovati, razmišljati, se povezovati brez podlag, na katere se sklicujejo avtoritete, v katere verjamemo. Ne nihilistično, temveč s tem, kar bi Derrida imenoval »odgovornost brez podlage«.
Medtem ko dekonstrukcija spodkopava vero ega v popolno avtoriteto, v ustaljen pomen, v utemeljene temelje eksistence in pokaže, da je to, kar ego išče, nemogoče, se mora subjekt odločiti, kako ravnati znotraj tako očiščenega prostora. Ne z iskanjem novih temeljev, temveč z zavezo resnici, ki nima temeljev, z ohranjanjem zvestobe dogodku, ki ga obstoječi red ne more legitimirati.
Počasnost v psihoanalizi dejansko ni neučinkovitost – je nujni pogoj za pojav česarkoli resnično novega. Nasveti v smislu »naredite teh 7, 17 ali X korakov«, pa boste stabilni, uspešni in srečni, so le všečni prispevki h kopičenju istega.
Ego, organiziran okoli svojih ran, si želi jasnih sovražnikov, hoče preproste kategorije, hoče vedeti, koga kriviti in kaznovati za težave in probleme, na katere naleti, dekonstrukcija pa vztraja, da je vsaka notranjost odvisna od zunanjosti, da je vsaka identiteta odvisna od tega, kar izključuje, in vsaka prisotnost odvisna od odsotnosti. Zahteva razmišljanje tam, kjer želi intuicija takojšnje ukrepanje.
Vzporednica z vsakdanjim življenjem je zares zanimiva. Jonathan Heath je v knjigi z naslovom Razsvetljenstvo 2.0 podrobno razložil nekatere ključne izzive vsakdanjega zdravega razuma, ki jih je koristno preučiti, če nam razsvetljenstvo sploh še kaj pomeni. Med take izzive sodi tudi sodobno delovanje številnih ljudi, ki ga lahko spremljamo vsak dan. Prepoznamo ga kot antiintelektualizem. Kaj to pomeni?
Gledano iz ptičje perspektive, lahko rečemo, da pomeni predvsem utrjevanje kulture paradoksne kolektivne individualne avtentičnosti, ki se povezuje s kulturo tekmovalnosti in ustvarja pogoje za tisto vsakdanje vedenje in delovanje ljudi, ki podpira – več istega.
Heath razmišlja o razsvetljenski racionalnosti in njeni resnični naravi. Izhaja iz klasičnega globokega razsvetljenskega spoznanja, da je razum v bistvu oblika človekove samokontrole. Verjetno bi se vsak človek strinjal, da razumno vsakdanje delovanje pomeni počasno, predano razmišljanje, da se zavemo možnih napak, da jih popravljamo, ne ponavljamo, da se zavedamo pristranskosti in bližnjic našega hitrega, intuitivnega razmišljanja.
Natanko to zagovarja in zastopa tudi psihoanalitik. Psihoanalitični proces je počasen in premišljen, kar pomeni, da se mora ego ustaviti in začeti razmišljati drugače, kot je vajen. Navajen je namreč intuitivnega, hitrega sklepanja in konformizma, zato ne prepoznava vzorcev svojega delovanja, ker si ne vzame časa za premislek o njih. Subjekt, ki je predan raziskovanju dimenzij resnice, ki jih prepoznava po vsakem dogodku, kot ga razume Badiou, deluje bistveno drugače. Mislim, da se psihoanaliza tukaj vsaj delno strinja s Heathom, ki zagovarja razsvetljenje in počasno refleksijo.
Ego človeških bitij ne terja razsvetljenja, saj zahteva predvsem takojšnje potrditve, pri čemer je reaktiven, intuitiven, refleksen in išče poti najmanjšega upora, najmanjše porabe energije. Želi si odgovorov na svoja vprašanja, in sicer zdaj, takoj, želi, da mu nekdo pove, kaj naj stori, ko se sam ne znajde, želi učinkovitost pri zmanjševanju svojega trpljenja.
Psihoanalitični proces njegovo hitenje prisilno prekine. Pacient tako leži na kavču in mora govoriti brez običajnih socialnih namigov in udomačenih povratnih zank, v katere verjame. Ne more dobiti hitre potrditve, analitik mu ne ponuja odgovorov, ki jih išče. Seansa ima svoj logični čas, ki ni ne analitikov ne pacientov, pogosto se neskončno vrti okoli iste snovi, kar od pacienta zahteva, da upočasni in dejansko razmisli o tem, kar pove, da opazi vzorce, ki jih prej ni opazil, da se sreča z vidiki sebe, ki jih je njegovo običajno hitro sklepanje prikrivalo.
Tako psihoanaliza kot Heathova knjiga Razsvetljenstvo 2.0 tako trdita, da hiter, intuitiven, konformističen način delovanja preprosto ni le nezadosten, temveč je lahko tudi zelo nevaren, ko začne podpirati populizem, podpira pa ga vselej.
V obeh primerih prepoznavam zagovor namerne počasnosti. Ta ni pomembna le za paciente, pomembna je tudi za vsakdanje življenje, kajti sodobni sistem življenja aktivno deluje proti njej. Namesto da bi se pogosto ustavili in razmislili, kaj delamo, zakaj in čemu, se preprosto odzivamo – včasih skoraj kot avtomati, ki naivno verjamejo v lastno svobodno voljo.
A to ni zagovor popravljanja, uporabe počasnega, premišljenega sklepanja za odkrivanje in odpravljanje napak sistema, doseganja boljšega racionalnega nadzora, sprejemanja boljših odločitev in premagovanja pristranskosti. V nekem smislu je namreč vse to še vedno krepitev določene vrste družbene funkcije ega – sposobnosti racionalne samoregulacije.
Psihoanalitični proces je počasen iz drugega razloga. Njegov namen ni popravljanje napak za doseganje boljšega in bolj racionalnega obvladovanja sebe. Ne, počasen je, ker se mora pacient soočiti z vsem, kar se upira hitremu razumevanju – nezavednim, Realnim, notranjo razcepljenostjo, mankom kot pogojem želje. Analitik pacientu ne pomaga razmišljati bolj racionalno. Počasnost analitičnega procesa prej ustvarja prostor za pojav nečesa, do česar samo racionalno premišljevanje ne more dostopati. Ko govorimo o »subjektu, ki je predan dogodku in raziskuje dimenzije resnice po dogodku«, to sicer vključuje vztrajno, natančno in počasno razmišljanje, terja zvestobo in predelovanje tega, kar imenujemo postdogodkovni učinki, vendar to ni isto kot racionalni nadzor, ki preprečuje pristranskosti Sistema 1. Bolj je podobno temu, da misel naleti na svojo lastno mejo in vseeno vztraja.
Začrtane vzporednice so kljub temu zelo pomembne. Preden se pacient lahko sreča z nezavednim, se mora najprej dovolj upočasniti, prenehati mora razmišljati, kot je navajen. Tak je temeljni analitični pogoj. Razviti mora sposobnost začasne zaustavitve, refleksije, opazovanja samega sebe in svojih vzorcev razmišljanja, čustvovanja, vedenja. Heath ima vsekakor prav, ko trdi, da je treba razsvetljensko racionalnost braniti pred praznovanjem čiste intuicije in spontane vsakdanje avtentičnosti, kar pomeni tudi kritično refleksijo praznovanja takojšnjega zadovoljstva in individualnega izražanja v potrošniškem kapitalizmu. Resnično, potrebujemo sposobnost počasnega, deliberativnega razmišljanja.
Ta sposobnost premišljevanja pa ni in ne more biti zadnja beseda, kajti na neki točki premišljeno racionalno delovanje naleti na Realno, ki se upira simbolizaciji, na nezavedno, ki ga ni mogoče obvladati, na notranji razcep, ki ga ni mogoče odstraniti z boljšim sklepanjem, na odprtost in nedoločenost. Ključno je zato vprašanje, kako lahko ostajam zvest resnici, ki presega čisto racionalno sklepanje.
V resnici je tako vztrajanje izjemno zahtevno, kot so doslej pokazali številni razsvetljenski filozofi, kajti ljudje smo navajeni za težave v življenju kriviti druge. Od malega smo ujeti v pasti, v kateri se skušamo znebiti neprijetnosti in občutkov krivde tako, da iščemo krivce za težave in probleme, na katere naletimo. To velja celo v primerih, ko za vse krivimo sebe.
A pravilni odziv na življenjske težave ni iskanje in kaznovanje druge osebe. Na žalost je takih odzivov veliko, zato ima Heath zopet prav, ko opozarja na katastrofalne posledice intuitivnega odzivanja ljudi, ki probleme kolektivnega delovanja preobraža v skupinsko dirko do dna in kolektivno propadanje.
Prav v tem je jedro tega, kar nalaga civilizirano življenje ljudem: sposobnost odlašanja z zadovoljstvom, sublimiranje gonov, sprejemanje prepovedi. In dobro znano je, kako hitro lahko kolektivna identifikacija preglasi individualno kritično presojo, kako množice postanejo dovzetne za voditelje, ki obljubljajo takojšnje zadovoljstvo in identificirajo jasne sovražnike, ki jih je treba kaznovati ali pa preprosto odstraniti.
Kolektivna intuicija, ki uničuje razsvetljenstvo, in množična psihologija – način, kako ego, ko se zlije v skupinsko identiteto, opusti svojo individualno sposobnost mišljenja in se preda takojšnjim čustvenim reakcijam – paradoksno dokazujeta, da je civilizacija res krhek rezultat zahtevnega kolektivnega premisleka o skupni intuiciji, ki se lahko hitro sesuje.
Subjekt, kot ga opisuje psihoanaliza, ne potrebuje tega, kar ponuja množica. Ne potrebuje takojšnjega zadovoljstva in ne zahteva kaznovanja grešnega kozla. Ne potrebuje lažne celovitosti skupinske identifikacije, ne potrebuje vodje, ki obljublja, da bo povrnil izgubljeno. Prehod od ega k subjektu zato ni le psihološki, temveč je globoko političen. Družba individualnih jazov je sama po sebi nestabilna in vedno grozi, da se bo zaradi kolektivne intuicije zrušila v barbarstvo. Družba, v kateri horizontalni odnosi nadomeščajo hierarhične, kjer zvestoba resnici nadomešča zahtevo po všečnosti in potrjevanju, bi imela povsem drugačno strukturo. Naravna smer pa je na žalost navzdol, ne navzgor. Intuicija vedno vleče k skupinskemu uživanju, kaznovanju drugih, takojšnjemu zadovoljstvu. Simbolne svetove, prostore za počasno razmišljanje in premislek, je zato treba aktivno vzdrževati. Ne vzdržujejo se samodejno.
Analitik zato aktivno deluje proti privlačnosti, ki krasi hitre odgovore, in se upira zahtevam ega po takojšnjem olajšanju in hitrim rešitvam izzivov, s katerimi se sooča. Ohranja prostor za razmišljanje, ki kljubuje naravni težnji k sesedanju v imaginarno, v takojšnje zadovoljstvo, v barbarstvo, kot ga opisuje Heath.
Počasnost subjekta ni le racionalno premišljevanje – gre za potrpežljivost, da pustimo, da se resnica pojavi, tudi ko zmoti naše racionalne kategorije. Zagovarjam pripravljenost, da vztrajamo pri vprašanju, namesto da hitimo z odgovori. Mislim na zvestobo, ne popravljanju sklepanja, temveč dogodku, ki presega dojemanje razuma.
Civilizirano življenje terja prekinjanje neposrednega, intuitivnega, reaktivnega. Brez takega prekinjanja hitimo proti dnu. In v našem trenutnem življenju, v katerem spontano in refleksno cenimo hitrost, intuitivno pristnost, kjer zavračamo razmišljanje kot elitistično ali neavtentično, predstavljata tako Heath kot psihoanaliza ključni odpor. Revolucionarno dejanje je zato silno preprosto: vzeti si čas. Počasno razmišljati. Upirati se tekmi, ki vleče na dno. Ohranjati odprte simbolne prostore.
Ni komentarjev:
Objavite komentar