Čez približno mesec dni, 22. oktobra 2026, bom gost nekega dogodka, ki bo potekal v okviru jesenskega programa MAO & Muzeja v skupnosti 4. Njegov naslov je Pogovor o prihodnosti, avtor pa Gašper Medvešek.
O čem se bomo pogovarjali?
Pogovarjali se bomo o preprostih in zahtevnih vprašanjih glede prihodnje dobe. Kako ljudje spreminjajo svoja ravnanja? Ali lahko mislimo in ustvarimo drugačno družbeno polje? Ga je sploh mogoče spremeniti?
Ameriški sociolog Erik Olin Wright je pred leti razvil koncept realnih utopij. Njegovo jedro je ideja, da je taka utopija vselej sedanja, ne prihodnja. To pomeni odprte javne prostore, participativni proračun, javne knjižnice etc. Pomembno je, da je utopija sama po sebi nezmotljiva, medtem ko je realna utopija zmotljiva in prav zato tudi resna.
Zanimajo me resne realne utopije. Navsezadnje sem zato napisal knjigo Sočutna šola.
V takih prostorih vzpostavljajo ljudje drugačna medsebojna razmerja, ki pomenijo erozijo obstoječih razmerij oziroma odnosov. Dobijo izkušnje, ki jih prepričajo, da je nekaj, kar so imeli za nemogoče, zelo mogoče.
Najprej je zato koristno kritično premisliti široko sprejeto prepričanje, da je globoka sprememba družbenega življenja nemogoča, da kapitalizem nima alternative in da so interesi mogočnežev tega sveta kratko malo premočni, da bi se kaj spremenilo.
Prepričanje je na videz razumno in trezno. Ljudje vedo iz izkušenj, kako zelo težko je v življenju kaj spremeniti. Še sebe je težko spreminjati, kaj šele družbo.
Pa vendar. Zgodovina je poučna. Leta 1787 se je v neki londonski tiskarni zbralo ducat ljudi. Ne tisoč ali deset tisoč, temveč dvanajst, kar je malo več kot deset. Želeli so ustaviti trgovino s sladkorjem, ki je bila za britansko gospodarstvo zelo dobičkonosna, slonela pa je na sužnjih in njihovem delu. Dvajset let pozneje so trgovino prepovedali.
Še v prvi polovici dvajsetega stoletja je bilo videti nemogoče, da bi ljudje z ovirami živeli neodvisno življenje zunaj institucij. Deinstitucionalizacija je bila realna utopija. Danes je skoraj norma.
Zgodovinska lekcija je temelj tudi današnjih razmišljanj o potrebnih spremembah. Ima skupni imenovalec: zgodbe in pripovedi ljudi.
S podatki je lahko manipulirati, statistiko je mogoče obračati, zgodbe so prepričljivejše. Na začetku se vedno zdi, da je nekaj nemogoče, s ponavljanjem se vse bolj zdi, da je mogoče. Prav to je ključno, kajti taista zgodovina nas uči, da ni dokončnih in popolnih zmag.
Danes obstajajo nove oblike suženjskega ali prisilnega dela, deinstitucionalizaciji včasih sledi popolna zapuščenost ljudi in srhljiva osamljenost. Še enkrat: ne obstajajo dokončne zmage.
Optimistično pa je, da nenasilna družbena gibanja ne potrebujejo večine ljudi. Nekateri podatki dokazujejo, da je včasih dovolj že nekaj odstotkov aktivnih in angažiranih ljudi, ki znajo in hočejo vztrajati.
Iz zgodovine torej vemo, da ni res, da spremembe niso mogoče. Izpolnjena pa morata biti dva pogoja: zvestoba, skupno delovanje z nekom ob sebi.
Pereče in zelo zahtevno pa je vprašanje, ki terja dodatni razmislek. Odprti javni prostori so namreč lahko prijetne enklave, kjer se ljudje dobro počutijo, sistem pa je z njimi tudi zadovoljen, ker prevzemajo nekatere naloge, ki so sicer njegove. Denimo skrb za blagostanje državljanov. Enklave razbremenijo sistem in če se ne širijo, je zgodbe o spreminjanju družbenega polja hitro konec.
Včasih se zgodi, da se ne širijo, ker jih ne želi dovolj ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar