Razsvetljenska drža zdaj

Kaj se zgodi, ko avtoritarni izraelski voditelj, na Mednarodnem sodišču obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, nekemu drugemu voditelju čestita za pogum in jasnost, ker ni podprl obsodbe njegove vlade, ki želi nadaljevati z izgradnjo domov za judovske naseljence na okupiranem Zahodnem bregu? Kakšno zvezo ima to s pogumom in z jasnostjo?

S pogumom prav nobene, z jasnostjo pa, paradoksno, zelo veliko.

Da bi to razumel, se vprašam, česa uporabnega smo se lahko naučili od renesanse kot vnovičnega rojstva in razsvetljenstva.

Kakšna je torej renesančno razsvetljenska drža in zakaj je ravno zdaj tako pomembna?

Sestavni deli take drže, če lahko tako rečem, so zgodovinsko zelo pomembni. Na kratko.

Descartes preobrazi dvom v metodo in ji dodeli nov spoznavni status, renesansa mu ponudi izvrstno gradivo za resno vajo, ki jo je treba ponavljati, razsvetljenstvo pa ga potisne iz varne dnevne sobe na javno prizorišče, kjer je dovoljeno izpostaviti brezkompromisni kritiki čisto vsako trditev.  

Vse to terja veliko poguma, saj še vedno obstaja inkvizicija in kakšnega človeka, ki dvomi v dogme, kdaj pa kdaj živega zakurijo. Paradoks pa je, da postane dvom, ki ni več le strukturna značilnost človekovega spoznavanja sveta in sebe v njem, tudi temelj blagostanja človeka kot družbenega bitja. To je resnično trden in stabilen temelj novega rojstva.

Ko mi tako avtoritarni človek, obtožen zločinov, čestita in reče, da sem pogumen, ker se nisem pridružil neki javni obsodbi, se v moji glavi najprej sproži dvom. Vprašam se: Le zakaj, čemu mi čestita? Potem kritično razmišljam.

Če nisem podprl obsodbe njegovega nezakonitega delovanja, vsaj tiho pristajam na to, da lahko še naprej počne, kar že počne. Nisem sicer rekel, da se strinjam s tem, kar dela, toda njegova čestitka me zavezuje, saj si sam lahko misli, da ga podpiram, ker očitno nisem proti njegovemu početju.

Ali ga torej podpiram?

Iz zgodovine vem, da s Kantom postavi um samega sebe pred lastno sodišče in se v javnosti izpostavi brezkompromisno odprti preizkušnji. Tudi tako izpostavljanje terja izjemno veliko poguma.

Pogumno se torej izpostavim javni rabi uma in računam, da bo resnica mojega početja ugledala luč sveta pred drugimi ljudmi.

Ker razumem, da sapere aude udejanja prevzemanje odgovornosti za presojanje samega sebe, se metodološko strogo in natančno lotim vprašanja, za kaj mi je ta človek v resnici čestital. Vem tudi, da so avtoritete kontingentne in vredne dvoma, ki me kot dvomečega ne ohromi. Po domače: navideznih avtoritet se ne bojim niti malo, za njihove morebitne zahvale in čestitke ne maram.

Čestitka je kajpak performativno dejanje. Torej nekaj naredi. Vzdržanost pri pisanju obsodbe nezakonitega delovanja je namreč nedoločena. Čestitka tako ne nagradi nedoločenosti, temveč dokonča nedokončani posel. Nedoločenost za nazaj spremeni v pozitivno dejanje. Ta, ki se je vzdržal, sicer ni ničesar obljubil, ga je pa čestitka zavezala. Oba vesta, k čemu. Prejemnik čestitke, ki te ne zavrne, pristane na neizrečeni dogovor.

Čestitka je za pogum, kot rečeno. Zakaj ravno za pogum?

Ker je pogum posebna vrlina. Pogumno dejanje je mogoče prepoznati, pogum kot vrlino pa je mogoče drugemu zgolj pripisati. V tem primeru je nepreverljiv in laskanje predpostavlja nasprotnika. Preprosto: kdor mi reče, da sem pogumen, mi jasno sporoči, da ve, kdo je moj sovražnik. Mahoma je na eni strani drhal, ki ne zna misliti, kritično pa sploh ne, in samo obsoja, na drugi strani pa sem jaz, osamljen, a pošten, pogumen in pokončen človek, ki edini upa reči bobu bob.

Zato se pogumu doda jasnost. Nisem le pogumen, da sem zdržal, temveč sem tudi jasen, ker sem edini videl na pravičen in pravilen način.

Tak je ponaredek Kantovega sapere aude. Na videz je vse isto: pogumni posameznik, ki se ne ukloni in raje izbere osamljenost, kot da bi se podredil množici. V resnici, onkraj ponaredka, pa se zgodi nekaj drugega. Tam je vsebina, ki nam pove, da se nekdo z oblastjo zoperstavlja pravilu.

Eno je namreč s pravilom kljubovati oblasti, drugo pa uporabljati oblast za ukinitev pravila ali vsaj za njegovo omadeževanje.

Zdi se torej, da govorimo o razsvetljenski drži, a kritični razmislek nam pove, da je ta ukradena in ponarejena. Zlasti oblastniki dobro vedo, kdaj jo velja ukrasti, upajoč, da bo koristila njihovim sebičnim interesom.

Razsvetljenstvo pa nas uči, da je ključna šele javna raba uma. Ta namreč ne pomeni, da v javnosti nekaj rečemo in se zdi, da smo pogumno povedali svoje mnenje. Pomeni nekaj drugega in to ne prenese nobenega ponarejanja.

Javna raba uma namreč terja, da navedem razloge za svoje govorjenje in početje, ki jih drugi lahko kritično premislijo in ovržejo, če so slabi. Taka raba uma je neposredno nadaljevanje tega, kar je predlagal Descartes, ki je dvom preobrazil v metodo. S tem je storil nekaj radikalnega.

Najprej je dvomil v lastna prepričanja. Lahko je namreč dvomiti v prepričanja drugih in od njih terjati razloge. Na sodobni ponaredek dvoma zato naletite na vsakem vogalu. Ljudje rečejo, da itak nihče ne ve, kaj natanko se dogaja na Zahodnem bregu, da so krivi eni in drugi. Hočejo reči, da dvomijo v poročila o tamkajšnjih dogajanjih, a v resnici ne opravijo nobenega dela. Ta, ki navidezno dvomi, si obleče razsvetljenski plašč, češ da noče soditi prehitro in hoče nesporne dokaze.

Descartes je hotel nekaj drugega: dvom vase, ki me vedno nekaj stane. Dvom v drugega me ne stane prav nič, poleg tega pa me oprosti dela, saj ga nalaga drugemu.

Različne zadeve se nenadoma lepo povežejo.

Dvom je od Descartesa sem infrastruktura zaupanja. Družba, v kateri institucije javno preverjajo trditve, si lahko privošči zaupanje ljudi. Ko možnosti za tako preverjanje izginjajo, se zaupanje v institucije preusmeri k osebam. Ljudje namesto uradnim postopkom in proceduram začnejo zaupati posameznikom.

In natanko to se je zgodilo. Čestitka avtoritarnega voditelja ustvari zaupanje v enega človeka. Od njega ne pričakuje strinjanja, prosi pa za trajni odnos. Kot da ni institucij in sta tam le posameznika, od katerih je vsaj eden pogumen in jasen.

Razsvetljenska drža je popolnoma jasna. Od mene zahteva, da najstrože in najostreje preizkusim lastne razlage, trditve in prepričanja. To tudi naredim.

Priznam. V resnici obstajajo razlogi za vzdržanost oziroma za nestrinjanje. Lahko rečem, da bo skupna  obsodba brez posledic, da je moralistična ali celo dvolična, da ni nič drugega kot politična računica, da bo obsodba škodila ljudem, ki naj bi jim koristila, etc.

Vse to lahko rečem, v tem ni nobenega problema, nihče mi ne more ničesar očitati, a prav zato je zgornji zapis tako uporaben.

Ta, ki se je vzdržal in ni pristopil k obsodbi, je imel namreč na voljo tole. Lahko bi rekel: proti skupni obsodbi sem zato in zato, obenem pa trdim, da so naselbine na okupiranem ozemlju nezakonite in da je vsaka nova naselbina, ki jo bodo zgradili, prav tako nezakonita. Za tako izjavo bi imel zakonito in legitimno podlago.

Meddržavno sodišče je namreč natanko pred dvema letoma v svetovalnem mnenju presodilo, da je izraelska navzočnost na zasedenem palestinskem ozemlju nezakonita in da so naselbine v nasprotju z mednarodnim pravom, Mednarodno kazensko sodišče pa je novembra 2024 izdalo naloga za prijetje Netanjahuja in Galanta zaradi domnevnih vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu.

Taka je podlaga, znana javnosti in vsakomur, ki ima voljo, da jo prebere. Čestitka in zahvala torej prihajata od človeka, čigar položaj je pravno sporen, oboje pa je bilo izrečeno glede ravnanja, ki tega spora ne razreši niti malo in ne prispeva k ničemur dobremu. Čestitke in zahvalo je prejel človek, ki sočasno trdi, da bo storil vse za blaginjo lastnega naroda.