Ves svet se zlahka iz dneva v dan prepriča, kako pomembno vlogo ima natančno določen način obnašanja elitnih politikov in njihovih podrepnikov, bogatih donatorjev in vzdrževalcev. Najbolj razvpit primer je kajpak ameriški predsednik, a številni drugi ne zaostajajo prav dosti. Na kaj mislim?
Mislim na določen tip vedenja in delovanja, kot rečeno, ki ga lahko psihološko zelo natančno opišemo.
Ameriško-kanadska razvojna psihologinja Mary Ainsworth in njeni nasledniki so z metodo tuje situacije (ang. strange situation procedure) v desetletjih raziskav pokazali, da le okoli 55 do 65 odstotkov otrok razvije varno navezanost, tisti temeljni izkustveni odgovor na vprašanje, ki ga je Erikson postavil v prvo fazo otrokovega razvoja: Ali je svet varen in ali sem vreden skrbi? Preostalih 35 do 45 odstotkov razvije eno od oblik negotove navezanosti – anksiozno, izogibajočo ali dezorganizirano.
Dezorganizirana navezanost, ki jo opažamo pri okoli 10 do 15 odstotkih otrok in je najpogosteje posledica travmatičnih ali kaotičnih zgodnjih družinskih odnosov, je med vsemi najgloblje povezana s kasnejšo nezmožnostjo razviti avtonomno, kohezivno identiteto.
Študije dokazujejo, da ima kar 64 odstotkov odraslih Američanov za seboj vsaj eno hudo negativno izkušnjo iz otroštva: fizično, čustveno ali spolno zlorabo, zanemarjanje, zasvojenost staršev, nasilje v družini, izgubo starša. Kar 17 odstotkov jih poroča o štirih ali več takšnih izkušnjah, kar je prag, pri katerem dramatično naraste tveganje za celo vrsto negativnih psiholoških in zdravstvenih posledic.
Veliko takih izkušenj je eden najmočnejših napovednikov tega, da oseba nikoli ne razvije notranje usmerjene samoregulacije, sposobnosti, da ravna v skladu z lastnimi vrednotami namesto v skladu s pritiski okolja. Naučena nemoč, o kateri je pisal Seligman, tako ni le eksperimentalni fenomen; je razvojna posledica okolij, v katerih otrokova dejanja sistematično ne vodijo do predvidljivih izidov.
V vsakdanjem življenju odraslih ljudi velja, da lahko za okoli 25 do 30 odstotkov katerekoli splošne populacije rečemo, da imajo njeni pripadniki visoko razvito osebnostno dimenzijo ali zmožnost, ki jo imenujemo avtoritarno podrejanje. Kako se taki ljudje obnašajo?
Obstaja prvak ali politični vodja. Okoli njega so drugi ljudje, ki se z njim na splošno strinjajo v vsem, kar reče ali naredi – to je avtoritarno podrejanje. Zakaj to delajo? Ker so se tako osebnostno razvijali skozi čas otroštva in mladostništva, sedaj pa imajo od tega tudi otipljive koristi; kritično razmišljanje ni možno, avtonomno moralno vedenje tudi ne. To je zelo preprosto, ne potrebujemo nobene dodatne sofisticirane razlage, zakaj se tako vedejo.
V orisani perspektivi je kritično razmišljanje zgolj modni okrasek, ki ga velja sem in tja omeniti za umetniški vtis pred kamerami. Ko zasleduješ koristi, ki jih imaš od udinjanja tem, ki so nad teboj, nima kritično razmišljanje nobene resne možnosti, da preživi. Torej je tudi ti nimaš, zato si lepo tiho.
Tiho si tudi tedaj, ko tega, ki vse skupaj vodi, ne maraš ali celo sovražiš. Nikoli ne boš pokazal svojih pravih čustev ali izrekel svojih pravih misli. Kratko malo jih ne boš. Poštenost in iskrenost sta sicer lepi vrlini, si misliš, a bosta kar lepo počakali na boljše čase. Zdaj ni pravi čas zanje, dodaš sam pri sebi. Sedaj je končno na vrsti tvojih pet minut, na katere si čakal zelo dolgo.
Kritično razmišljanje, poštenost in iskrenost so zato v kotu, ker od njih ni nobene koristi, te pa so zelo pomembne. Zlasti so pomembne, ko je njihov temelj denar.
Sledilci bi sicer lahko povedali veliko osebnih zgodb o srečanjih z voditelji, a jih ne bodo. Ne povedo jih niti tedaj, ko se srečujejo z njihovim narcizmom, z njihovo vulgarnostjo in neumnostjo. Morda jih povedo v zasebnosti svoje spalnice, to pa je tudi čisto vse. V javnosti zato vztraja poseben občutek.
To je občutek, da je nekaj radikalno narobe, a se ne zgodi nič. Svet se nekako vrti naprej. Predvidljivo ni le vedenje tega, ki vodi, predvidljivo je tudi podrejanje podložnikov in sledilcev, teh navadnih, običajnih subjektov iz soseščine, ki so pripravljeni prepuščati se podrejenemu zadovoljstvu, uživanju v podrejanju in sledenju. Pomagajo pri gradnji kleptokracije, da bi dobili drobtinice z bogatinove mize. Ne zanima jih, od kod denar, zanima jih le to, da redno priteka. Prepričani so, da morajo dobiti veliko denarja, da si ga nekako zaslužijo, da jim dobesedno pripada. Nekateri se spremenijo v nekakšne vernike, ki sprejemajo politiko kot vero, častijo voditelja, demokracijo pa prikazujejo kot diaboličnega sovražnika z dvanajstimi glavami, ki jih je treba odsekati z ostrim mečem.
Nekoč svetli principi, kot so svoboščine ljudi, svoboda govora in prosta trgovina, poleg iskrenosti, poštenosti in kritičnega razmišlja, pobegnejo skozi okno.
Uničevalnost in samouničevalnost tako nista eksotični značilnosti redkih psihopatov in sociopatov. Na delu je skoraj neopazna, tiha in tako rekoč nevidna psihologija navadnih ljudi, ki sicer ne kažejo nujno znakov psihične patologije, imajo pa izjemno nizko toleranco za dvoumnosti, visoko stopnjo konformnosti z vrednotami lastne skupine in izrazito tendenco k podrejanju temu, kar reče vodja, in sodbam avtoritet, za katere se odločijo, da jim zaupajo.
Ne smemo misliti, da so sledilci nujno slabi ljudje. Številni so verjetno sposobni tudi sočutja, prijaznosti, morebiti celo intelektualne radovednosti – v zasebnih razmerjih. Toda ko vstopijo v strukturno hierarhijo z jasno avtoriteto na vrhu, se moralna odgovornost psihološko prenese navzgor. Jaz le sledim, zgolj opravljam svojo nalogo, varujem naše skupne interese. To so klasična spoznanja. Obstaja nadaljevanje.
Sodobna politična psihologija nam pove še to.
Prestižna vloga, hierarhija, institucija, skupinska dinamika lahko pri večini ljudi preglasijo posamične moralne standarde. Ni treba, da imaš v sebi zle namene, da si sovražen ali napadalen. Ne, dovolj je, da se znajdeš, morda čisto po naključju, v pravi situaciji z jasno vlogo, jasno skupino, ki ji pripadaš, in jasnim sovražnikom zunaj nje.
Togi konformizem z vrednotami lastne skupine, sovražnost do vseh, ki so zunaj nje, nekritično spoštovanje avtoritet nad seboj in agresivnost do tistih pod seboj, saj živimo v hierarhijah, so psihološke značilnosti ljudi, ki postajajo dovzetni za fašistoidna družbena gibanja, ker se že od malega osebnostno razvijajo tako, kot poudari kanadski psiholog Bob Altemeyer: ti posamezniki niso preprosto podredljivi. So aktivni sledilci, kar pomeni, da iščejo skupino in vodjo, ki jim zagotavlja identiteto, jasnost in zaščito pred negotovostjo.
Zakaj se torej ljudje podrejajo in zakaj se zdi, da se nekateri prav hočejo podrediti, zakaj ljubijo avtoritete nad seboj, zakaj je vodja praviloma ljubljen? Še eno klasično vprašanje.
In še en klasičen dogovor. Ker je tako dobro zbežati od odgovornosti za lastno življenje, ki prinaša tesnobo, tako dobro je biti nesvoboden in tako dobro se je znebiti bremen, ki jih ljudje nočejo ali ne zmorejo nositi.
Avtoriteta kajpak v hipu reši zadevo. Ko slediš, ne odločaš, in ko ne odločaš, nisi odgovoren. Občutek je tako dober, saj ni bremena. Kaj pa kritično razmišljanje, poštenost in moralna avtonomija? Kot rečeno: pobegnili so skozi okno.
Sodobna politična psihologija je dodala še eno plast. Narcistični vodja, to je tisti človek, ki kaže vse klasične znake narcistične osebnostne strukture, je kot magnet za druge ljudi, ki nimajo dovolj trdne lastne identitete. Narcis ponuja preprosto identiteto: Ti si del nas, in mi smo veliki, mi smo pravi. Ta ponudba je psihološko izjemno privlačna za vsakogar, ki se sicer počuti nevidnega, premalo upoštevanega, manjvrednega ali marginaliziranega.
Ameriški socialni psiholog Michael Hogg je s svojo teorijo družbenih identitet v pogojih negotovosti pokazal, da v času socialne oziroma družbene negotovosti posamezniki močno gravitirajo k skupinam z jasnimi mejami, jasnimi vodji in jasnimi sovražniki. Negotovost sama po sebi ustvarja povpraševanje po gotovosti, ki jo zelo potrebujejo, in populistični narcistični vodja ponuja prav to: svet je preprosta zgodba, mi pripovedujemo pravo zgodbo o njem, sovražnik je znan, in ti si na pravi strani, dokler si naš.
Verniki, ki sprejmejo politiko kot vero, praviloma niso niti zlobni, niti nelogični, niti neumni. Ni res, da ne sledijo določeni logike. Ravno nasprotno – je zelo določena, osupljivo preprosta in razumljiva vsakomur. Njihova iracionalnost pa je v tem, da v zameno za psihično gotovost žrtvujejo epistemično avtonomijo, zato ne dvomijo, ne sprašujejo in ne spreminjajo svojih stališč, ko se izkaže, da so napačna. Taki ljudje so zelo nevarni.
Nasprotno pa resnično emancipirani ljudje identitetne gotovosti ne sprejemajo, ker želijo ohraniti lastno razmišljanje. To so ljudje, ki dejansko znajo in upajo kritično misliti, ker vedo, da brez takega razmišljanja ni demokracije.
Današnji svet vse bolj potrebuje moralno trdnost in kritično razmišljanje, dobiva pa njune nadomestke. To namreč niso stanja, ki bi jih enkrat dosegli in imeli za vedno. Oboje je praxis, kot smo rekli včasih, stalna, naporna, pogosto neudobna praksa vzdrževanja lastnega razmišljanja, svoje odgovornosti in lastnega pogleda na to, kar je res.
Sokrat je zato vztrajal pri vprašanjih, ko bi bila tišina bistveno varnejša. Stalo ga je življenja. Tako varno je biti tiho in molče računati na koristi, ki jih obljublja, včasih pa kar zagotavlja ljubljeni vodja.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar