Strategije, ki hočejo biti razsvetljenske, da bi se množicam odprle oči, da bi postali ljudje bolj razsvetljeni, strategije, ki hočejo slepim pokazati, česar ne vidijo, takih strategij je kot listja in trave, izhajajo iz dolge tradicije kritične razsvetljenske misli in umetnosti – od frankfurtske šole do sodobnih spektakularnih instalacij, ki gledalca preplavijo z podobami medijske moči ali potrošniške manipulacije. Namen je kajpak razsvetliti, kot rečeno, pokazati mehanizme dominacije ali prevlade, ki so sicer nevidni. A na kaj v resnici mislijo z razsvetljevanjem množic?
Zamisel je na videz dobra. Kar je nevidno, naj postane vidno, da se bodo ljudje laže uprli prevladi, manipulaciji in zavajanju, da bodo ne le bolj razsvetljeni, temveč tudi svobodnejši.
Rancière ima kljub tem pomislek, ki me živo zanima.
Ne trdi, da razsvetljeni ljudje lažejo ali da je njihovo početje brez vrednosti, da je nemoralno ali neetično. Nikakor ne, zatrjuje le, da imajo problem, ki ga, ironično, kljub domnevni lastni razsvetljenosti ne vidijo. In v čem je ta problem?
V tem, da delijo isto epistemično strukturo s tem, kar kritizirajo. Predpostavljajo namreč, da so gledalci in poslušalci nevedni in da jim mora prav zato nekdo drug – umetnik, kurator, pedagog, učitelj, strokovnjak – dati vednost, ki je sami nimajo. V šoli, kjer je takega delovanja veliko, se zdi, da je tako tudi najbolj prav.
Filozof pa se ne strinja. Pokaže nam, da je to zgolj nova stratifikacija v emancipatorični preobleki. Po domače: hierarhija znanja se reproducira ravno v trenutku, ko nekdo trdi, da jo ukinja.
Natanko ista logika je na delu tudi tedaj, ko govorijo o inkluziji ljudi s posebnimi potrebami. Ti naj bi bili domnevno izključeni, zato jih je treba vključiti, pravijo. Vključujejo jih v to, družbo, kar je nevprašljivo, ker je kratko malo v redu in je dobro. Inkluzija je v tej perspektivi vedno dobra sama po sebi in je v redu. Le da ni tako preprosto.
Preprostost kljub vsemu vztraja.
Emancipirani gledalec in mislec pa se vede drugače. Takole: gleda, prevaja, ustvarja lastne asociacije in povezave, vnaša v to, s čimer se ukvarja, to, kar prinaša s seboj. Iz vsega tega nastane nekaj, kar imenuje Rancière dissens. To je razpoka. Ni konsenz, ne pomeni pristajanja na to, kar je, je razpoka, razlika. Šele sedaj lahko govorimo o emancipaciji.
Razpoka je med tem, kar je prikazano, kar domnevno obstaja, in tem, kar gledalec ali misleči človek naredi iz tega, kar vidi in kar domnevno obstaja. In ta razpoka je substanca emancipacije.
Emancipatorna praksa zato ni ta, ki učencu pokaže, česar ne vidi, niti ona, ki ga aktivira z vnaprej zamišljenimi nalogami po scenarijih strokovnjakov in gurujev in drugih, ki domnevno vedo, kako se zadevam streže.
Ne, emancipacija predpostavi, da ima učenec in sploh vsak človek – pa naj bo z intelektualnimi posebnostmi ali brez njih – inteligenco, potrebno, da ustvari lastno pot skozi življenje. Z njo ustvarja prostor, v katerem to inteligenco lahko uveljavlja.
Strategija, ki hoče spektakel spremeniti v predstavo in gledalca v aktivnega udeleženca, preseže intelektualno raven in seže v telo. Gledalec ni več gledalec. Hoditi mora, odločati, vstopati, igrati mora vlogo. A Rancière vsem tem, ki hočejo aktivnega udeleženca, zastavi ključno vprašanje: Ali so ti aktivirani gledalci res svobodnejši ali samo sledijo drugačnemu (vašemu) skriptu?
Participacija, ki je vnaprej načrtovana in ki gledalcu dodeli njegovo sicer aktivno vlogo, je še vedno oblika policije, kot jo razume Rancière: distribucija mest, vlog in dejanj, ki jih organizira nekdo drug. Aktivnost telesa niti slučajno ni isto kot emancipacija uma.
Filozof naredi izvrsten premik. Trdi, da je opozicija med gledanjem in delovanjem, med pasivnostjo in aktivnostjo, lažna. Gledati namreč ni pasivno dejanje, ker je že interpretacija, prevod, ustvarjanje pomena. Ko gledalec sedi v dvorani in gleda – že nekaj dela. Ko sedi učenec pri miru v klopi, že nekaj dela. Ko bralec bere knjigo, že nekaj dela.
Emancipirani gledalec torej dela in s tem vnaša dissens v distribucijo čutnega, naredi razpoko v tem, kar je vidno, slišno in zamišljeno. Pri tem ni pomembno, ali ga je nekdo naučil, kako videti prava družbena razmerja moči, ali ga usposobil in opolnomočil s participatornim programom. Pomembno je, da je prevzel izhodišče lastne enakosti in gleda na svet iz tega zornega kota.
Pot pa vodi naprej.
Najprej vodi zato, ker emancipirani gledalec, emancipirani učenec ali emancipirani subjekt nasploh ne more vedeti vnaprej, kam ga bo ta pot pripeljala. Dissens namreč ni nekaj, kar lahko nadzorujemo. Je odpiranje, ki preseneča vse. Ko prebere učenec besedilo na način, ki ga učitelj ni predvidel, in ko je ta njegova pot legitimna – ko sta oba podrejena istemu besedilu, isti resnici in istemu Velikemu Drugemu, – je učitelj postavljen pred izziv, ki zahteva, da sam premisli, kar je mislil, da ve.
Podrejena sta Drugemu, ne eden (učenec) drugemu (učitelj).
Standardno branje Lévinasa poudari asimetrijo odgovornosti: jaz sem absolutno odgovoren za Drugega, ne glede na to, kaj ta stori. A ta vpogled lahko poglobimo.
Res je, da sem jaz absolutno odgovoren za Drugega, toda prav tako je res, da sem jaz Drugi za njega in da on sam stoji pred mojim obrazom z enako absolutno odgovornostjo, ki jo njegova lastna etična struktura zahteva od njega. To je dvojna asimetrija: vsak od naju stoji pred absolutno zahtevo obraza drugega.
Spoznanje ima velike posledice za razmerja moči. Ni enih, ki so odgovorni, in drugih, ki niso. Ni enih, ki vodijo, in drugih, ki sledijo, enih, ki vidijo, in drugih, ki so slepi. Vsak je postavljen pred zahtevo, ki ji ne more ubežati. In ta ne izhaja iz drugega človeka kot takega, izhaja iz tiste neskončne dimenzije, ki jo Lévinas zaznava v obrazu Drugega. Oba sta torej podrejena nečemu, kar ju presega.
Hierarhija, ki temelji na znanju – ta ve, oni ne ve; ta razume, oni ne razume, – bi bila legitimna samo, če bi kdo dejansko posedoval Velikega Drugega. Toda nihče ga ne poseduje in ga ne more posedovati. Pred njim smo vsi v istem temeljnem položaju: kot iskalci, ne kot lastniki.
To ne pomeni, da ni znanja in izkušenj, seveda ne. Ne pomeni, da ni razlike med človekom, ki bere filozofijo trideset let, in človekom, ki jo bere prvič. Pomeni le, da ta razlika ni hierarhija v bistvenem smislu. Je razlika v poti, ki jo je nekdo prehodil, ne v zmožnosti, da hodi.
Paradigmatski primer je kajpak Sokrat. Njegova metoda ni le pedagoška tehnika, temveč je filozofska drža. Ko se obrne na Menona in ga vpraša, kaj je krepost, ne trdi, da on ve in njegov sogovorec pa ne. Naredi nekaj drugega: za izhodišče postavi skupno nevednost. Torej sta oba pred vprašanjem, podrejena logosu, resnici, ki je nima nihče v rokavu.
Sokrat skupaj s sogovorcem vstopi v prostor vprašanj. In ta prostor je enakopraven. Vsak vstopi v razmerje z vprašanjem tako, da tlakuje svojo pot.
To ne pomeni, da bo imel na koncu vsak svoje mnenje o resnici. Ne, pomeni, da bo vsakdo ves čas soočen z resnico in vprašanjem, koliko jo sploh pozna.
Ko Rancière pravi, da je treba izhajati iz predpostavke, da je vsak človek zmožen misliti, ne trdi, da so vse misli enako dobre. Trdi, da je zmožnost soočanja z resnico enako distribuirana. Da ne obstajajo ljudje, ki so po naravi bolj sposobni za to soočanje, in drugi, ki niso. Soočanje je zahtevno za vse in razsvetljujoče za vse ravno toliko, kolikor ga kdo resno jemlje.
Odgovornost pred Drugim, ki jo opisuje Lévinas, ni odgovornost za to, da drugemu daš svojo verzijo resnice. Je odgovornost za to, da ga vzameš resno kot nekoga, ki stoji pred isto resnico, in mu ne preprečiš tega soočanja z lažnim reševanjem, z razlago, ki ga oprosti lastnega razmišljanja. V tem smislu je najboljša pedagoška gesta včasih prav ta, da ne odgovoriš, ampak vprašaš nazaj. Tega ne narediš, ker ne bi imel odgovora. To narediš, da ostane sogovorec v tistem produktivnem nelagodju soočanja z resnico, ki je edini prostor, v katerem razmišljanje resnično raste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar