Krivica, krivda, dolg in odpuščanje

Več kot zanimivo je spoznanje, da človeško bitje lahko čuti breme krivde še dolgo potem, ko naredi nekomu krivico. Čuti nekakšen dolg, da se je zgodilo nekaj, kar se kratko malo ne bi smelo. Zdi se mu, kot da storjenega ne more popraviti. V resnici pa lahko nekaj naredi – na prav poseben način.

V ta namen obstaja opravičilo, obstaja tudi odpuščanje. To zadnje je skoraj čudežno, saj omogoči, da se človek kot simbolno bitje odpravi naprej, se premakne in ne nosi več bremena krivde s seboj. O odpuščanju je napisal izvrstno razpravo Derrida, h kateremu se zato po letih odsotnosti vračam.

V njej je zapisal, da je mogoče odpustiti le tedaj, ko ni mogoče odpustiti. Sliši se skoraj kot nekaj nemogočega. Pa vendar.

Začnimo pri tem, kar Derrida dejansko trdi. V eseju O odpuščanju iz leta 2001 razmišlja o razliki med dvema vrstama odpuščanja.

Prvo je tisto, ki ga poznamo iz vsakdanjega življenja in ki ga Derrida imenuje pogojno odpuščanje. Njegova oblika je preprosta: odpuščam ti, ker si se opravičil, ker si priznal napako, ker si se spremenil, ker razumem, zakaj si to storil. To odpuščanje ima logiko izmenjave. Ti se opravičiš, jaz odpustim. To je ekonomično razmerje, v katerem se obe strani nekako poravnata, da ni več dolga in ni več ničesar, o čemer bi še bilo treba govoriti.

Toda Derrida trdi, da to sploh ni resnično odpuščanje! Pravi, da je le pogodba, v kateri obstaja implicitna logika: ker si izpolnil pogoj, ti odpustim. Zveni domače in prepričljivo, saj to poznamo vsi, zato se sprašujemo, kaj bi lahko Derrida ob tem še rekel.

Reče tole. V takem pogodbenem razmerju v resnici ne odpuščam dejanja. Drugemu odpuščam, ker je nekako poravnal dolg. Dejanje je torej oproščeno pogojno, ne pa resnično in docela.

Resnično odpuščanje, Derrida ga imenuje brezpogojno, odpušča to, česar ni mogoče odpustiti. Kako to razumeti? Kako lahko odpustim nekaj nepopravljivega, nekaj torej, česar ne morem popraviti? Kako odpustim človeku, ki se ni opravičil in se ni spremenil, človeku, ki ne razume, kaj je storil? Kako odpustiti genocid, izdajstvo, umor otroka?

Natanko ob teh vprašanjih nastopi paradoks, ki pa nam dejansko pomaga razumeti, o čem govori filozof.

Obstajajo dejanja, ki bi jih lahko odpustili, če bi jih lahko razumeli, pojasnili, omilili tako, da bi jih postavili v določen kontekst. Dejanja, o katerih govorim, pa ni mogoče pojasniti na tak način, ni jih mogoče do konca razumeti ali opravičiti. Preprosto jih ne moremo, upirajo se vsaki logiki, zdi se nam, da ne bi bilo prav pojasniti jih.

Resnično odpuščanje je torej možno le takrat, ko se neko dejanja, na primer holokavst ali incest, upira vsaki logiki, utemeljitvi in ekonomiji izmenjave, pa če je še tako sofisticirana.

Podobno lahko razmišljamo o darilu. Tudi o tem Derrida napiše knjigo. Brezpogojno odpuščanje ima strukturo darila v pravem pomenu besede. To je darilo, ki ga ne moremo prepoznati kot darilo. V njem je nekaj, kar se temu upira. Enako je z odpuščanjem: brž ko se ga da utemeljiti, preneha biti odpuščanje in postane transakcija.

Vse to pa ne pomeni, da je odpuščanje nemogoče ali da je le prazna beseda, abstraktno filozofiranje, kot so očitali Derridaju. Ne, odpuščanje obstaja in je možno. Možno je v napetosti med mogočim in nemogočim. Vselej je na meji tega, kar je racionalno izvedljivo. In je prav zato skoraj čudežno.

Naj se zato odpuščanja in krivice lotim še iz drugega zornega kota.

Ko storim nekomu krivico, ne kršim le pravila. Zgodi se še nekaj drugega, pomembnejšega in globljega.

Nekaj hudega sem storil drugemu človeku in odnosu med nama. Ranil sem ga, poškodoval sem ga, zato je v njem nekaj ugasnilo. In kar je ugasnilo, ne vznikne, ko se opravičim, da bi popravil škodo. Ostane kot sled, spomin na trenutek, ko sem klecnil in popustil, naredil nekaj nepopravljivega.

Pravo odpuščanje je zato težko in redko. Terja namreč nekaj skoraj nemogočega. Da oba sprejmeva breme nepopravljivosti.

Odpuščanje ne pomeni oprostitve. Ne pomeni izbrisa dejanja, saj ga ni mogoče izbrisati in ne bi bilo prav, da bi ga poskušali izbrisati. Je pa mogoče narediti nekaj drugega: vzpostaviti nov odnos z drugim onkraj sicer nepopravljivega dejanja. Če mi to uspe, presežem logiko pravičnosti in naredim nekaj, kar bi Lévinas imenoval čista etična odzivnost. To je brezpogojni odgovor na obraz drugega. Pogojen ni niti s tem, kar mi je drugi hudega storil.

Frankl bi verjetno dodal nekaj, kar je sam izkusil v taborišču smrti: odpuščanje je eden najpogumnejših aktov svobodne volje do smisla. Ne pomeni pozabiti bolečine ali jo zanikati. Nikakor ne! Pomeni pa izbrati razmerje z življenjem, v katerem preteklo dejanje nima zadnje besede o tem, kdo sem in kam grem. V tem smislu mi odpuščanje dejansko omogoči, da grem naprej, da se premaknem, da nimam več sidra na nogi.

Preteklost sicer ne bo izbrisana, ker ne more biti, bo pa prestavljena iz zgodbe, v kateri sem ujetnik krivde, v novo zgodbo, v kateri je njen del, ne pa mlinski kamen okoli vratu.

Ko odpustim, se zgodi dvoje. Drugi človek nima več dolga do mene, iz razmerja do tega dolga pa osvobodim tudi sebe. Ne mislim več, da je drugi moj dolžnik.

Odpre pa se še nekaj. Ko govori Derrida o odpuščanju neodpustljivega, vstopa v prostor, ki je bil zgodovinsko rezerviran za religiozno govorico odrešitve. Ko odpustiš neodpustljivo, namreč narediš gesto, ki te strukturno presega, zato se dotakneš nečesa, kar imenujemo milost.

Na mestu je vzporednica s psihoanalitičnim procesom, v katerem se zgodi nekaj podobnega.

Psihoanalitični proces ni odpravljanje simptomov in ni njihovo zdravljenje. Ni kognitivna korekcija napačnih prepričanj ali odpravljanje škodljivih navad. Je počasna, pogosto boleča nova simbolizacija, ki pomeni, da da pacient besede vsemu tistemu v svojem življenju, kar je bilo brez njih, pomeni vstop nesimboliziranega v simbolni red, ki ga prej ni mogel sprejeti. Ko se to zgodi, ko se to, kar je bilo prej neizrekljivo, vpiše v novo simbolno strukturo, simptom nima več razloga za obstoj. Ni bil napaka, ki bi jo bilo treba popraviti ali odpraviti, bil je zasilna in kompromisna šifrirana rešitev, ki je postala zastarela, ker je problem, ki ga je reševala, dobil boljšo rešitev.

Vse to je mogoče, ker človek ni zaprt v en sam simbolni svet. Ni obsojeni subjekt ene same strukture, ene same zgodbe, enega samega načina, kako razume sebe in druge, kako živi. Možnost resnične preobrazbe, ne le površinske, za katero navijajo vplivneži in samooklicani guruji psihologije, je vpisana v samo naravo simbolnega.

Ko nekdo stori neodpustljivo krivico, ta vstopi v simbolno strukturo žrtve kot nesimbolizirani ostanek ali travma. V njej zanjo ni mesta. Obstaja zunaj tega, kar je žrtev zmožna integrirati v zgodbo o sebi, drugih ljudeh in svetu. Izraža se kot simptom, kot ponavljanje, nočna mora, nezmožnost zaupanja, neobvladljiva kronična jeza brez jasnega objekta. Vse to so šifrirani poskusi rešitve problema, ki ga simbolna struktura ne more direktno in učinkovito nasloviti.

Odpuščanje je torej akt simbolizacije tega, kar je bilo brez mesta v simbolni strukturi. Ni pozaba in ni opravičilo. Je ustvarjanje novega mesta v simbolni strukturi sveta za tisto, kar je dotlej obstajalo le kot rana.

Nastane nov simbolni svet. To ni isti svet, iz katerega so simptomi skoraj čudežno izginili. Je dejansko nov simbolni svet, ki ima drugačno strukturo, drugačna razmerja in drugačne možnosti življenja.

Zgodi se premik iz sveta, kjer preteklo dejanje blokira prihodnost in jo onemogoča, v svet, kjer je preteklost del identitete, ne pa njena usoda.

Tako psihoanalitični proces kot odpuščanje sta v svojem jedru ustvarjalna akta. Ne popravljata starega sveta, temveč ustvarjata novega, v katerem dobi to, kar je bilo neizrekljivo in zato simptomatično, svoje mesto in besedo. In ko jo dobi, ni več breme.

Govorim o resnični kreativnosti, ki spreminja ljudi in svet. Ali kot bi dejal Alain Badiou. V naših življenjih se dogajajo dogodki in večina od nas jih spregleda, zanikamo jih in se pretvarjamo, da se niso zgodili. Pa vendar se zgodi, da postanejo nekateri ljudje zvesti dogodku. Poimenujejo ga, vzamejo ga resno in organizirajo svoje življenje glede na postdogodkovne posledice. Sv. Pavel tako ni šel domov po dogodku na poti v Damask, ni nadaljeval z življenjem, kot da se ni nič zgodilo. Frankl ni prišel iz taborišča in pozabil, kaj se je tam dogajalo.

Bistvena je zvestoba. Šele ta preobrazi subjekt, ki se prestavi iz enega simbolnega sveta v drugega. To je aktivna, ustvarjalna in tvegana zvestoba, kajti novi simbolni svet, v katerem ni starih simptomov, ni dan vnaprej. Človek ga mora ustvarjati, ustvarja pa ga z vsakim dejanjem zvestobe temu, kar se je zgodilo. Zvest je terapevtskemu uvidu, odpuščanju, ljubezni ali resnici, ki sta vstopili v njegovo življenje kot dogodek.

Najboljše pri tem pa je, da tako Freud kot Derrida in Badiou poudarjajo: odprtost ni privilegij redkih. Ni rezervirana za junake, svetnike ali genije. Vpisana je v samo strukturo simbolnega – v to, kar imenuje Lacan Veliki Drugi, ki je po svoji naravi odprt in nedokončan.

Resnično, človek je kot simbolno bitje vedno-že v razmerju z možnostjo, da stopi v nov simbolni svet. Vselej obstaja možnost, da se nekaj razveže, da vez popusti, da se odpre, kar je zaprto, da postane svobodno, kar je bilo ujeto.