Ljudje večkrat rečejo, da je neka novica fake, kar pomeni, da je ponarejena, neresnična, izmišljena, zmanipulirana. Kaj pa, če je sama realnost, ki smo jo prisiljeni živeti danes, na nek način fake?
Trumpova skorajšnja izjava, da bo Iran zbrisal z obličja Zemlje, če ne bo popustil, je absurden primer tega, o čemer je pisala Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma. Zapisala je, da totalitarni družbeni sistemi sploh ne potrebujejo ljudi, ki bi verjeli vanje. Dovolj je, da ne vedo, čemu verjeti. Natanko o tem želim razmišljati.
Začetno spoznanje je srhljivo. Ko postaneta resnica in laž enakovredni možnosti, ki terjata enako energije, da ju ločimo med seboj, večina ljudi preneha razlikovati, ker so preveč izčrpani.
Iz izhodišča pridem do posplošenega spoznanja o današnjem svetu. Dokler se zdi, da so nekatere informacije lažne, je to epistemološki problem, ki ga lahko rešimo. Ko pa se zdi, da je realnost sama nekako ponarejena, je to ontološki problem in znajdemo se v stiski.
Baudrillard je pisal o tem, ko sem bil mlad. O simulakrih, ki nadomeščajo realnost. Danes smo še korak naprej. Znaki so postali edina resničnost, ki je dostopna večini. Dogajanja poznajo le skozi zaslone, algoritme in filtre, ki jih ne nadzorujejo niti malo.
Avstralski filozof Glenn Albrecht je razvil koncept solastalgia. To je oblika eksistencialne žalosti, ki nastane, ko se svet, kot ga poznamo in na katerega smo navajeni, začne nepopravljivo spreminjati pred našimi očmi, ne da bi se mogli umakniti. Filozof je sprva razmišljal o tem v kontekstu podnebnih sprememb in izgube krajev, a se je izkazalo, da opisuje širšo izkušnjo: ko realnost, v kateri smo bili doma, postane tuja.
To pa je še veliko več kot eksistencialna kriza.
Hannah Arendt piše o njej v že omenjenem eseju o krizi v vzgoji in izobraževanju (leta 1958). Njegov izvirni naslov je The Crisis in Education. Napiše ga v kontekstu ameriške šolske reforme, ki pod vplivom progresivne pedagogike Johna Deweyja opušča tradicionalne vsebine in standarde v imenu otrokove svobode in spontanega razvoja.
Filozofinja pa je kritična do obeh strani, ne le do rigidnega tradicionalizma. Kritična je tudi do naivnega priseganja na progresivno novost.
Njena diagnoza je, da kriza v vzgoji in izobraževanju sploh ni (samo) pedagoški problem. Njen vpogled je pomemben tudi danes. Govori o simptomu globlje krize v razmerju do sveta. Vzgoja in izobraževanje sta namreč načina, kako skupnost razume svojo odgovornost tako do prihodnosti kot do preteklosti hkrati.
Ko danes vnovič govorimo o krizi v vzgoji in izobraževanju, o razpadanju in izginjanju avtoritete, izgubljanju skupnih referenčnih točk, dezorientiranih otrocih, zatonu občestev, individualizmu in tekmovalnosti, strukturno govorimo natanko o istem problemu, drugačne so le zgodovinske kulise. In to nikakor ni naključje. Je znak, da krize v vzgoji in izobraževanju ni mogoče rešiti z vzgojo in izobraževanjem.
V zgodovini se vedno znova nekaj ponavlja. Kaj?
Prvo ponavljanje je ciklično. Včasih se nam res zdi, da hodi zgodovina v krogih, da so vzorci nespremenljivi in da bo vsaka generacija soočena z enakimi problemi. To je pesimistična, a tudi rahlo fatalistična pozicija. Nakazuje, da je vzgoja Sizifovo delo, saj se kamen vedno skotali nazaj.
Drugo ponavljanje je spiralno. To idejo je razvijal Hegel, podobno pa razmišlja tudi Hannah Arendt. Spirala pomeni vračanje na podobno točko, a vsakič na višji ravni. Problem ostaja strukturno enak, le vsebina in razsežnost sta drugačni.
Kriza v vzgoji in izobraževanju leta 1958 je bila kriza v razmerju do znanja in avtoritete v liberalni demokraciji. Danes odkrivamo isto strukturno napetost, le dodati moramo plasti digitalnih tehnologij, podnebne tesnobe, razpada institucionalnega zaupanja ter globaliziranega nihilizma in ciničnega odnosa do sveta.
Hannah Arendt v svojem eseju zagovarja idejo, da je vzgoja po svoji naravi, ontološko, konservativna. To je zelo pomembna in drzna ideja. Je produktivna, zato jo je treba resno premisliti.
Naloga vzgoje in izobraževanja je uvesti novince, otroke torej, v svet, ki bo še dolgo obstajal. To najprej nekaj zahteva od vzgojiteljev, staršev in učiteljev. Ti imajo pred seboj in nad seboj etično zahtevo, zaradi katere morajo sprejeti odgovornost do preteklosti in prihodnosti. Odgovornost je ključna, kajti prihodnost bodo otroci oblikovali po svoje. In nikakor ni nepomembno, kako bodo to storili.
Na začetku vzgoje in izobraževanja je torej dvojna odgovornost teh, ki vzgajajo in poučujejo. Ko skupnost izgublja zaupanje bodisi v preteklost bodisi v prihodnost, napoči kriza v vzgoji. Prav to je jedro vseh ponavljajočih se kriz. Ljudje izgubijo nit, ki drži skupaj spomin in upanje.
V petdesetih letih je kriza nastopila, ker je zahodna kultura po dveh vojnah izgubila zaupanje v preteklost – v tisto, kar je bilo. Tradicija se je zdela kompromitirana, ker je iz nje zrasla fašistična in totalitarna katastrofa. Progresivna pedagogika je bila zato povsem na mestu: pustimo otroke, da rastejo svobodno, da ne nosijo bremen strupene preteklosti.
Današnja kriza ni enaka, je pa strukturno podobna. Izgubili smo namreč zaupanje v prihodnost. Podnebna kriza, tehnološka nepredvidljivost, razpad institucij, politični nihilizem ustvarjajo ozračje, v katerem je prihodnost videti kot negotovost in grožnja, ne pa kot obljuba. Zmanjkuje goriva, pogonskega sredstva, ki jo dela smiselno.
Hannah Arendt postavi jasno in univerzalno diagnozo: kriza v vzgoji in izobraževanju je vedno kriza v razmerju skupnosti do lastne temporalnosti. Kako je s tem danes, ko se zdi, da celo skupnosti ni več, ne le prihodnosti?
Filozofinja je pisala o krizi pred podnebno krizo, pred digitalno revolucijo in pred globalizacijo izobraževanja. Njena ideja, skrb za novinca in njegova zaščita pred prezgodnjim vstopom v javni prostor, da bi mu dali čas za zorenje, predpostavlja, da je svet, v katerega otrok vstopa, vsaj načeloma stabilen. Danes ta predpostavka kratko malo ne drži več.
Otroci vstopajo v svet, ki je povsem nestabilen. Hannah Arendt tega niti ni mogla predvideti.
Krizo v vzgoji in izobraževanju je imenovala večna naloga. Resnično, vsaka generacija mora na novo vzpostaviti razmerje med tem, kar deduje, in tem, kar ustvarja. In vedno bo nastopila kriza.
Danes je kriza v vzgoji in izobraževanju hkrati ekološki problem, ker vzgajamo generacije, ki bodo morale živeti in delovati v novih razmerah, ne da bi se lahko zgledovale po preteklosti. To zahteva nove pedagoške pristope, zlasti pa novo vrsto moralnega poguma.
Nova vrsta moralnega poguma bo pomenila, da bodo številni ljudje resno vzeli v razmislek uvid, da je vzgoja vedno bistveno etično razmerje med ljudmi, odgovornost do preteklosti in odgovornost do prihodnosti.
Razmislek jim bo pomagal, da bodo globoko dojeli, da demokracije brez zahtevnih vprašanj o tem, kar je zares dobro in resnično, sploh ni in je le okrasna beseda, ker si nihče ne upa na glas reči, da verjame in zaupa v totalitarnost. Vsi bi bili demokrati, na težka vprašanja pa ne bi odgovarjali. Možno je, da bo zato totalitarnosti veliko, demokracije pa malo.
Egalitarnosti namreč ne marajo, a tega ne bodo nikoli priznali. Številni zastopniki oblasti hodijo ob nedeljah k maši in se imajo za kristjane, a ne razumejo, da je bila Jezusova egalitarnost v judovskem in rimskem kontekstu revolucionarna in nevarno subverzivna. Jezus se je v javnosti pogovarjal z ženskami, čeprav je bilo to kulturno neprimerno. Jedel je s cestninarji in grešniki, kar je bilo religiozno nečisto. Dotikal se je gobavcev, kar je bilo družbeno prepovedano. Za družbene hierarhije mu je bilo popolnoma vseeno, za oblastnike tudi. Njegovo kraljestvo ni bilo od tega sveta.
Resnično, obstajajo arhetipi tega, kar se zgodi, kadar nekdo vzame resno tisto, kar skupnosti le nominalno zagovarjajo, da se ne bi zgodile resne družbene spremembe. Ko nekdo dejansko živi in uveljavlja egalitarnost, sočutje in iskanje resnice, pa se občestvo vedno sooči z isto odločitvijo: ali se spremeniti ali eliminirati posameznika, ki terja spremembo.
A danes sprememb ne terjajo toliko posamezniki, ker jih veliko bolj terjajo podnebne spremembe.
Tokrat ni Sokrata, ki bi ga bilo mogoče utišati, ni Jezusa, ki bi ga bilo mogoče pribiti na križ. Fizikalni sistem ne govori, ne sprašuje in ne obtožuje. Deluje po zakonih termodinamike, ki ne poznajo milosti, pogajanj ali kompromisa. In prav zaradi te brezosebnosti so podnebne spremembe edinstvene v vsej človeški zgodovini. Kaj bo storilo človeštvo?
Iz zgodovine vemo, da se človeštvo odziva na krize na tri načine.
Prvi odziv je zanikanje in odlašanje. Oblast, ki ne prenese resnice, sicer ne ubija glasnikov, zato pa zanika, dvomi ter ustvarja lažno simetrijo med znanstvenim konsenzom in plačanim dvomom. Fosilna industrija je to počela načrtno od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje; notranji dokumenti podjetja Exxon kažejo, da so vedeli za podnebne spremembe že leta 1977 in se odločili za kampanjo dezinformacij. Niso ubili Sokrata, so pa skrbeli za informacijski kaos.
Drugi odziv je tehnološko mesijanstvo, prepričanje, da bo inovacija rešila to, kar je neka druga inovacija povzročila. Nekatere od teh tehnologij bodo verjetno pomembne, toda njihova prevladujoča funkcija v javnem diskurzu je pogosto predvsem opravičilo za odlašanje. Freud je to prepoznal kot ustvarjanje racionalnega videza za iracionalno gonilo.
Tretji odziv je prisilna transformacija sistemov. Fizikalni sistem ne dopušča pogajanj glede ciljev, zato bo alternativa kratko malo fizikalno nevzdržna. Poplave, suše in vročinski valovi ne bodo nikogar prepričevali, temveč bodo prisilili.
Prihodnost je negotova.
Del človeštva bo podnebne spremembe zanikal do konca, del bo odlašal z upanjem na tehnološko rešitev, del se bo prilagajal katastrofalnim razmeram, namesto da bi jih preprečil, del pa bo poskrbel za preobrazbo sistemov, ki bo vsaj ublažila najhujše scenarije.
Sokrat je umrl, a je njegova metoda preživela. Jezusa so razpeli, a je njegovo sporočilo preoblikovalo civilizacijo. Fizikalni sistem bo vedno tu. Ni ga mogoče ubiti in ni ga mogoče pribiti na križ. Govoril bo skozi naraščajoče temperature, dvigovanje gladine morja, z izumiranjem vrst – dokler ga bomo poslušali ali dokler nas ne bo več, da bi sploh lahko poslušali.
Odgovore na izzive bo dala zgodovina, ocenile pa ga bodo generacije, ki jih nismo povprašali, ali se strinjajo z norimi odločitvami, ki jih sprejemamo v njihovem imenu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar