Etično vzgajanje otrok bo vse pomembnejše, saj trenutno v svetu vladajo ljudje z brutalno silo, ki nima nobene moralne teže. Sprožajo povsem nesmiselne vojne, da niti ne omenjam generacij, ki od leta 1988 sem zanikajo podnebne spremembe ali pa vztrajno ignorirajo znanost, ki opozarja na katastrofe, ki nas še čakajo.
Otroci, ki so danes stari deset ali petnajst let, bodo živeli sredi dramatičnih in pogosto katastrofalnih posledic odločitev, ki jih sprejemajo njihovi starši ali so jih sprejemali njihovi stari starši. Eni in drugi sporočajo, da je prihodnost otrok manj vredna od njihove sedanjosti, medtem ko jim pridigajo ravno o odgovornosti, skrbi za soljudi in pomenu prihodnosti.
Kaj še sporočajo današnjim otrokom, o katerih vrtijo eno in isto lajno o permisivnosti, sebičnosti, narcizmu, digitalni zasvojenosti in kar je še drugih praznih klišejev?
Vidijo vladarje, ki sprožaje vojne, v katerih umirajo poleg vojakov tudi otroci, njihove mame in starci, in ne čutijo nobenih resnih posledic. Vidijo, da generacije politikov ignorirajo podnebno znanost in so za to volilno nagrajeni z dobrimi službami in visokimi plačami. Vidijo, kako institucionalna moč ščiti tiste, ki jo zlorabljajo.
Učijo se, da med vrednotami, o katerih govorijo odrasli, poštenost, odgovornost, skrb za drugega, in vrednotami, ki dejansko vladajo svetu, obstaja globok prepad, o katerem razmišljajo le redki.
Predstavljamo si tako otroka, ki odrašča v svetu, kjer vidi, da znanje pogosto ne vodi k spremembi, da opozorila nimajo posledic, da moralna odgovornost ni nujno potrebna za uspeh in moč. Ta otrok se uči, da je angažiranost brezpredmetna in nesmiselna. Uči se, da ni zveze med trudom, vrednostjo in izidom.
Iz vsega tega se razvije moralni cinizem, ki pa ni rezultat slabe vzgoje, saj je logični odgovor na jasno spoznanje, da svet kratko malo ni organiziran po moralnih in etičnih načelih. Dodajte apatijo, nihilizem in ideologije, ki ponujajo preproste odgovore na kompleksna vprašanja, in dobite precej popolno moralno podobo sodobnega sveta, v katerem je veliko oblasti in malo avtoritet.
Nič novega ne rečem, če zapišem staro modrost, ki pravi, da si mora vsak človek, da bi postal avtoriteta, ta naziv prislužiti tako, da doseže pri drugih ljudeh, da ga spoštujejo in cenijo. V vsakdanjem življenju je pogosto ravno nasprotno. Nekdo kar verjame, da je avtoriteta, hkrati pa se obnaša, kot da bi morali drugi ljudje avtomatično sprejeti, da je res avtoriteta. Ljudje, navajeni ubogati in se podrejati, se vedejo skladno s takimi pričakovanji – in trpijo. Nekaj namreč ni v redu. Avtoriteta kratko malo ne deluje tako. Nastaja skozi nekatera razmerja med ljudmi. Zanje je zelo pomembna vzgoja otrok.
Na mestu so zato nekatera vprašanja. Kaj je etičnost vzgajanja otrok? Kako starši okrepijo svoje otroke in spodbujajo njihovo osebno rast, da bi kasneje sami postali avtoritete? In kaj sploh je avtoriteta?
Najkrajše rečeno: avtoriteta je moralna teža. Sploh ni človek iz krvi in mesa. Ta sicer lahko pridobi moralno težo, po navadi skozi leta dobrega ravnanja, modrih odločitev in zaupanja, ki ga navdihne v skupnosti. Ne postane avtoriteta, temveč zastopa moralo in etiko, kar pomeni, da je podrejen kot subjekt. Če te moralne teže ne pridobi, je v najboljšem primeru oblast, ki pa nima nobene zveze z avtoriteto.
Prav tako ni nič novega, če rečem, da je oblast zmožnost prisiliti nekoga k določenemu vedenju. To res ni težko, ko so enkrat oblastna razmerja konstituirana. Ko se to zgodi, eni vedno znova prisilijo druge, ti pa vedno znova ubogajo, se podredijo in molče sprejemajo oblast nad seboj.
Avtoriteta je nekaj drugega, kot rečeno. Je zmožnost navdihniti nekoga. V tem ni nobene prisile. Navdihniti drugega človeka pomeni vplivati nanj tako, da prostovoljno sledi nečemu, kar je dobro ali resnično. Oblast deluje drugače. Na ljudi vpliva skozi strah, discipliniranje, nagrajevanje in kaznovanje. Avtoriteta deluje skozi zaupanje, ki nastane iz izkušenj dobrega in resničnega.
Otroka res ni težko zastrašiti, enostavno ga je kaznovati in včasih nagraditi. Starši, ki to delajo, nimajo nobene moralne teže, kot je tudi sicer nima noben oblastniški model. Tudi hierarhična razmerja med ljudmi nimajo moralne teže. Oblastniki zato včasih rečejo, da jim je za moralo in etiko vseeno, da se pri svojem ravnanju zanašajo na občutek, ki nastaja v njihovem drobovju. Ali pa so zgolj muhavi oziroma kapriciozni, ker jim oblast stopi v glavo, kot se reče.
Otrok se podredi, je priden in uboga, to pa še ne pomeni, da starše spoštuje. Verjetno se jih boji, zaveda pa se tudi, da nima alternative. Kam pa naj gre?
Posledice so takojšnje in niso dobre. Otrok, ki se podredi iz strahu, ne razvija moralnega kompasa. Preprosto ga ne, ker ga ne more. Prevzel bi ga od staršev, a tudi ti so brez njega. Je pa vse bolj spreten v prepoznavanju, kaj človeka, ki ima oblast, spravi v dobro voljo. Nauči se manipulirati z njim.
Kakovost odnosov začne padati. Odnosi postajajo vse bolj funkcionalni in prazni. Ljudje to praznino čutijo kot medsebojno odtujenost. In ne vedo, kaj naj storijo. Mnogi praznino zgolj prenašajo in skušajo verjeti, da je njihovo življenje še kar v redu.
Nekaj drugega se dogaja, ko starši znajo pridobiti moralno težo in jih otroci spoštujejo.
Sem sodijo starši, ki zastopajo doslednost med besedo in dejanjem. Otrok je izjemno natančen opazovalec razhajanj med enim in drugim. Ko starš zahteva poštenost, sam pa laže, zahteva mirnost in izgublja živce, terja spoštovanje, sam pa ne spoštuje, je otroku že jasno, da tu nekaj ni v redu. Molči, kar vidi, ker je prisiljen molčati. Molči doma, v vrtcu, šoli, kasneje na delovnem mestu. Vedno znova molči, ker se nauči, da je molk zlato in da mu koristi. Očitna protislovja pa krnijo kakovost odnosov in povzročajo psihično škodo.
Moralno težo pridobivajo tudi starši, ki so pripravljeni priznati lastne napake. Starš, ki ne more reči »motil sem se«, »opravičujem se«, »storil sem napako«, sočasno sporoča otroku, da napake niso dopustne in da jih je mogoče delati brez odgovornosti. To je dvojno uničujoče sporočilo, ki ruši vsako moralo.
Ko pa starš napako prizna in popravi, dobi otrok zelo dragoceno izkušnjo, ki mu sporoča, da je odgovornost za lastna dejanja znak moči. V takih trenutkih se avtoriteta staršev poveča ravno skozi lastno ranljivost, ki jo otrok dobro razume, saj je tudi sam ranljiv.
Na tretjem mestu je sposobnost staršev prepoznati otroka kot to, kar je, ne kot projekcijo lastnih pričakovanj. Otrok ni lastnina staršev. Ima svojo naravo, svoje težnje, svojo željo in pot skozi življenje. Starš, ki otroka obravnava kot material za uresničevanje lastnih neizpolnjenih sanj ter mu nalaga identiteto, namesto da bi mu jo pomagal graditi, uničuje avtoriteto, ker otrok v takem razmerju ne čuti, da je viden, prepoznan in potrjen. Čuti, da je zgolj funkcija.
Četrta dimenzija avtoritete je zaupanje kot oblika spoštovanja. Zaupanje je aktivna drža do otroka, ki mu sporoča, da starš verjame, da je zmožen rasti, se zmotiti in se pobrati, da se je zmožen sam odločati. Starš, ki otroku ne zaupa, ker se boji njegove neodvisnosti, ki ga ves čas nadzira, ker ne prenese negotovosti, bo dobil ubogljivost, ne pa spoštovanja. Ubogljivost brez spoštovanja pa je natanko stanje, ki ga prepoznavam kot trpljenje brez razumevanja, zakaj nekdo trpi.
Sedanji svet bolj kot prej potrebuje avtoritete. Potrebuje tako vzgajanje prihodnjih generacij, ki temelji na avtoriteti kot moralni teži. Ironija sveta je, da je brez takih avtoritet, češ da jih ne potrebuje, saj tudi etična vzgoja sama trdi, da je paradoksna, ker je njen cilj lastna odvečnost.
Hannah Arendt je v eseju Kriza v vzgoji in izobraževanju (1958) opisala paradoks vzgoje, ki je v tem, da mora starš otroka uvesti v svet, ki je starejši od njega, hkrati pa ga spodbujati k njegovemu preoblikovanju. Všeč mi je njena misel, da je starš varuh sveta, ne lastnik otroka. Ta je novinec v svetu. Prihaja iz prihodnosti, ki je starš ne pozna. Prepričan sem, da je ta spoznavna ponižnost pred otrokovo prihodnostjo eden od temeljev etične vzgoje.
Resnično, avtoritete si ne zaslužimo z znanjem, ki ga imamo, temveč z odprtostjo do tega, česar ne vemo, s pripravljenostjo, da nas otrok preseneti, popravi in pouči. Starš, ki je pripravljen biti učenec lastnega otroka, ne izgubi avtoritete, temveč jo poglablja, ker omogoča otroku redko izkušnjo: da ga nekdo, ki ga ljubi, jemlje resno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar