Zapisal ni niti besede, a jih številni berejo še danes. Raje se je pogovarjal kot pisal, a je vseeno zapisano vse, kar je izrekel. Imel je sijajnega učenca, za učenca pa se je imel tudi sam. Nikoli ni rekel, da je profesor in ko so ga razglasili za modrega, je pohitel z dokazovanjem, da se motijo. Ni bil egocentričen ali celo narcističen, ni verjel v ego, ker je verjel v to, kar je nad njim. Nikoli ni predlagal, naj se človek oklepa svoje identitete, češ da je prav, če je zadovoljen s seboj, kakršen je, je pa predlagal spoznavanje samega sebe. Ni ga zanimala najboljša različica sebe, samoaktualiziranje pa je razumel le kot učinek naravnanosti k temu, kar presega vsakega človeka. Nobenega razloga ni imel, da ga ne bi imenoval demiurg.
Gnōthi seauton ni bil poziv k samozadovoljnemu samozavedanju, ampak ravno nasprotno. Danes ne bi maral za terapevtsko kulturo, guruje samoaktualizacije in vplivneže, ki so njegov poziv prevzeli in ga spretno preoblikovali v dobičkonosni projekt dela na sebi, iskanje avtentičnega jaza, razvijanje potencialov in ustvarjanje najboljše različice sebe. Vedel bi, da so to besede, ki sicer zvenijo globoko, a so v resnici instrumentalizirane ter v službi ego-projekta. Bil bi skeptičen in bi spraševal, kdo sploh je jaz, ki se razvija. Na podlagi katerih meril se določa, katera različica tebe je boljša? Tako bi spraševal sogovorce. In nobeden od teh gurujev ne bi imel odgovora ali pa bi ga ponudili preveč na hitro, kar je pri njem vzbujalo enak sum. Hitri odgovori so bili zanj znamenje, da sogovorec zgolj brani tisto, česar se niti ne zaveda.
Ni filozofiral, da bi izrazil sebe ali razvil svojo osebnost in se samouresničil. Filozofiral je, ker je čutil, da je poklican k nečemu, kar ga presega. To nekaj je resnica, ki obstaja neodvisno od ljudi in jo je mogoče odkriti, ne izumiti. Njegov daimonion ni bil glas njegovega ega. Bil je glas nečesa, kar je prihajalo od zunaj ali od zgoraj — kakor hoče kdo razumeti.
Moderni individualizem postavlja ego v center, vse drugo, skupnost, tradicijo, transcendenco, pa razume le kot nekaj, kar ego omejuje ali ogroža. Sam je razmišljal povsem drugače. Ego je brez navezanosti na to, kar ga presega, prazen, nekoherenten in nezanesljiv. Spoznavanje sebe je bilo zanj zato spoznavanje lastnih meja, kjer pride ego do roba in mora vstopiti v razmerje z nečim, kar je onkraj njega.
Samoaktualizacija zato ni cilj. Je učinek, stranski produkt nečesa drugega: predanosti iskanju resnice, razvijanju kreposti, udejanjanju dobrega. Kdor jo neposredno išče, jo zgreši, tako kot ne more ujeti sreče, če jo lovi. Vedel je, da se sreča zgodi človeku, ki jo je nehal loviti, ker je našel nekaj vrednejšega.
Nikoli ni zagovarjal zanikanja sebe ali ponižnega umikanja jaza. Ni rekel, naj ego pozabi nase in postane orodje v rokah višjih sil. Ne, rekel je, naj bo intenziven in angažiran, naj bo intelektualno pogumen in etično vztrajen. Ko so ga obsodili in mu ponudili možnost umika, jo je zavrnil prav zato, ker je bil zvest svojemu razumevanju lastnega poslanstva.
Gnōthi seauton je vprašanje: Kakšno je tvoje razmerje do resnice, dobrega in tega, kar te presega? Sodobno delo na sebi pa je pogosto vprašanje: Kako postati najboljša različica sebe? Ta sebe je že vnaprej določen kot odgovor, namesto da bi bil vprašanje, saj mora biti uporaben in koristen, produktiven in učinkovit.
Ponudil ni nobenega odgovora, a so navdušeni nad njegovim razmišljanjem. Zastavljal je vprašanja, a nihče ne reče, da ni bil dober učitelj. Nikogar se ni bal, pogovarjal bi se z vsakim, ki bi imel čas. Ni delal razlik med ljudmi in ni potreboval ne socialističnih ne komunističnih idej. Vseeno mu je bilo, kakšen status ali naziv ima kdo, ker ga je zanimalo le, kako dobro zna misliti. Družbene hierarhije ga niso zanimale, zanj je bil vsak človek zgolj to — človek. Vedel je, kaj je demokracija, zato ni nikoli pristal na to, da ima kdo zadnjo besedo. Pogovor z njim se je končal, da bi se čez nekaj dni nadaljeval. Lahko je trajal ure in ure, nikoli se ni utrudil. Ko so ga obtožili, da kvari mladino, se ni upiral. Ko so ga obsodili na smrt, se je zagovarjal, a je vedel, da ne bo pomagalo. Ljudi je razumel bolje, kot so se razumeli sami. Ni jih sodil, čeprav so mu sodili. Bili so krivični, a jih je še vedno razumel. S sodbo se ni strinjal, a jo je sprejel. Vedel je, da je krivična, a je razumel, zakaj je bila taka. Znal jo je pojasniti, čeprav je trdil, da ve z gotovostjo le to, da ne ve ničesar. Ni verjel, da je treba komu verjeti, zanimalo ga je spoznavanje in razumevanje novega. Z vprašanji je premikal meje znanega in obenem vedel, da drugi tega ne marajo, ker hočejo braniti to, kar že vedo, da bi ohranili znano, tudi če bi bilo napačno. Poznal je njihovo psihologijo, a ni popustil. Vztrajal je do konca, ker se ne bi mogel pogledati v zrcalo, če bi odstopil od mandata, ki ga je prostovoljno sprejel. Ni se pustil zapeljati podobam, ker so ga zanimale le besede. Sogovorcu ne bi nikoli rekel, da česa ne zna. Njegova vprašanja so spodbujala nastanek vednosti, ki jo je vedno znova postavil pod vprašaj. Nanj bi lahko pozabili, a niso. Sprejel je radikalni simbolni mandat, čeprav je slutil, da njegova odločitev številnim ne bo všeč. Ni se vznemirjal, ker je bil brezbrižen do tega, da je nekdo komu všeč. Všečnost je bila zanj nepomembna, a je znal narediti vtis na druge. Umrl je zaradi postavljanja vprašanj, zaradi katerih so bili sogovorci prisiljeni misliti. Imeli so se za misleča bitja, a jim je šlo zastavljanje vprašanj vse bolj na živce. Hoteli so misliti, a se je zdelo, da so se na neki točki kratko malo premislili. Ne bi čisto prenehali misliti, a vprašanj si tudi ne bi zastavljali. Dokazal je, da je zastavljanje vprašanj dobro, če hočemo kaj vedeti, a so rekli, da na ta način zgolj kvari mladi um. A če bi ta postal vse bolj pokvarjen zaradi vprašanj, kaj bi bilo z njim, če vprašanj sploh ne bi bilo? Kako lahko človek kot razumno bitje kam napreduje, če ne zastavlja dobrih vprašanj o tem, kar domnevno ve?
Ni razlagal, je pa vznemirjal. Ni zaključil, ker je odpiral. Ni pojasnjeval, ker je spraševal. Svojega odnosa do sveta in drugih ni gradil na gotovosti in sprejetih resnicah, temveč na pripravljenosti soočiti se s spoznanjem, da resnice sploh niso to, kar nekdo misli, da so. Ni grozil napačnim idejam in izkrivljenim resnicam, temveč sistemu, ki odloča, katere ideje so dovoljene in katere so prepovedane. Vedel je, da lahko vsakdo misli in da ni nobene meje, onkraj katere misel ne bi smela. Zastopal je demokracijo razuma, ne volje večine, kajti ko odloča večina in reče, da je nekdo nevaren, je demokracija že orodje za odstranitev tega, ki prav demokraciji postavlja najtežja vprašanja.
Ni bil nevaren za posameznike. Bil je nevaren za sistem, ki si je lastil pravico odločati, kdaj je spoznanje vredno in kdaj ne. Vedel je, da sistem tega nikoli ne oprosti, ker je v njegovi naravi, da ne oprosti človeku, ki pokaže, da sistem brez neprijetnih vprašanj sploh ne bil to, za kar se ima – ne bi bil ne pametnejši, ne pravičnejši in ne svobodnejši.
Resnično, svoboda brez vprašanj, ki jo vznemirjajo, ni svoboda. Je le udobje, ki se je odločilo, da se bo imenovalo svoboda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar