Vsak človek potrebuje potrjevanje. Tako je njegovo bistvo. To je naravno bistvo. Če ni potrjeno, se razvije občutek, da človek ne obstaja. Obstaja lestvica takih občutkov: od občutka manjvrednosti ali nezadostne vrednosti do občutka ničvrednosti. Človek ima lahko občutek, da ni vreden čisto nič. Fizično še vedno obstaja, simbolno in duhovno pa je mrtev.
Obstajata dve razlagi potrebe po potrjevanju, ki sta si radikalno različni.
Prvo razlago ponuja popularna psihologija. Pravi, da ljudje iščemo potrjevanje, ker smo negotovi in odvisni od mnenja drugih. Zlasti ga iščemo, ko nam primanjkuje samospoštovanja in samozavesti. V tem okviru je potreba po potrjevanju simptom nekakšne šibkosti, ki ga nimajo samozavestni ljudje, ker so neodvisni in avtonomni, kar pomeni, da se ne ozirajo prav dosti na mnenje drugih.
Nietzsche razume potrjevanje bistveno drugače. Njegov Zaratustra ne gre med ljudi, ker bi bil negotov glede svojih idej, premalo samozavesten ali celo osamljen. Ne, mednje se odpravi, ker ideje same po sebi nimajo popolne eksistence, dokler ne vstopijo v odnose z drugimi. To ni psihološka odvisnost nekaterih ljudi. Je ontološka struktura smisla, ki jo nujno potrebuje vsak človek brez izjeme.
Hegel je to nujnost prepoznal v dialektiki gospodarja in hlapca. Človek se kot subjekt ne more prepoznati kot tak brez drugega subjekta, ki ga prepozna in s tem potrdi njegov obstoj. Ko reče Hegel, da nastane zavest o sebi v razmerju z drugo zavestjo o sebi, ne govori o pohvali. Govori o tem, da je identiteta človeškega bitja po svoji naravi intersubjektivna, kar preprosto pomeni, da ne more nastati v izolaciji. Nastane lahko le v srečanju z drugim bitjem.
Obraz drugega človeka ima tako velik pomen, da na srečanju z njim Lévinas zasnuje celotno etiko človeškega vedenja in delovanja. Brez obraza drugega se sploh ne morem konstituirati kot etični subjekt. Etične naravnanosti ne morem dobiti neposredno od Boga, s seboj na ta svet pa je tudi ne prinesem. Brez drugega, ki me kliče k odgovornosti, ne obstajam v polnem pomenu besede. Moje življenje je brez etike prazno.
Za moj obstoj je torej ključno dvoje. Najprej obstoj drugega človeka, druge zavesti, ki me potrjuje, kar pomeni da se ob drugem zavem samega sebe in svojega obstoja. A to še ni dovolj. Potrebujem še obraz drugega, da dobim v roke etični in moralni kompas.
Zaratustra vse to intuitivno razume. Živi v votlini, v kateri kopiči modrost. Ima veliko znanja, da je kakor enciklopedija na dveh nogah, toda iz njega se ne izcimi njegova identiteta. Kar ve, ni to, kar je. Kar bo, bo nastalo šele, ko bo stopil pred drugega.
Veliko ljudi ima izkušnjo, ki jo je pred več kot stoletjem zapisal velikan moderne psihologije William James: Ni hujše kazni kot biti sredi družbe in ostati popolnoma neopažen. To je psihološka in socialna bolečina. Obstaja pa še globlja, ontološka.
Ontološka bolečina je tako rekoč nevzdržna. To je občutek neobstoja. Mislim na izkušnjo, ki ne pomeni, da se nekdo počuti slabo, ker je osamljen. Obstaja izkušnja, ki mi pove, da je postala meja med menoj in svetom neotipljiva, da moja dejanja izgubljajo težo, vrednost in smisel, da se zdi, kot da so ljudje okoli mene v nekem drugem svetu, ne pa v tem, v katerem sem sam.
Taka izolacija ni le neprijetna, saj je v skrajni obliki uničujoča. Ni zgolj psihološko in socialno boleča, temveč je ontološko razdiralna, kar pomeni, da človek v nekem radikalnem smislu izgine iz sveta, čeprav je fizično še vedno v njem. Tako izkušnjo opisujejo zaporniki, ki so nekaj časa preživeli v samicah, v katerih ni bilo drugega človeka, ki bi bil kakor ogledalo, v katerem se človek vidi in prepozna. Brez takega ogledala začne razpadati.
Zaratustra zato ne gre med ljudi, ker potrebuje pozornost ali njihovo odobravanje lastne modrosti. Nikakor ne. Ko pride v mesto in začne govoriti, ga tako ali tako nihče ne razume, številni se mu celo posmehujejo. Poslušajo ga le redki.
A vse to ga ne zlomi. Prav nasprotno. Vse bolj razume, da mora najti prave naslovnike, ljudi, ki so njegovo darilo zmožni sprejeti.
Nietzsche upravičeno razlikuje med potrjevanjem kot odobravanjem in potrjevanjem kot srečanjem. Zaratustra ne potrebuje navdušene množice, ki mu ploska. To bi bilo potrjevanje in odobravanje, ki je značilno za sodobne spektakelske družbe. Vsega tega Zaratustra ne potrebuje in ne išče. Pravzaprav mu je za tako potrjevanje vseeno, ker je prazno.
Potrebuje nekaj drugega. In to, kar potrebuje, je neprimerno dragocenejše od vznesene množice, ki ploska in je navdušena.
Zaratustra potrebuje drugega človeka, ki mu njegova beseda nekaj pomeni. To potrebuje. Potrebuje vsaj enega poslušalca, v katerem vzklije misel. Če ga ne bi imel, bi bila njegova modrost dobesedno mrtva. Nič ne bi vzklilo.
V tem je tudi razlika med Sokratom in sofisti. Slednji so iskali odobravanje, Sokrat je iskal srečanje z resnico skozi drugega. Zaratustra je bliže Sokratu.
Simbolno in duhovno potrjevanje močno presega sodobno psihološko potrjevanje, ki ga omogočajo in krepijo digitalni socialni mediji, s pomočjo katerih lahko posameznik mimogrede pridobi milijon prijateljev in tisoč milijonov všečkov, a je popolnoma nepotrjen in zato nesrečen.
Zares pomembno je namreč potrjevanje, ki ga ne zagotavlja odobravanje. Ne, pravo potrjevanje pomeni, da me drugi prepozna in pripozna – celo tam, kjer se ne poznam sam. To se zgodi natanko takrat, ko v mojih dejanjih, mislih, besedah prepozna nekaj resničnega. Ne nujno pravilnega po svojih merilih, ne nujno prijetnega, ampak resničnega.
Pravo potrjevanje torej pomeni, da je na delu nekaj resničnega. Ni pomembno, ali se drugi strinja z menoj, mi ploska in prikimava. Vse to je lahko tudi sprenevedanje, ki me rani in prizadene. Brez delovanja resnice ni pravega potrjevanja. Lahko je celo boleče, a je še vedno potrjevanje.
Franklu so do enakega vpogleda pomagale izkušnje iz taborišča, v katerem sploh ni bilo socialnih mehanizmov odobravanja, saj niso bili mogoči. Pa vendar je ohranjal občutek smisla, ki mu je pomagal vztrajati. A to se ne bi zgodilo brez notranjih naslovnikov: žene, bodočih bralcev njegovih knjig, sogovorcev. Brez simbolnega drugega, celo brez imaginarnega naslovnika to ne bi bilo mogoče.
Potrjevanje moje eksistence, mene samega, torej nima nobene resne zveze s pohvalami in z odobravanjem tega, kar delam. Zares me potrjuje šele razmerje z resnico realnosti skozi drugega. Sonce sveti, ker obstajajo drugi, za katere sveti. Zaratustra misli, ker ima koga, za katerega misli.
Ne potrebujem všečkov in digitalnih potrdil. Potrebujem simbolnega drugega iz krvi in mesa, ki se zna srečati z menoj.
Absolutni individualizem sodobnega sveta je nesrečen tudi, če tega ne ve in se tega ne zaveda. A saj se zaveda. Ne mislim le na osamljene ljudi, ki jih je na milijone, mislim tudi na slehernika, ki vsak dan čuti, da medijske vsebine in vsi drugi dogodki ne morejo zapolniti ontološke praznine, ki jo lahko zapolni – že en sam iskreni pogovor s človekom, s katerim se srečam.
Nesrečnost sodobnega sveta ni psihološke ali sociološke narave. Je ontološka. Ni depresija, ni klinična osamljenost, ni anksioznost in ni medsebojna odtujenost. Govorim o praznini v strukturi biti, ki je ne more zapolniti nobena medijska vsebina, nobena zabava, noben dogodek. Zakaj ne? Ker so vse te stvari vsebine, praznina pa je strukturna. Vsebina, ki jo vliješ v strukturno praznino, te ne zapolni, temveč zgolj steče skoznjo.
Primer je sodobno komuniciranje, ki ga je tako rekoč brezmejno veliko. A komunikacija brez resničnega srečanja sploh ni komunikacija, ker je le produkcija signalov. Ni srečanja, ki je ontološki dogodek, nekaj, kar vpliva na moje bivanje v svetu in ga spreminja. Komunikacija tega ne more narediti, zato sem do nje prej ali slej brezbrižen.
Ko se resnično srečam z drugim človekom, ki ni dobavitelj informacij ali egocentrična posoda, ki komaj čaka, da se zlije vame, se zgodi epifanija obraza, kot bi rekel Lévinas. Takrat se zgodi to.
Drugi mi razkrije, da obstaja resničnost, ki ne obstaja v meni ali zunaj mene, resničnost, ki se ji ne morem izogniti niti, če bi hotel. Srečanje z drugim je klic in je pogled. Drugi me zares pogleda in jaz zares pogledam njega. Pri tem naju ne zanima zunanja podoba, zanima naju razmerje z resničnostjo, ki ni ne moja ne njegova projekcija.
Absolutni individualizem sodobnega sveta pomeni, da je drugi reduciran na potrošnika, tekmeca, vir ali motnjo, nikakor pa ni drugi. V najboljšem primeru je podaljšek moje lastne ekonomije ali njeno dopolnilo, s tem pa je že onemogočena možnost, da bi jo nekaj resnično prekinilo in preobrazilo. Ostane le kopičenje istega.
Tak individualizem ni le objektivno nesrečen. Je subjektivno mizeren, njegova mizerija pa je zasidrana v zanikanju. Ve sicer, da praznina obstaja, a jo zapolnjuje z vsebinami, ki je ne morejo zapolniti. Zakaj to dela? Ker to manj ogroža njegovo obstoječo identitetno strukturo kot pa resnično srečanje. Slednje bi ga spremenilo, sodobni individualizem pa je v bistvu projekt samoohranitve, ki ne prenese resnične spremembe.
Pred skoraj dvesto leti je to stanje z neverjetno natančnostjo napovedal francoski filozof Alexis de Tocqueville. Opisal je demokratično tiranijo kot stanje, kjer je vsak človek zaprt v lastno srce in kjer skupnost razpade z umikanjem in z medsebojno brezbrižnostjo, ki se kamuflira kot nevtralnost in toleranca. Današnji individualizem pogosto podpira natanko paradoksni strah socialnih bitij pred – drugimi socialnimi bitji.
Tragičnost sodobnega sveta ni le praznina, ki jo vsi čutimo, in vednost, da imamo hkrati na dosegu roke to, kar bi jo zapolnilo. Drugi ljudje so namreč tu, pogovori so možni, srečanja tudi. Tragičnost je tudi v tem, da stojijo med nami vse tiste vsebine, ki smo si jih naložili, da ne bi bilo treba tvegati resničnega srečanja.
Ironija je tudi, da ljudje prav skozi leče popularne psihologije zatrjujejo, da bi bili radi sprejeti in potrjeni taki, kakršni so, v resnici pa se ves čas trudijo spremeniti, da bi bili optimalni, drugačni torej, kakršni v resnici so.
Srečanje pa terja prav to. Tveganje, da boš viden in potrjen takšen, kakršen si, da boš prekinjen v svojem norem samouresničevanju in sledenju pop psihološkim modelom, da boš resnično spremenjen, spremenjen v resnici, ne v imaginariju ali v iluziji.
V kulturi, ki je že optimizirala tveganje in ga pregnala iz vsakega kotička življenja, je to tveganje eno zadnjih pravih tveganj, ki jih je še mogoče sprejeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar