Tišina

Martin Scorsese naredi leta 2016 film z razsežnostmi, ob katerih umolknejo tudi tisti kritiki, ki vedno znova primerjajo neprimerljivo, knjigo in film, potem pa ugotavljajo, kaj je boljše ali slabše. Knjigo je napisal Shūsaku Endō, prebral sem jo v dveh dneh, njen naslov pa je Chinmoku (沈黙, 1966). Scorsese ustvari film, njegov naslov je Silence, ki naredi nekaj skoraj nemogočega. Doda novo plast tišine k tišini, ki je že v romanu.

Beseda kajpak govori, tišina je zgovorna. Tudi film govori, obstaja filmska govorica, in tudi v njem je tišina zgovorna. Tišina torej govori.

Zgodba je postavljena v sedemnajsto stoletje na Japonskem, v času krvoločnega preganjanja krščanskih skupnosti po uporu Shimabara. Mlad portugalski jezuitski misijonar Sebastião Rodrigues odide na Japonsko, ker je izvedel, da je njegov duhovni vzornik, oče Ferreira, apostaziral, kar pomeni, da se je zaradi mučenja odrekel veri. Rodrigues ne more verjeti, da je to sploh mogoče, in se odpravi iskat resnico. Ko pa se znajde sredi preganjanja vernikov, se sooči z vprašanjem, ki ga ni pričakoval niti v sanjah. Bog molči, medtem ko njegovi zvesti služabniki umirajo. Sprašuje se, kako je to mogoče, zakaj Bog vztrajno molči, kakšen Bog to sploh je?

Ključni prizor je tudi ključni filozofski problem. To je trenutek, ko je Rodrigues postavljen pred fumie: ploščo z Jezusovim obrazom, na katero mora stopiti kot v dokaz, da se mu je odrekel. A zadeva je kompleksna.

Sam Jezus je umrl na križu. Umrlo je njegovo telo, izginila je njegova podoba. Danes nihče zares ne ve, kakšen je bil na pogled, kakšen je bil njegov obraz. Obstajajo le domneve.

Jezus trpi na križu in nihče od nas si ne more predstavljati njegovega trpljenja. Bolj kot Rodrigues ve, kaj je bolečina, kaj pomeni trpeti. In na ta svet je prišel natanko zato, da z nami deli trpljenje, ne da nas odreši od njega.

Endō je bil katolik in vse življenje se je ukvarjal z napetostjo med zahodnim krščanstvom in japonsko dušo, med Bogom, ki govori, in kulturo, ki čuti resnico skozi tišino.

Resnica skozi tišino. Janezov prolog – En archē ēn ho logos – ne pomeni le, da je bila na začetku beseda. Ne, kajti logos v grščini ni le beseda, je tudi razum, red, smisel. Je torej nekaj, kar strukturira resničnost in jo naredi umno, razumno in razumljivo. Ko Janez reče, da je bila beseda pri Bogu in da je beseda bila Bog, trdi, da je sama struktura smisla koekstenzivna z božanskim. Bog govori in je govor v absolutnem smislu.

A če je Bog logos – govor, smisel, komunikacija –, zakaj molči prav takrat, ko je tišino skoraj nemogoče prenašati? Ko Rodrigues sliši krike mučenih kristjanov, ki se počasi utapljajo, in prosi za kakršenkoli znak, za katerokoli besedo, dobi le – tišino.

Kako torej to razumeti?

Božjo tišino lahko razumemo na tri načine. Vsi trije so opisani v romanu.

 

Najprej je tišina kot odsotnost. Taka razlaga ja najbolj preprosta in tudi najbolj pesimistična. Boga preprosto ni ali pa je povsem indiferenten do človekovega trpljenja, kar je še slabše. 

 

Drugačna je tišina kot preskus. Bog molči, ker kratko malo preskuša človekovo vero. V tem primeru se zdi, da ima tišina funkcijo, instrumentalni namen, kar pomeni, da po koncu preskušanja le pride beseda, nagrada, nekakšna razrešitev. A ne pride. Ko nedolžni umirajo za svojo vero ali vztrajajo pri njej za nezamisljivo ceno, je že jasno, da je ideja o preskusu moralno povsem nesprejemljiva. Endō zato postavi ta problem v telesa konkretnih ljudi, ki umirajo, in v dušo človeka, ki to smrt gleda in čaka na besedo, ki pa je ni od nikoder.

 

Obstaja pa še tretja razlaga, ki je izjemno globoka. Kaj pa, če je tišina globlja govorica od vsake, ki jo poznamo? Endō se zato odpravi k japonski budistični tradiciji in tradiciji zena, ki ju dobro pozna. V zen budizmu tišina ni odsotnost komunikacije, temveč je njena najgloblja oblika. Kar je resnično, sploh ne more biti v celoti izrečeno. Kar je izrečeno, je vselej že redukcija tega, kar je. 

 

Tisto, kar je resnično, ne more biti v celoti izrečeno; izrečeno je vedno že redukcija resničnosti. Rodriguesova izkušnja tišine tako ni izkušnja Božje odsotnosti, temveč je, ravno nasprotno, izkušnja njegove prisotnosti, ki pa daleč, morda neskončno presega jezik. Človek zato vedno znova potrebuje metapogled.

 

Ko Rodrigues stopi na fumie, ko se torej odreče veri, zasliši Kristusov glas. To je vrhunec paradoksa človeškega življenja. Bog spregovori prav v trenutku, ko Rodrigues naredi potezo, zaradi katere bi moral Bog utihniti. Beseda prebije tišino skozi zlom, ne skozi vero.

 

V čem je torej bistvo? V tem, da je Rodriguesovo življenje samo govorilo in da to govorjenje ni potrebovalo zunanje potrditve. Rodrigues tega ni vedel. Njegova vera ni bila vsebina, kot je mislil. Bila je oblika njegove eksistence. Iz nje je izviralo vsako njegovo dejanje. Bistvo je tudi v tem, da forme življenja ne zavrnemo z apostazijo, tako kot se ne odpovemo materinščini, ko se naučimo drugega jezika. V resnici se torej ni ničemur odpovedal.

 

Ključna ugotovitev je ta. Rodriguesova vera ni bila nikoli odvisna od Božjega glasu, še manj je bila odvisna od njegove podobe. Bila je odvisna od tega, ali bo živel na določen način. In je živel, četudi tega ni vedel.

 

Scorsese je knjigo prebral leta 1988 in jo takoj prepoznal kot eno najpomembnejših besedil, ki jih je kdaj bral. Čakal pa je skoraj trideset let, preden jo je posnel. Kratko malo ni vedel, kako vizualizirati tišino, ne da bi jo uničil. Film, ki bi razlagal tišino, bi jo namreč odpravil. Film, ki bi jo le prikazal, bi bil morebiti nedostopen in nerazumljiv.

 

Rešitev je našel v osredotočenosti na Rodriguesov obraz, na dogajanje v njem, ne v Bogu. Kamera se med molitvijo večkrat zadrži na Rodriguesovem obrazu in ne ponuja nobenega odgovora. To so prizori brez glasbe in brez kakršnekoli napovedi, da bo odgovor nekoč vendarle prišel. 

 

Tišina je absolutna. Ne zastavlja vprašanj o Božji eksistenci. Razmišlja o naravi komunikacije med absolutnim in konkretnim. Janezov logos, ki je bil na začetku, predpostavlja, da je smisel vgrajen v strukturo resničnosti. Toda konkretna izkušnja trpljenja, zlasti trpljenja nedolžnih, ga postavlja pod vprašaj: Ali je smisel resnično dostopen ali pa je le postulat, v katerega verjamemo, da bi prenesli nekaj, kar je za nas pretežko, da bi nosili?

 

Endō ne odgovori. Rodrigues apostazira, pa vendar se zdi, da to ni njegov poraz in ni poraz vere. Kaj pa, če je preobrazba? Mož postane nekdo, ki je prestal tišino, prišel do konca in se dokopal do drugačnega razumevanja tega, kaj Bog je, to pa je tudi doživel. Ne Boga, ki govori v slavnostnih trenutkih in šifrah, temveč Boga, ki je prisoten prav v trpljenju, v tišini in v neizrekljivem.

 

Rodrigues je to izvedel šele na koncu. Njegova apostazija ni bila izdaja vere. Bila je trenutek, ko je razumel, da vprašanje, zakaj Bog molči, sploh ni bilo nikoli pravo vprašanje.