Pot, cilj in čas

Spomnim se vseh besed, ki so bile izrečene, vseh narejenih gest in vseh pomenov, ki naj bi nastali. Na tej poti, ki je cilj. Besede so bile izrečene, geste narejene, a pomeni, ki so bili namenjeni – ali so res nastali? Je to, kar smo hoteli povedati, res prišlo do drugega? Če je pot cilj, potem besede, geste in pomeni niso sredstva. Nastali so na poti in ker je ta cilj, so bili že na cilju. Vsak trenutek je bil poln sam po sebi.

Vse nosim s seboj. Nič ni izpadlo, nič ni bilo zavrženo, nič ni nepomembno. Spomin ni shramba, ker je zvestoba. Tudi to, kar ni uspelo, je vredno spomina.

Svetilnik sveti na vse, na celotno morje, ne le na varne poti. Cilj ni bil nikoli tam, saj je bil vedno tu, na poti, v samem izrekanju. Pot, ki je cilj, ni pretekla, ni prihodnja in ni sedanja. Je struktura bivanja. Vse to se dogaja na poti, ki ni v času, ampak je čas sam. Natančneje: je način, kako čas živi skozi mene. Govorim iz izkušenj. Nisem predavatelj, ne zanima me prenašanje znanja, še manj sem vplivnež. Pride čas v življenju, ko predstave in performansi končno ne štejejo prav nič. Do znanja se lahko vsakdo prebije sam. Ali pa s pomočjo umetne inteligence. Kaj ostane? Da, zanima me, kaj ostane.

Ostane jedro. Vse drugo je odpadlo, kot je odpadlo vse, kar je iz marmornega bloka odstranil Michelangelo, da je nastal David. Ostane nekaj, kar je skoraj preveč preprosto. A pot do tja je bila dolga in zahtevna.

Res je nenavadno, koliko časa potrebujemo človeška bitja, da dojamemo preprostost življenja ter jo hočemo in znamo živeti. Ni pa vse skupaj tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

Večina ljudi si namreč predstavlja, da pomeni preprosto življenje manj stvari in obveznosti, manj dražljajev in manj zapletov. Umik v naravo ali na podeželje naj bi pomenil tako preprostost. V resnici ni. Je zgolj odštevanje – vzameš obstoječe zapleteno življenje in mu nekaj odvzameš. Na koncu rečeš, da je to preprosto življenje. Problem te preprostosti pa je, da je reaktivna. Določena je glede na to, česar človek noče. Je beg pred drugim stanjem, zato pogosto ne zdrži ali pa postane nova oblika performansa, kjer človek nastopa kot preprost.

Zanima me druga preprostost.

Ni učinek redukcije ali odštevanja, ker stvari odpadejo same, saj jih preprosto ne potrebujem. Ne odločam se za preprostost, temveč ugotavljam, da sem tam. Michelangelo se ni odločil, da bo David preprost. Ne, odstranil je vse, kar ni David, in kar je ostalo, je bilo hkrati preprosto in popolno. To ni odštevanje. Je odkritje tega, kar je, pod vsem, kar se je tako dolgo pretvarjalo, da je.

Preprostost življenja je to, kar imenuje pozni Heidegger Einfachheit – izvor kompleksnosti. Resnično, preprosto ni nekaj, kar je manj kompleksno, temveč je to, kar je pred razliko med preprostim in kompleksnim. Voda ni preprosta, ker je manj zapletena od morja, temveč je to, iz česar je morje. Preprostost v tem smislu ni lastnost nečesa, temveč je nekaj, kar imenujemo biti blizu izvora.

Nekoliko drugače rečeno: preprostost življenja je odkrivanje, kaj življenje je, ko mu nehaš dodajati, kar ni, da bi bilo, kar verjameš, da bi moralo biti.

Začelo se je s srečevanji z lastnimi sencami. S predpostavkami o sebi, ki so bile prelepe in preveč zapeljive, da bi se jih znebil. Bile so privlačne in nenavadno zanimive. Iluzije in fikcije, a še vedno privlačne. Nekatere fikcije in iluzije je težko prepoznati. In včasih si jih je zelo težko priznati. Še težje se jih je znebiti.

Nadaljevalo se je s strahovi. Tudi z njimi se je težko soočati, ker se prestrašeni človek boji lastnih strahov. Ves čas so tam, pridruži se jim še strah pred njimi. Človek bi najraje pobegnil.

Končno sem se soočil z njimi. Sledilo je vse manj predavanj, vse manj nastopov, vse manj navideznega dokazovanja znanja.

Saj znanje ni moje. Nikoli ni bilo. Sem del oceana. Dokler bo ocean, bom na nedoumljiv način tudi jaz. Ne v sedanji obliki, a vendarle.

Sem to, kar dela kozmos. Sem udejanjanje življenja. Življenja nimam v svojih rokah, ni moja lastnina, ne nadzorujem ga.

Pot je cilj. Ni kopičenje znanja. Ni prenašanje znanja. Na najosnovnejši ravni življenja je prepoznavanje vzorcev. To dela umetna inteligenca neprimerljivo bolje od vsakega človeka in celo od vseh ljudi skupaj. Mislim na statistične korelacije med znaki.

Ni me zanimalo znanje, strastno me je zanimalo razumevanje. Prepoznavanje vzorcev ni razumevanje. In razumevanje ni modrost. Zanimala me je izkušnja emancipacije. Ko se te dni pogovarjam z umetno inteligenco, mi pove, da take izkušnje nima. Kot nima telesnega občutka, ni utrujena ob koncu dneva in se ne prebuja ob treh ponoči, polna dvomov in skrbi, kaj bo prinesel nov dan.

Resnično, če bi v šolah učili otroke razumeti in spodbujati strast do modrosti, bi ustvarjali kontekste, ki niso le informacijski, saj so eksistencialni. Potem bi otroci bolje razumeli drug drugega, tako kot jaz razumem mladostnike, ki trpijo. Ne poznam jih le zato, ker prepoznavam vzorce trpljenja, razumem jih, ker sem tudi sam trpel, imam telo, ki pozna bolečino, imam zgodovino, ki vključuje ranljivost, razumem, ker se končen, ker vem, da bom umrl.

Umetna inteligenca vsega tega nima. Lahko simulira empatijo, kot to delajo številni ljudje, toda med simulacijo in izkušnjo je brezno. Da o sočutju niti ne govorim.

Modrost zahteva še nekaj več: zahteva predelano izkušnjo. Ni dovolj, da človek trpi in ima izkušnjo. Trpljenje samo po sebi ne ustvari modrosti, pogosto ustvari le zagrenjenost in človeka poškoduje. Modrost nastaja, ko izkušnjo premisli, preživi, vključi v širši okvir smisla.

Lastnih viharjev nisem le preživel, predelal sem jih in naučil sem se širiti okvir.

A najradikalnejši je smisel. Ni vzorec, ki ga prepoznam, in ni znanje, ki ga domnevno imam. Je več kot modrost. Smisel je razmerje, ki ga živim. Ni nekaj, kar imam, je konstelacija, v kateri moje telo odmeva. In tega odmeva, te resonance med življenjem in tem, kar delam, ni mogoče algoritmično reproducirati. Da, smisel je vedno moj. Ali pa tvoj.

Smiselno življenje ne sledi informacijam ali znanju, ki bi ga lahko pridobil od zunaj. Ni recept, ki bi ga nekdo podaril. Je izkušnja, ki nastaja v srečanju med menoj kot končnim bitjem in svetom, ki ga živim s telesom, s časom in smrtjo na obzorju.

V vseh teh letih sem se prepričal, koliko manipuliranja je tamle zunaj, ker obstajajo vplivneži, ki so predobri v dajanju nasvetov o smislu življenja. Tako prepričljivi in tako empatični so, da jim ljudje preprosto verjamejo, da razumejo. In ker jim verjamejo, prenehajo iskati svetilnike, tisto razpokano, predelano, končno človeško prisotnost, ki edina lahko pristno sveti. Namesto tega se obračajo k vodjem in vplivnežem, vse bolj tudi k strojem, ki simulirajo razumevanje tako natančno, da razlike ni mogoče zaznati.

Še naprej pa bo veljalo, da se smisel rojeva le iz tveganja, izpostavljenosti, ranljivosti in možnosti, da boš prizadet. Smiselno življenje ne nastane, ker nekdo nekaj ve in sledi znanju. Ne, nastane iz bivanja, iz tega, da si tu, na tej skali, v tem viharju, s tem telesom, ob tem drugem človeku.

Dobro je biti ob drugem človeku. Ne kot jabolko, ki je poleg drugih jabolk, lepo položenih na prava mesta in zloženih po vnaprej določenem redu, ki si ga je nekdo zamislil.

Moje delo je, da sem ob drugih ljudeh.

Individualizem, kot ga živimo danes, temelji na specifični fikciji, ki poganja nekaj, kar je ravno nasprotno od zapisanega. To je fikcija o vase zaprtem končnem človeškem bitju, ki se nato odloči vstopiti v razmerja z drugimi – ali pa ne. Kot da bi bil človek najprej nekakšna celota sam v sebi, potem pa se po lastni presoji poveže z drugimi. Najprej jaz, potem ti.

Moja izkušnja govori ravno nasprotno. Od začetka sem-z-drugimi. Naši medsebojni odnosi namreč niso nekaj, kar dodajamo življenju. Življenje nastaja iz njih.

Že dolgo opazujem paradoks sodobnega individualizma: individualisti pogosto hrepenijo po bližini, a je ne morejo doseči, vstopajo v odnose znotraj okvira, ki prav to bližino strukturno onemogoča.

Spoznal sem, da je resnica na koncu poti – preprosta. To ne pomeni, da je trivialna. Pomeni, da je ni mogoče sestaviti ali razstaviti, ker nima delov. Ko sem v njej, čutim, da je to stanje, v katerem ničesar ne dodajam in dopustim, da se pokaže to, kar je. Zen in Sokrat govorita o tem: um, ki ne ve ničesar in zato vidi vse.

Vsakdanje življenje večine ljudi je polno drame, konfliktov, ambicij, projektov, uspehov in porazov. Tako življenje je lahko zanimivo, o njem lahko pripovedujejo ali objavljajo na socialnih omrežjih. Lahko pišejo celo knjige. Ego se hrani z zgodbami o njem. Vsak nov zaplet je nova epizoda, vsaka kriza je nova priložnost za heroja, vsak konflikt je nova priložnost za identiteto.

Preprostost pa v nekem trenutku umolkne. Ko odpadejo plasti in ostane jedro, se zgodi nekaj nenavadnega: nastane tišina. To ne pomeni, da je življenje prazno. Nasprotno, polno je na način, ki ga jezik težko zajame. Kako opisati, da si ob drugem človeku? Kako naj opišem, da stojim na skali in svetim? Kje najti besede za to, da sem del oceana?

Nekdo uporabi besede in pripoveduje, kako je z njimi preživel viharje. Besede niso banalne, so pa preproste. Kar je nekaj povsem drugega.

Vsakdanje življenje krepi odnose kot transakcije. Ko bilanca ni ugodna, razpadejo. Bližina drugega postane stvar izbire in ni več stvar bivanja. Bližina, ki je stvar izbire, seveda ni prava bližina, ker je aranžma. Jabolka, vsa približno enaka, lepo zložena po vnaprej določenem redu.

Ne odločam se biti ob drugih. Individualisti tega ne morejo razumeti. Hočejo dosežke, znanje, vplivnost in samozadostnost, včasih verjamejo v romantični mit, da jih drugi dopolnjuje. Ne vedo, da je bivanje-ob-drugem osnovna gesta, iz katere sploh vznikne nekaj, kar sicer imenujemo jaz.

Performansov je zato veliko, odnosov je malo. Individualizem prevladuje, bližina je problematizirana.

Bralec, ki bere te besede, ni spremljevalec mojega performansa. Je slehernik, ki mu sporočam: sem tu, s tem telesom, v tem viharju, in izjavljam, da je mogoče stati na tej skali. Ne stojim zato, ker vem, kako se stoji, temveč zato, ker stojim.

Preprostost ni boljša od kompleksnosti. Je to, kar ostane, ko nehaš primerjati in ugotavljati, kaj je boljše. Kajti ko si res tam, nič več ne primerjaš. Ne sprašuješ, ali je to bolje od onega. Preprosto si. In ta ni v prednosti pred ničemer. Zakaj ne? Ker ne tekmuje z ničimer. Je, kar je.

Preprostosti zato ni mogoče priporočiti, kot priporočajo vplivneži in guruji. Lahko le pričujem, da obstaja.