Biti ob drugem človeku ni lahkotno. Je težko. Ima težo, gravitacijo, privlačno silo, ki te drži na mestu, ob tem drugem človeku, tudi ko bi bilo lažje oditi, ker te je strah in želiš biti sam, daleč od drugega. Gravitacija bivanja ob drugem je natanko to, kar sodobni individualizem sistematično odstranjuje. Odstranjuje z obljubo lahkotnosti, ki je v resnici breztežnost. In v breztežnosti ni dostojanstva. Je le lebdenje. Številni ljudje zgolj lebdijo. In delajo na sebi. Nesrečni.
Sizif ni depresiven. Ni nesrečen. Od daleč je videti, da počne nekaj absurdnega, mnogo bolj od pogleda od daleč pa potrebujemo pogled od blizu. Potrebujemo ga, če hočemo dobro razumeti smisel človeškega obstoja.
Obstaja življenje zato, da bi bili ljudje srečni? Je nastalo zato, da bi bili veseli, zadovoljni in srečni, uspešni in samoaktualizirani? Se je kozmos razvijal milijarde let, da bi bili ljudje končno srečni? Na kratko: Ne. Kozmos ni nastal zaradi ljudi in zanje, življenje ni nastalo zaradi ljudi, ni bilo namenjeno ljudem. In ljudje smo tu, na tem planetu, po naključju. Lahko nas tudi ne bi bilo. Vprašanje je že, če bi bili tu, če tisti meteor takrat ne bi padel na Zemljo in bi bili morda tu še vedno predvsem dinozavri.
Zakaj potem spontano verjamemo, da je cilj življenja naša sreča ali pa naš uspeh? Od kod nam to egocentrično prepričanje, da bi tako moralo biti? Smo ljudje sploh v položaju, da smiselno zatrjujemo, kako bi nekaj moralo biti?
Kozmosu je vseeno za ljudi. Življenju je vseeno za ljudi. Ni živo bitje z interesi ali željami. Življenje nima dobrih želja za ljudi in se ne trudi, da bi bilo ljudem v redu živeti, da bi jim bilo ves čas lepo in da bi bili srečni.
V samem življenju so izzivi. Vsako živo bitje se vedno znova sooča z njimi. Sooča se z ovirami, s problemi, ki jih mora reševati. Če jih ne reši, se izzivi kopičijo. Celo če jih rešuje, se pojavljajo novi.
Življenje nas torej izziva. Ne zaradi zlobe ali ker nas ne mara, temveč zato, ker je izziv drugo ime za življenje.
V čem je potemtakem telos življenja? Ali sploh obstaja, kakšen je?
Vprašanje je: kako iz brezbrižnosti nastane dostojanstvo? Kako iz kozmosa, ki mu je vseeno, vznikne bitje, ki mu ni vseeno? Kako iz naključja nastane smisel? To so zahtevna, a izvrstna vprašanja.
Kozmos je absurden, brez smisla in namena. Človeško dostojanstvo je ravno v tem, da kljub temu ustvarja smisel. Sizif ne razmišlja o vrhu ali cilju, ki naj bi ga dosegel. Srečen je, ker potiska tisto skalo. Dostojanstvo človeškega bitja je v tem, da sledi načelom tudi takrat, ko ve, da kozmos za njegova načela sploh ne ve. V tem je bistvo dostojanstva. In dostojanstvo duha ni odgovor na brezbrižnost kozmosa. Ne, je preprosto dejstvo o tem, kaj sem. Ni ga treba utemeljevati od zunaj, ker ne prihaja od tam. Nastaja od znotraj, iz izkušnje, da me vodijo načela, da me zanima smisel, da nisem le biološki organizem, ki reagira na dražljaje. Dostojanstvo duha tudi ni niti kompleksna filozofska konstrukcija. Je preprosto v globokem smislu preprostosti.
Telos je lahko dobro življenje, če se kot duhovna bitja tako naravnamo na življenje. A kaj pomeni biti duhovno bitje?
Človek je kot duhovno bitje zmožen delovati tako, da ima njegovo delovanje smisel in pomen. Zastavlja si vprašanja o pomenu in smislu življenja, zmožen je razumeti moralna in etična načela, ki ga vodijo. A vse to ne pade z neba in ne nastane spontano v globinah vesolja. Kot duhovno bitje je inteligentno in kreativno bitje. To pomeni, da ustvarja pomen in smisel lastnega življenja, čeprav morda niti ne ve, kako je to sploh mogoče. Razume, da je njegova svoboda natanko v tem, da sledi nekaterim načelom, ker verjame, da jamčijo za pomen in smisel.
Ko sledi načelom, spoznava, da je pripravljeno narediti nekaj, da jim lahko sledi tudi v prihodnje. Življenje ne traja samo en dan, načelom se ne podrejamo samo takrat, ko smo ravno dobre volje. Ne, ko enkrat dojamemo pomen in smisel samih načel, ki jamčijo za pomen in smisel, je naše življenje že dodobra usmerjeno. Takrat lahko rečemo, da ima telos.
Kot duhovna bitja smo bitja dostojanstva. Želimo si ga, želimo ga ohranjati. V samem jedru naše duhovne narave je želja, da duh ostane zdrav in močan. Nisem rekel, da hoče biti srečen. Ne, človek kot duhovno bitje sledi načelom dobrega življenja tudi takrat, ko mora za tako držo plačati visoko ceno. Resnično, živijo ljudje, ki jo rade volje plačajo, da ohranjajo dostojanstvo duha.
Na tej točki moram narediti postanek.
Če življenje ni za nas, ni nastalo s ciljem, da bi bili srečni, potem tudi trpljenje ni za nas. Ni lekcija, ni preizkušnja in ni priložnost za rast, kot pravijo popularne modrosti. Trpljenje je preprosto del procesa, ki mu je za nas vseeno. In to je za duhovno človeško bitje, ki se je sposobno vprašati Zakaj?, skoraj neznosno.
Smisla življenja ne prejmemo, ni nam podarjen, ni ga v strukturi kozmosa, zato ga tam ne moremo najti ali odkriti. Kot duhovna bitja ga proizvajamo, to pa je ontološko potrjevanje tega, kar v resnici smo: bitja, ki ustvarjamo smisel tam, kjer ga ni.
Kot duhovna bitja smo zmožni refleksije, spraševanja o smislu, ustvarjanja načel, zmožni smo presegati neposredne impulze. Lahko se sprašujemo, kako živeti kljub trpljenju in tragičnemu občutenju življenja.
Vprašanje je, od kod človekovo dostojanstvo. Zakaj bi ga človek imel, če je na tem planetu po naključju?
Res je, da je po naključju, res pa je tudi, da je zmožen vedno znova premisliti, kako biti skupaj z drugimi. Moje dostojanstvo tako ni v mojih načelih, ampak je v tem, kako ta načela živim ob drugem, za drugega, z njim.
Če je torej dostojanstvo lastnost posameznika, nekaj, kar ima v sebi, neodvisno od drugega, ga individualizem ne more načeti. Posameznik si ga prisvoji, ga neguje in brani. Dostojanstvo je njegovo, kot je njegova roka njegova. In individualizem pomeni: skrbi zase, razvijaj se, uresničuj svoj potencial, brani svojo integriteto. V tem okviru je dostojanstvo povsem varno. Ščiti ga ravno to, da je moje.
Sedaj je očitno, zakaj je individualizem tako težko kritizirati od znotraj. Od znotraj je namreč videti kot svoboda. »Vsak zase« pomeni: nihče ti ničesar ne vsiljuje, nihče te ne omejuje, nihče ti ne predpisuje, kako živeti. To je obenem privlačno in resnično. Individualizem je osvoboditev od določenih oblik prisile: od fevdalnih vezi, cerkvene avtoritete, skupnostnega nadzora. Toda osvoboditev od prisile ni isto kot svoboda za bivanje. Lahko si osvobojen vsega – in prazen. Lahko nimaš nobene verige in obenem nimaš nobene roke, s katero bi jo zgrabil.
Vedno znova se zato vračam k Lévinasu: svoboda brez odgovornosti za drugega ni svoboda, ampak je samovoljnost. Take samovoljnosti je na svetu veliko. Zlasti je nevarna, ko so samovoljni narcistični vodje, psihopatski predsedniki in grandiozni milijarderji. In samovoljnost ni dostojanstvo, ker je zaprtost, ošabnost in arogantnost. Dostojanstvo se rojeva šele, ko me obličje drugega pokliče k odgovornosti, ki je nisem izbral. Ko me nekdo potrebuje, ker sem tu kot človeško bitje, ki sreča drugo človeško bitje.
Najlepše in najbolje pri tem pa je, da me ta neizbrani klic ustvari. Je namreč to, kar me dobesedno naredi nekoga. Ne nekoga s tako in tako identiteto, ampak kot bitje, katerega bivanje ima težo.
Individualizem pravi ravno nasprotno: ti izbiraš. Izbiraš, s kom boš, za koga skrbiš, kdaj in koliko. In ta izbirnost, ta suverena avtonomija odločanja o razmerjih, ubija natanko to, kar naredi odnose dostojanstvene. Kajti dostojanstvo je šele v tisti neizbrani izpostavljenosti drugemu, ki me naredi ranljivega in ravno zato človeškega.
Jedro človekovega obstoja je torej sidro, ki ga izraža besedica ob. Biti ob drugem. Individualizem tega ob kratko malo ne razume. Razume le za – delam za tebe, ker sem se tako odločil, ali proti tebi. Branim se pred tabo, ker ogrožaš mojo avtonomijo.
Ob pa ni niti za niti proti. Je nekaj skrajno preprostega: sem tu. Nisi me prosil, nisem se odločil, a sem tu. In ta sem tu je dostojanstvo v svoji najčistejši obliki.
Individualizem ga aktivno uničuje, ker ponuja nadomestek, ki je na prvi pogled podoben, v resnici pa je nekaj nasprotnega. Ponuja povezanost po izbiri: socialna omrežja, skupnosti po interesih, odnose, ki trajajo, dokler služijo obema stranema. Ta povezanost ima vse znake bivanja ob drugem – komunikacijo, izmenjavo, celo občutek bližine –, manjka pa ji bistvena sestavina: nepreklicnost. Pravega ob ni mogoče preklicati. Ko si ob drugem v polnem smislu in pomenu besedice ob, ne moreš reči: zdaj pa grem, ker mi ne ustreza več. Lahko sicer greš, toda to ni več bivanje ob drugem, to je bivanje zase, ki se je za hip zadržalo ob nekom.
Dostojanstvo, tisto pravo, globoko, ontološko dostojanstvo, je nepreklicno. Je to, čemur se ne moremo umakniti, ne da bi izgubili nekaj bistvenega. Nepreklicnost ni prisila, temveč je teža bivanja ob drugem, ki me naredi resnega. In natanko ta resnost v odnosu do drugega je dostojanstvo.
Sodobni individualizem pravi nekaj povsem drugega: nič ni nepreklicno. Vse je izbira, pogodba, ki jo lahko kadarkoli razdreš. In ko je vse mogoče razdreti, ni ničesar, kar bi imelo težo. In ko ni ničesar, kar bi imelo težo, ni dostojanstva. Je le lahkotnost, tista neznosna lahkotnost, o kateri je pisal Kundera: videti je kot svoboda, a je v resnici praznina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar