Bližina brez imena

Ne mislim na razlaganje bližine drugega, mislim na nekaj drugega. Mislim na pesem, ki ni opis bližine, temveč je bližina. Vedno znova me osupne, kako pride k meni čez prostor in čas. Nenadoma je tu, ob meni. Je navzoča. Ničesar mi ne svetuje, ničesar mi ne predlaga. Ničesar ne pojasnjuje.

Pesmi ne pojasnjujemo.

Bližina drugega je ontološka resnica. S tem spoznanjem se srečujem vsak dan. Ponavlja se izkušnja, ki jo lahko opišem le kot učinek težnje k novosti, ki je obenem moja in tuja. Morda je tok, ki poganja vse življenje. Ko se prepustim reki, se prepustim tistemu v meni, kar je teklo od nekdaj. Tudi pesem je od nekdaj.

Ko sem ob nekom, ki trpi, sta tam dva razcepa iste reke. Je tok življenja, ki prepoznava samega sebe in ohranja pri življenju. V srečanju dveh bitij za hip začuti samega sebe. Začuti trajanje, o katerem je govoril Bergson. Je tudi preobrazba, za katero jamči.

Brez drugega telesa bi novorojenček zmrznil. Drugi je pogoj našega preživetja. Morda je to resnica vsega našega življenja. Kaj bi brez drugega?

Brez njega eksistencialno zmrznemo. Obdamo se s hladom, za katerega imajo kliniki različna imena: depresija, otopelost, cinizem, brezbrižnost. In ta hlad je obenem hlad vesolja, ni le naš. Je brezbrižnost.

Vem, da vesolje ne ve zame in da zvezdam ni mar. Vem tudi, da je prostor med galaksijami skoraj povsem prazen in da je povprečna temperatura praznine minus dvesto sedemdeset stopinj.

Kaj pa mi? Majhna, končna, ranljiva bitja na skorji kamna, ki leti skozi to praznino, se grejemo drugo ob drugem. To je pravzaprav vse, kar imamo proti kozmični brezbrižnosti. Resnično, imamo filozofijo, religijo in znanost, a ob koncu dneva imamo zares le drug drugega.

Devinske elegije. Rainer Maria Rilke. Krik v praznino, ki ga ne sliši noben angel. Popolna osamljenost? Da, toda tu smo zato, da rečemo to: mati, oče, dom, travnik, vrata. Obstaja bližina in nastaja smisel, ko poimenujemo. Je gesta bližine, ki ne sega v praznino, temveč k drugemu. Vsaka beseda, ki jo izrečem ob drugem, ustvari nekaj toplote, ki vztrajno kljubuje kozmičnemu hladu.

Gledal sem film Shoah (Claude Lanzmann, 1985). Gledal sem ga dolgo, devet ur, nastajal je enajst let. Ustavim se in diham zelo počasi. Ne sprašujem se, kako se je lahko to zgodilo, saj vem. A žalost je kljub temu neizmerna.

Holokavst je uničil jezik, a po njem so ljudje spet govorili. Tako kot Paul Celan. Njegova mati je bila ustreljena v nacističnem taborišču. Piše pesmi, ki iščejo drugega. Vsaka pesem je kot sporočilo v steklenici, vržena v morje z upanjem, da jo bo kdaj nekdo našel in odprl.

Odprtost je odprtost do drugega in tega, kar naju oba neskončno presega. Moj poklic je odprtost. Da sedim ob drugem. Sedim tudi tedaj, ko se znajde v absolutni temi. Sedim, ko ne morem reči ničesar, da bi se dopolnilo. Takrat zgolj sem. Sem tako, kot je sporočilo v steklenici. Morda ga bo kdo našel in prebral. Morda ga ne bo. Vem, da ni mogoče povsem priti do drugega, vem pa tudi, da ne smem odnehati – in da ne morem, kar je še najbolj neverjetno.

Bližina je morda neverjetna in skoraj nemogoča. Resnično, kakšna je verjetnost, da se bosta v verjetno neskončnem vesolju srečala dva človeka? To je skoraj nemogoče. A ko se vendarle srečata, je bližina sveta. Wisława Szymborska bi se s tem gotovo strinjala.

Ne, na tej bližini ni ničesar religioznega. Je nekaj čisto drugega. Dva človeka, ki se znajdeta drug ob drugem, sta statistična anomalija v vesolju, ki ne pozna anomalij. In morda je prav reči, da je ta anomalija sveta.

Srečujem se z ljudmi, ki mi pripovedujejo iz lastne ogroženosti. Ne o njej, temveč iz nje. V njihovem pripovedovanju telo ni metafora. Kakor pri Kocbeku, ki sem ga prvič bral davno tega. Je to, kar je: meso, kri, dih, dotik. In realnost se odpira temu, ki je odprt. Skozi razpoke prodira nekaj. To ni Bog, ni smisel in ni razlaga. Je prisotnost. Nenadoma se vse umiri in za hip oba doživiva isto. Veva, da se je nekaj zgodilo in da tega nekaj ni mogoče opisati. Lahko ga začutiš in prepoznaš, ne moreš pa ga pojasniti. To je bližina, ki nima imena.

Bergson uporabi besedo élan, ki pomeni zagon, zalet, skok, namerno. Ni sila, ki bi od zunaj poganjala materijo. Je notranja tendenca živega, da gre naprej, a ne proti cilju. Vztraja in ustvarja novosti, izumlja oblike, poskuša. Ne ve, kam gre, a vseeno gre.

Izumljati sebe. Življenje izumlja sebe. In mene, če sem odprtost. Ko sem, se predam toku. Potem se dogaja nekaj, kar se zgodi tudi v pesmi in mistični izkušnji, v tistem trenutku ob človeku, ki trpi.

Dogajanje je mistično srečanje z božanskim, ki pa ni srečanje z nečim zunaj življenja. Ne, to je srečanje življenja s samim seboj. Tok, élan vital, kot bi rekel Bergson, se obrne vase in se prepozna.

Psihoanalitična izkušnja dokazuje, da moramo biti na tem mestu zelo previdni. Tudi človek, ki trpi – ki je na dnu in verjame, da se ni mogoče pobrati –, je namreč obrnjen vase. Toda obrnjen je na način, zaradi katerega je zaprt, ujet. To ni odpiranje. Njegova notranjost je postala zaprt prostor, v katerem kroži ista bolečina, ista misel, ista zgrešena prepričanost. To ni trajanje, ker je njegovo nasprotje. Je materija kot ponavljanje, kroženje, inercija.

Resnično, ko naleti življenje na odpor, ki ga ne more preseči, se tok ustavi in začne krožiti sam v sebi. Ne teče naprej, temveč se vrti. In to vrtenje je trpljenje v svoji najhujši obliki. Najhujša ni bolečina. Najhujša je bolečina, ki kroži brez izhoda.

Kdaj potem lahko rečemo, da bližina drugega zdravi?

Najprej ne pomeni, da drug človek vstopi v to zaprto kroženje in ga prekine od znotraj. Ne, kajti to bi bila invazija. Ljudje tako večkrat rečejo drugemu: Saj sem ti hotel samo pomagati. To je nasilje, tudi če je dobronamerno. Prav tako ne pomeni, da drug človek razloži, zakaj kroženje ni dobro – da ponudi argumente, perspektive in razloge za upanje. To je intelektualna intervencija, ki ne doseže ravni, na kateri se trpljenje dogaja. In zlasti ne pomeni, da drug človek prevzame bolečino nase. To je zgolj nevarno empatično vživljanje, ki grozi s skupnim pogrezanjem.

Ko sem ob trpečem človeku, ko sem res ob njem, brez nasveta, načrta ali protokola, se ne zgodi nekaj, kar bi jaz naredil drugemu. Zgodi se tole.

Moja navzočnost ustvari razpoko v zaprtem krogu. Ne razbijem kroga in ne vstopim vanj. Moja navzočnost naredi majhno odprtino, skozi katero začne v zaprti prostor prodirati nekaj, kar prej ni moglo priti noter. Kaj prodira?

Prodira tok življenja, ki je sicer ves čas že tekel, saj je drugi živ, mu bije srce in diha, vendar ga je trpljenje zaprlo v krog, tako da nič več ne čuti. Tok je sicer tam, le da se nemočno vrti v krogu. Odprtino ustvari moja navzočnost, ne ustvari je moje znanje in ne ustvari je moja strokovnost. Skozi odprtino tok življenja zopet začuti smer. Ne cilja, temveč smer.

Drugi, ki trpi, se odpre in obrne vase ter se prepozna kot bitje v toku življenja. Da, toda to ni introspekcija, ni brskanje po sebi in zlasti ni delo na sebi.  Ne pomeni, da pogleda v svojo notranjost in tam najde vir trpljenja. To bi bilo preveč kartezijansko – subjekt, ki v sebi najde resnico. Mislim na nekaj radikalno drugega.

Človek, ki se obrne vase, preneha gledati v zaprti krog lastnega trpljenja. Nenadoma začuti tok, ki teče skozi njega. Ne v njem kot v posodi, temveč skozi njega kot skozi strugo. In ta tok, ki je tok življenja, ni njegov. Ni njegova lastnina, ni nekaj, kar bi posedoval in imel.

Življenje ni moje – jaz sem v življenju.

In beseda zdravi res ni najbolj posrečena, ker sugerira, da je bilo nekaj bolnega in je zdaj popravljeno, kot bi zdravnik pozdravil bolezen. Ne govorim o celjenju rane ali zdravljenju. Govorim o ponovni vzpostavitvi toka življenja. Saj tok ni bil nikoli prekinjen, le ujet in nemočen je bil. Nanj ne delujem s strokovno obravnavo, delujem z bližino.

Trpeči ljudje velikokrat rečejo, da so neumni in butasti. V resnici gre za eksistencialno stanje, ne za napačno presojo, intelektualno pomanjkljivost ali neumno sklepanje, ki bi ga bilo mogoče popraviti z boljšim argumentom.

Človek, ki trpi, ne ugotovi, da ne more naprej, da trpi in da je to konec. Ne, obdan je s koncem. Konec je postal njegov prostor, njegov zrak, njegovo okolje. In iz tega okolja ne more izstopiti z mislijo ali z argumentom, saj je sama misel ujetnica istega okolja. Človek misli znotraj zaprtega kroga in vsaka misel potrdi, da je krog res zaprt.

Trpeči človek je zaprt v krogu. Nenadoma začuti prisotnost. Ne začuti je z glavo, temveč s telesom. Za hip začuti, da ni konec.