O sramu in zdravilnih odnosih

Minea mi je priporočila v branje knjigo z naslovom Understanding and Treating Chronic Shame: A Relational/Neurobiological Approach. Avtorica je Patricia A. DeYoung, knjiga je izšla leta 2015 pri založbi Routledge.

Avtoričina osnovna ideja mi je zelo blizu, ker se v svoji praksi soočam z istim: ko otrok ni viden, ko ni zrcaljen, ko je prezrt ali ponižan, ne razvije trdnega občutka lastne vrednosti. Ne more ga. Namesto tega ponotranji sporočilo: nekaj je narobe z menoj. To pride do najbolj dramatičnega izraza, ko govorimo o hendikepiranih mladih ljudeh.

Avtorica dodaja: sram nastaja v odnosih, zato potrebuje posebne odnose, ki zdravijo. Ne moremo ga odpraviti z antidepresivi ali s kakimi drugimi molekulami, s kognitivnimi tehnikami, z branjem priročnikov ali celo z nasveti influencerjev. Pozdravimo ga lahko le z odnosi. Z dobrimi odnosi, ne s kakršnimikoli, kot bi se kdo potolažil. Resnično, potrebne so nove izkušnje, potrebnih je veliko novih izkušenj: da me nekdo zares vidi, sliši, sprejme in ostane ob meni – ne odide.

Kronični sram, nadaljuje avtorica te izjemne in prepotrebne knjige, je obenem telesno stanje:  zamrznjenost, mirovanje, umik, kolaps. Terapijo zato potrebuje tudi telo, ne le duša.

Vse to dobro poznam. Ana mi je velikokrat rekla: Imam občutek poraza ob misli, da vas potrebujem. Sramujem se svoje šibkosti. Občutek imam, da si vas ne zaslužim. Ne vem, kaj je narobe z mano.

To ni občasni sram, ker je način obstoja, bivanja. Oseba živi v eksistencialnem prostoru, kjer je njen obstoj sam po sebi vprašljiv. Potrebovati drugega pomeni v takem prostoru biti breme. Kdor čuti, je šibak in živi v nenehnem strahu, da bo naredil kaj narobe, da bodo drugi vpili nanj, ga kritizirali, poteptali, potlačili, zatrli in prizadeli. In koliko je takih ljudi? Ogromno.

Med branjem knjige se v moji glavi povezuje več idej.

V skupini staršev otrok s posebnimi potrebami smo se nekaj dni nazaj pogovarjali o socialni izolaciji. O hladu vsakdanjih odnosov in o pomanjkanju odnosov. Potem sem se odpeljal domov.

Na plakatu, mimo katerega sem se peljal, piše, naj sanjam svoje sanje. Nekdo me nagovarja, naj jih sanjam, sem pomislil, verjetno misli, naj jih tudi izpolnjujem, ne le sanjam. A sanjam lahko v nedogled, to pa še ne pomeni, da se bodo sanje izpolnile. Nekaj moram narediti z njimi, ne le sanjati jih. Sprašujem se, kaj lahko naredim z njimi.

Če želim spiti jutranjo kavo, se zavedam, da kave nisem pridelal sam, da nisem naredil skodelice, iz katere jo pijem, da nisem sam izdelal štedilnika, na katerem zavrem vodo. Tudi rogljička, ki ga jem, medtem ko pijem kavo, nisem spekel sam. Vse to so naredili drugi ljudje. Vse je naredilo veliko drugih ljudi, ki živijo na različnih koncih sveta. Nobenega od njih ne poznam. In kakšno zvezo ima to s spoštovanjem različnosti ljudi, z inkluzijo, oblikovanjem družbenih prostorov za vse?

Ko razmišljamo o inkluziji, si predstavljamo prostor, v katerem so navzoči vsi. A to je dosti premalo. Potrebujemo še kakovost navzočnosti, ki nam pove, kako kakovostni so medsebojni odnosi med temi, ki so sicer navzoči.

Zanima me vprašanje, kaj motivira ljudi, da vzpostavljajo dobre, zdravilne medsebojne odnose. Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje, ker živimo v kulturi, v kateri zelo poudarjajo individualizem, čeprav vemo, da vsak posameznik potrebuje predvsem odnose, ker brez njih ne more preživeti. Enako pa je res, da so lahko odnosi tudi tako skrčeni, da postanejo skoraj nevidni. Posamezniku se končno lahko zdi, da odnosov sploh ne potrebuje, da lahko živi in preživi brez drugih ljudi, s katerimi bi imel odnose.

Resnica je, da sem vse življenje, čisto vsak trenutek, obdan z rokami, ki jih ne vidim, z obrazi, ki jih ne bom nikoli spoznal, življenji, ki so se dotaknila mojega, ne da bi se tega sploh zavedal.

Lahko bi pomislil: Vsi ti ljudje so mi dali nekaj. In se vprašal: Kaj sem jaz dal njim? Kakšna je razlika med mrežo menjave in mrežo odnosov?

V mreži menjave je vsak človek zamenljiv. Če skodelice za kavo ne bi kupil jaz, bi jo kupil nekdo drug. Če bi umrl lončar, bi skodelico naredil drugi lončar. Mreža bi ostala povsem nespremenjena.

Mreža odnosov pa je mreža obrazov, povezav in odvisnosti, ki pomenijo odnose.

Mislim na odnose, ki so neposredno povezani s temo, o kateri razmišlja DeYoung. To je tudi tema, s katero se srečujem vedno znova, že desetletja.

Moje delo ni razlaganje, pojasnjevanje ali svetovanje. To je pomembno zlasti tedaj, ko se soočam s tem, o čemer razmišlja in piše Patricia DeYoung. Sram ne potrebuje razlag. Potrebuje nekaj drugega: da ostajam, se odzivam, odgovarjam, da ne odidem, da sem tam.

To pomeni usklajenost (ang. attunement). Ki ni kognitivno razumevanje drugega. Ne, to je način bivanja-z. V tem je jedro mojega dela: bivanje-z.

Analitik – ali kdorkoli, ki je v zdravilnem odnosu – sledi s tem notranjemu svetu drugega. Ne razlaga ga od zunaj, z varne, domnevno objektivne distance. Razumeti ga skuša od znotraj – kolikor je to sploh mogoče.

Usklajenost ni nikoli popolna in ne more biti. Ni mogoče biti popolnoma usklajen z drugim. Ključno je prizadevanje. Ana mi je pisala o tem: Kako dobro je, ko nekdo ve, razume in čuti to, kar vem, razumem in čutim tudi sama. To je izkušnja usklajenosti. Je redka, dragocena in zdravilna.

V vsakdanjem življenju nenehno prihaja do prekinitev usklajenosti. Take prekinitve so neizogibne. To so trenutki, ko se naša medsebojna usklajenost preprosto izgubi. So trenutki, ko nas nekdo ne razume – ali pa mi ne razumemo njega. Ko pride do nesporazuma, sledita razočaranje in občutek bolečine. Pojavi se misel: Vedel sem. Nisem vreden. Zdaj bo odšel in me zapustil.

Ko pa taki prekinitvi sledi popravilo, kar pomeni, da drugi ostane, se vrne in reče Še vedno sem tu, se zgodi nekaj globokega. Pomaga nam učiti se, da odnos lahko preživi poškodbo. Nisem uničil vsega. Še vedno sem vreden.

To so izkušnje, ki jih mnogi s kroničnim sramom nikoli niso imeli. Njihovi zgodnji odnosi niso bili nikoli popravljeni, prekinitev je bila dokončna. Tako poškodovani ljudje nezavedno pričakujejo, da bo vsaka prekinitev dokončna.

Ana mi je to opisala: Nisem vedela, kje so vaše meje. Za vsak korak posebej, ki sem ga naredila, sem potrebovala vašo potrditev. Vem, bala se je, da bo vsak korak, ki ga bo naredila, preveč, da bo uničil odnos.

A vsakič sem ostal. Nikamor se nisem umaknil. Odzival sem se, odgovarjal sem. Za Ano je bila to izkušnja popravila. Pričakovala je prekinitev, ki pa je ni bilo.

Kronični sram pravi: Če bi me zares videli, bi me zavrnili. Zato je nujno skrivanje, potrebna je maska, za katero se skrijemo. Potrebno je pretvarjanje, da je vse v redu tudi, ko nikakor ni.

Zdravilni odnos ponuja povsem drugačno izkušnjo: vidim te, vidim tvojo bolečino, tvojo potrebo, željo, tvojo ranljivost. In ostajam. Nikamor ne nameravam iti.

To ne pomeni, da vse odobravam in da se z vsem strinjam. Daleč od tega. To ni moja slepota. Pomeni tole: vidim, a ne obsojam, ne kritiziram, ne moraliziram, ne vrednotim. Vidim drugega, poslušam ga  in to mi ni v breme. Nasprotno. Drugemu sporočam, da ni treba, da je drugačen. Ker v tem trenutku ne zmore biti. Bo. Nekoč. Ko bo pripravljen.

Ana mi piše: čutim, da vam nisem v breme. To je najpomembnejši stavek, ki potrjuje pomen mojega dela. Ni rekla »Vem, da vam nisem v breme«, rekla je »Čutim, da nisem.« To je visceralna, telesna izkušnja. Je globlja od same misli.

Sramu ne pozdravimo v enem trenutku. Niti z enim pogovorom, nasvetom ali predlogom. Ni dovolj en sam pogovor. En sam pogled je daleč premalo.

Zdravi šele akumulacija izkušenj. Zdravi ponavljanje. Zdravi čas.

Vsakič, ko terapevt ostane in odgovori, ko je tam, se nekaj v živčnem sistemu počasi spreminja. Prepisuje se implicitni spomin. Ne skozi besede – skozi izkušnjo.

DeYoung zato upravičeno poudarja: to ni kognitivno delo. Je proceduralno učenje. Telo se uči, da je varno. Živčni sistem se uči, da ni treba biti v stalni pripravljenosti.

Ljudje s kroničnim sramom pogosto ne zmorejo regulirati svojih čustvenih stanj. So bodisi preplavljeni z njimi bodisi omrtvičeni. Nihajo med skrajnostmi.

Zdravilni odnos ponuja skupno reguliranje. Drugi vzdržuje prostor. Drugemu ne reče, naj se pomiri. Pravzaprav niti ni treba, da kaj reče. Bistveno je, da je prisoten. Da ostaja miren, ko drugi ni in ne znore biti. Tako ponudi sidro. To pa je čisto nekaj drugega kot dajanje nasvetov ali kričanje na drugega, naj se vzame v roke in se umiri.

Živčni sistem enega vpliva na živčni sistem drugega. Ko je nekdo ob nas miren, prisoten, reguliran, se umirjamo. Tako preprosto je to.

Ana to opisuje, ko pravi, da se ob mojih besedah ustavi. Da se prične razmišljanje. Da najde sebe. To je opis zdravilnega odnos v praksi. Ki deluje. Zelo deluje. Vsakič deluje.

DeYoung poudarja, da večina zdravljenja ni eksplicitna. Ne obstaja namreč v interpretacijah, razlagah, vpogledu. Obstaja v nečem drugem: v načinu skupnega bivanja. To vključuje ton glasu, ritem odzivanja, vztrajanje, gledanje in poslušanje.

Človek s kroničnim sramom se je v zgodnjih odnosih v družini implicitno naučil: nisem vreden. Tega mu ni nihče rekel, naučil se je skozi izkušnjo, skozi odsotnost odziva, skozi hlad v odnosih, skozi obraze, ki so se odvračali, skozi tišino, kjer bi morala biti beseda.

Sramu zato ne zdravimo z eksplicitnim sporočilom si vreden. To je dosti premalo. Potrebna je ponavljajoča se, vztrajna, telesna implicitna izkušnja. Da se nekaj počasi spreminja.

Vse to je zelo subtilno, a je bistveno.

Lahko sem v odnosu z drugim kot objektom. Terapevt lahko obravnava pacienta, učitelj poučuje učenca, strokovnjak pomaga uporabniku. Mogoče pa je tudi nekaj bistveno boljšega.

Sem v odnosu z drugim kot subjekt s subjektom. Kot dva ranljiva človeka. Oba prisotna.

DeYoung pravi: zdravljenje sramu zahteva drugo. Zahteva, da je terapevt oseba, ne le funkcija. Da je včasih tudi sam prizadet. Da je ranljiv. Da je odnos resničen, da ni le tehnika.

Z Ano sem bil pogosto – v  skupnem spraševanju. In bilo je zdravilno – bolj kot katerakoli tehnika.

Zdravilni odnos ni prisotnost, ki popravlja drugega. Ni prisotnost, ki interpretira in razlaga, pojasnjuje drugemu in daje nasvete. Ni prisotnost, ki zahteva spremembo.

Je prisotnost, ki vidi, sliši in ostaja. Zdrži prekinitve, vztraja in se vrača. Ne nudi rešitev, zgolj skupno prisotnost. Ki je tam – spet in spet –, dokler se telo in duša ne naučita, da sta varna.