Skupaj smo si ogledali film Wicked: For Good (Jon M. Chu, 2025) ali Žlehtnoba: Za vedno. To ni film o sodobnem samouresničevanju, ker je pripoved o klasični duhovni preobrazbi, o tem, kako slabo razumemo sodobni korporativni do konca skomercializirani koncept samouresničevanja ljudi in kako malo je duhovnosti v svetu, v katerem vse bolj prevladujejo simulakri. Resnično, raje sem žlehtnoba za vedno, kot da bi se uresničeval po načrtih teh, ki kujejo dobičke na moj račun. In sledim naslovu filma, ki se nanaša na nekaj, kar je za dobro (ang. for the good), in na nekaj, kar je za vedno (ang. permanently). Sprašujem se, kaj sploh pomeni biti dober v sodobnem svetu, kako biti, za koga in po čigavih merilih. Izjemen film, v katerem sem zelo užival.
Elphaba postane »zlobna čarovnica« – ker noče popuščati. Noče sodelovati s sistemom, ki tlači Govoreče živali, noče biti »dobra« po pričakovanjih, ki si jih delijo Čarovnik in prebivalci Emeraldnega mesta. Njena »zlobnost« je natanko to: zvestoba lastni želji, lastnemu prepričanju, tistemu, kar je prav, čeprav to pomeni izobčenje. Glinda postane »dobra čarovnica« – ker se prilagodi. Sprejme pravila igre. Je všečna, priljubljena in izjemno popularna. Ni pa čarovnica, saj sploh ne zna čarati. Nikoli ni znala. Vse je samo vtis, simulaker, ki drži skupaj totalno občestvo.
In še to.
Režiser Chu opisuje preobrazbo Boqa v Pločevinastega človeka kot »rojstvo pošasti«. Zakaj? Ker takrat izgubi srce. Telo se spremeni v kositer, pomembneje pa je, da postane del totalitarne skupnosti skozi sovraštvo do čarovnice, ki jo imajo vsi za žlehtnobo.
Film se konča tako, da obe stopita v neznano. Glinda skuša postati resnično dobra, Elphaba pa stopi v novo življenje onkraj sveta senc.
To je torej zgodba o duhovni preobrazbi, ki jo ta svet nujno potrebuje.
Številne raziskave iz leta v leto dokazujejo, kar že dolgo slutimo: veliko ljudi doživlja svoje življenje tako, da se čutijo nepovezane z drugimi ali s svetom, mnogi trdijo, da ne zmorejo deliti svojega resničnega sebstva z drugimi. Sklepati smem takole. Če ne morejo deliti resničnega sebstva, delijo nekaj drugega. Živijo v skupnih prostorih, v katerih si med seboj ne delijo tega, kar so, ker čutijo, da ne smejo ali ne zmorejo biti to, kar so. Kaj torej delijo in česa ne delijo?
Ne mislim na odsotnost pristnih odnosov, na nošenje mask, za katerimi se skriva pravi, resnični jaz, mislim na paradoks. Ljudje si namreč delijo natanko to, kar so, le da čutijo, da to, kar si delijo, ni tisto, kar bi zares želeli deliti. Delijo torej to, kar so, le da to, kar so, ni to, kar bi radi postali.
Problem zato ni v tem, da bi se morali šele pokazati takšni, kot so. Ne, kajti takšni, kot so, že so. Nenehno se kažejo drug drugemu. Problem je, da tisto, kar so, že ni več to, kar bi zares želeli biti, ker so se že zdavnaj naučili oblikovati in preoblikovati sebe po zaukazanih načrtih, zato ubogljivo in pridno so, kar bi morali biti.
Okoli sebe imajo druge ljudi, a ne čutijo, da so spoštovani in cenjeni v tem, kar čutijo, da bi zares radi bili oziroma postali. Dobesedno obdani so z ljudmi, ki so v njihovih življenjih navzoči le zato, ker so zanje tako ali drugače uporabni in koristni. Tako pripovedujejo, ker vedo, da si delijo skupno ideološko polje, v katerem so vsi gnani kot posamezniki, da počnejo – isto. Med njimi zato vlada hladna intimnost, ki afektivno obarva kolektivno simuliranje tega, kar naj bi bilo najbolj človeško. Ljudje so sicer tu, vsepovsod so, a nekaj bistvenega manjka. To preprosto čutijo, čeprav se na neki drugi ravni zdi, da je vse v najlepšem redu. In raziskave potrjujejo njihove občutke, da so osamljeni v paradoksnem svetu nenehnega povezovanja, ki pa v resnici podpira medsebojno dokazovanje zaukazane uspešnosti in samouresničitve.
Osamljenost nikakor ni naključna, je pa tudi zelo škodljiva. Raziskave kažejo bistveno povečano tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni pri osamljenih ljudeh, nekatere dokazujejo, da osamljenost celo potroji tveganje za demenco.
Telesne posledice osamljenosti niso le slabo počutje. Kje pa! Tako se samo reče, v resnici pa socialna izolacija poveča tveganje za prezgodnjo smrt, kar je čisto nekaj drugega. Pravijo, da je osamljenost tako nevarna, kot je nevarno pokaditi 15 cigaret dnevno. Kaj se torej dogaja?
Vsepovsod so pozivi, naj se ljudje svobodno samouresničujejo, samoaktualizirajo, tu so pozivi, naj sledijo svojim sanjam, naj aktualizirajo svoje potenciale, okrepijo voljo, postanejo najboljša različica sebe, da bodo uspeli. A ne pomaga? Nekaj so spregledali. Kaj?
Spregledali so nekaj bistvenega, nekaj, kar psihoanaliza pozna že več kot sto let, a nanjo sistematično pozabljajo. Na delu je namreč družbena amnezija, kot bi rekel Jacoby. Ne po naključju.
Ljudje natančno vedo, kaj v resnici potrebujejo. Vedo vsaj nezavedno. Nobeno sprenevedanje ne pomaga. Ne potrebujejo več tehnologije in pozivov k samouresničevanju, potrebujejo prostore za srečanja.
Resnično, osamljenost se ni kar sama od sebe prikradla med nas. Ne, ustvarili smo pogoje zanjo. Občestvo smo zamenjali za individualistično udobje, pomen medsebojnih odnosov pa za produktivnost in delovno učinkovitost.
Tehnologija tega, kar opisujem, ni povzročila, je pa vse skupaj močno poslabšala. Raziskave so jasne, da bolj ne bi mogle biti: več časa, kot se povezujemo prek spleta, še posebej, ko to nadomešča osebne in intimne odnose, bolj osamljene se počutimo. Danes smo bolj vidni kot kadarkoli in obenem bolj nevidni. Hodimo drug mimo drugega kot duhovi. Ne povsem nevidni, temveč brez teže, brez dotika, brez sledi. Hkrati prisotni in odsotni.
Osamljenost se redko kaže kot osamljenost. Po navadi govorijo ljudje o tem, da so utrujeni, nepovezani, zaposleni, a prazni. Saj so res, ker jim verjamem.
Sredi norenja, ki se imenuje kolektivno individualistično samouresničevanje, Patricia DeYoung opisuje, kako je ljudi sram biti to, kar so. Sram jih je, da čutijo nekaj, česar ne smejo pokazati drugim. Sramujejo se svoje notranjosti, zato toliko bolj skrbijo za zunanjost. Tehnologija jim je pri tem v veliko pomoč. Dizajniraj sebstvo, kakršno naj bi bilo, da bo drugim všeč. Saj ni tako težko. Notranjost pa je samotna in postaja zaradi sramu še bolj samotna in osamljena.
Avtorica govori celo o sramu, da je nekoga sram. Kronični sram postane sčasoma rekurziven. Oseba ne čuti le sramu, čuti sram zato, ker čuti sram. »Sramotno je, da sem tako občutljiv.« »Sramotno je, da potrebujem pomoč.« »Sramotno je, da me je sram.« Take izjave poslušam iz dneva v dan tudi sam.
Tako nastaja spirala, iz katere je res težko izstopiti. Vsak poskus, da bi se človek soočil s sramom, sproži nov sram. Želja, da bi bil, kar čuti, da bi rad bil, končno postane sam vir sramu.
Ko je sram preveč intenziven, se oseba dobesedno izklopi. Izgubi stik s seboj, s svojim telesom, s svojimi čustvi in občutki.
Ana je pisala o tem: »Že dolgo nisem ničesar zares čutila.« Vem, zaščitila se je pred bolečino, obenem pa tudi pred bližino in njeno toplino.
V psihoanalizi prav zaradi zapisanega že dolgo obstaja koncept tega, kar imenujemo ne-jaz. Kako nastane?
Otrok, ki je bil zavrnjen vsakič, ko je izrazil svojo željo, ki je najprej nezavedna, postaja vse bolj negotov. Uči se, da njegova prava, resnična želja ni dovolj dobra, ni vredna, da jo izrazi, kar pomeni, da je slaba. Vse, kar je povezano z njo, počasi oblikuje to, kar imenujemo ne-jaz. Otrok dela sebe ne prepozna več kot svojega. Ko ga vendarle začuti, je zmeden, negotov, celo prestrašen oziroma tesnoben – kot da bi ga prevzel nekdo drug.
Sočasno skuša skrbeti za vse to, kar naj bi bil jaz. Posluša starše in druge ljudi, skuša zaznati, kaj od njega pričakuje širša kultura, zato se trudi, da bi bil ta jaz vse bolje dizajniran po splošno sprejetih načrtih in da bi ugajal drugim. Jaz je tako v najboljšem primeru vse bolj všečen, ne-jaz pa vse bolj odmaknjen, distanciran, zatrt, potlačen in nevreden.
DeYoung poudarja, da kronični sram ni le psihološki. Je tudi telesni. Človek je zaradi sramu ves čas na preži, nenehno je napet, da ne bi želel ali naredil kaj takega, kar ni prav. Ne zavzema prostora, skuša se skriti, biti neviden. Osramočen je, zato se pogosto skrči, izogiba se očesnemu stiku, govori tiho ali pa sploh ne.
Ko se tako umika, dela prav tisto, na kar je opozarjal Lacan: ne cède pas sur son désir. Ni govoril o moralnih prekrških. Govoril je o izdaji samega sebe.
In danes, desetletja pozneje? Industrija želja ne zatira želje. To bi bilo preveč očitno in na prvo žogo. Ne zatira je, temveč jo nadomešča. Ponuja neskončno množico želja, ki jih je mogoče zadovoljiti – z nakupom, všečkom, s klikom, z dosežkom. In medtem ko smo zaposleni z zadovoljevanjem teh želja, pozabljamo, da sploh niso naše. Nikoli niso bile.
Nezavedna želja namreč ni želja po objektu, kot je pokazal Freud. Ni je mogoče zadovoljiti. Je želja po nečem, kar presega vsak objekt. To je želja po priznanju, d bivamo kot subjekt, po tem, da bi bili videni v tem, kar zares želimo postati. In natanko te želje industrija ne more zadovoljiti, ker bi to pomenilo njen konec.
Ljudje niso moralno krivi, ker popuščajo glede svoje želje. Krivi so v psihoanalitičnem smislu, ker sprejemajo nadomestke za željo. V tem je bistvo: bolj kot sprejemajo nadomestke, bolj izgubljajo stik z lastno željo, s tem, kar bi zares želeli. Potem se nekega dne zbudijo: utrujeni, prazni, zaposleni. In nimajo pojma, kaj sploh želijo.
Sram, o katerem piše DeYoung, je natanko o tem. Nezavedna želja postane vir sramu, ker ni kompatibilna s sistemom. Ljudje jo potlačijo, potem se sramujejo še tega, da so jo potlačili. In nekje globoko v sebi natanko vedo, da so izdali sami sebe.
Industrija želja torej ni nasprotje Lacanove etike. Je njena sistematična sabotaža.
Da bi se ljudje odvrnili od nje, da ne bi več sabotirali sebe, potrebujejo zdravilne odnose. Problem pa je, da jih sram sili ravno stran od odnosov. Če te vidijo, te bodo zavrnili. Tako čutijo. Torej se skrivajo natanko pred tem, kar najbolj potrebujejo.
V individualistični kulturi zmagovalcev je zdravilnih odnosov malo ali nič. Ljudje pač tekmujejo med seboj, vsakdo skrbi zase. In čez nekaj dni bo vsak posamezno pri sebi še enkrat sklenil in si obljubil, da bo v novem letu še bolj to, kar naj bi bil.
Torej bo še manj to, kar bi zares želel biti, a je že zdavnaj zgubil stik s svojo resnično željo – ki se je bo sramoval še naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar