Memento mori

Jezus je bil tu le kratek čas, potem je odšel. Okoli sebe je zbral peščico ljudi. Nikoli ni bil pomemben za vse. Številni so ga sovražili, mnogi ga še danes ne razumejo, čeprav trdijo, da hodijo za njim in ga imajo v svojem srcu. V resnici ga nimajo, tako se le reče. In le redki zares razumejo, v čem je bilo jedro njegovega zemeljskega poslanstva. Klišeji, kičasto razkazovanje, prazne in vedno enake besede o nekakšni odrešitvi letijo v prazno. Šele v tišini, ko razmišljam o smrti, pozabi in hrepenenju, začutim težo besed, ki prihajajo od nekoga, ki je o tem razmišljal zares, ne le mimogrede, kot je dandanašnji sicer v navadi, ker se vedno nekam mudi. Zapis, ki sledi, bo morda kdo prebral, obstal za trenutek in pomislil na svoje hrepenenje, na svojo minljivost, na to, kako malo časa ima. Sled mojega zapisa ne bo večna. Bo pa prava. Kot vse, kar nas dela najbolj človeške.

Kaj se zgodi, ko človek umre in odide s tega sveta?

Najbližji bodo nekaj časa žalovali za njim, drugi bodo počasi pozabili nanj. Če bi ta, ki je odšel, lahko spremljal žive in opazoval, kaj si mislijo o njem, bi bil bržčas precej presenečen.

Prvič. O njem mislijo bistveno manj, kot se je leta dolgo bal, da mislijo. Mislijo namreč malo, pogosto zgrešeno, ali pa sploh nič. Drugič. Ugotovil bi, koliko časa je zapravil, ker je bil zaskrbljen zaradi tega, kar bi utegnili misliti o njem. Tretjič. Očitno bi mu postalo, da si je samo domišljal, da razmišljajo o njem in si o njem nekaj mislijo. Mislili si niso prav nič. V njihovih mislih je bil bistveno redkeje, kot je verjel. Ali kot si je morda želel, da bi bil.

Najbolj trpko pa bi bilo spoznanje, da je življenje dosti prekratko, da bi se sekiral glede tega, kaj bi ljudje utegnili misliti o njem. Je prekratko, da bi nenehno lovil odobravanje in potrditev drugih ljudi, da bi jim bil všeč, da bi storil nekaj, da bi ga imeli radi in bi mu to tudi povedali ali pokazali. Ker mu ne bodo.

Nekateri bodo, večina ne. Večini je preprosto vseeno zanj. V službi bodo takoj začeli iskati novega delavca, ki ga bo nadomestil, ker je vsakdo nadomestljiv. V soseščini bodo pozabili nanj, kot da ga sploh nikoli ni bilo. Otroci bodo zaposleni s svojim življenji, včasih bodo pomislili nanj, potem pa vse redkeje. Spomin nanj bo zbledel in utonil v pozabo.

Zakaj je torej živel in hrepenel po odobravanju in prepoznavanju, če pa je vedel, da zgodbe nujno razpadejo in izginejo, da je čas preveč dragocen, da ne bi živel zunaj pripovedi, v katerih ima tako ali tako le majhno stransko vlogo?

Resnično, vse življenje živimo kot junaki lastnih zgodb. Včasih smo tragični, včasih smo le komični ali komaj opazni stranski liki. Lahko smo epizodni in zamenljivi. Ne mislim, da je to cinizem. Zdi se mi, da je taka preprosta aritmetika pozornosti. Vsak človek ima namreč omejene zmogljivosti za razmišljanje o drugih. Večino porabimo zase; za svoje skrbi, upe, strahove. Ko umremo, se ta že sicer skromna pozornost prerazporedi. Življenje gre naprej, ker se zdi, da mora iti.

Zakaj smo hrepeneli in po čem smo hrepeneli?

Potrebujemo odobravanje. Taki smo. Ne potrebujejo ga le otroci. Potrebujemo druge, da nas vidijo, prepoznajo, pripoznajo. Da nam povedo, da smo, da potrdijo naš krhki obstoj. Vse življenje iščemo oči, ki bi nas resnično videle. Še vedno nekje globoko v sebi verjamemo, da smo le, če nas nekdo potrdi.

Dokler živimo, smo ujeti v iluzije. Stoiki so to vedeli. Seneka je pisal prijatelju: »Živi zdaj. Jutri bo prepozno.« Da, pisal je pisma, da bi jih kdo prebral. Pisal je, da bi bil bran, slišan, da bi si kdo zapomnil, kar je napisal.

Kaj ostane, ko izgine iluzija, da bomo ostali v spominu živih? Ostanejo trenutki, ko smo bili zares tu, navzoči v tem, kar je Heidegger imenoval Augenblick. Vsak človek ve, kaj je to. To so tisti hipni dogodki, ki dejansko trajajo kratek čas, zapomnimo pa si jih za vselej. Lahko je ena sama beseda, kratka izmenjava, en sam pogled drugega, ki potrdi naš obstoj. To so veličastni trenutki. Takrat vemo, da ne živimo za spomin, temveč za tisti trenutek – in smo popolnoma, absolutno živi. Obstaja sijaj absolutnega.

Ali je potemtakem vseeno, kako živim?

Če bi živel za to, kaj si bodo drugi mislili o meni, kako se me bodo zapomnili, bi zgrešil veliko orisanih trenutkov. Pismo, ki sem ga napisal Ani, se bo morda nekoč izgubilo. Razen nje ga ne bo bral nihče. A čas, ko sem ga pisal, čas, ko ga bere, je vreden sam po sebi. Dogaja se nekaj, kar je resnično in je dovolj. Ne potrebuje ničesar drugega.

Vse življenje lahko preživimo v zgodbi nekoga drugega, v zgodbah, v katerih smo samo stranska vloga. V resnici me to sploh ne zanima. Zares zanimajo me trenutki, ko nekoga zares vidim, ko ta zares vidi mene.

Iz zgodovine vemo, da so imeli nekateri ljudje na svoji mizi lobanjo. Memento mori – ne pozabi, da boš umrl. Ne mislim, da je bilo to morbidno. Bolj se mi zdi, da je bilo zdravilo za iluzije. Ko globoko dojameš, da te nekoč ne bo več, zares veš, kaj je pomembno, ko si še tu. In kaj ni pomembno prav nič, ker se samo zdi, da je.

Zlasti odpade tekanje za odobravanjem ljudi, za katere ti je tako ali tako vseeno. Odpade skrb za mnenje tistih, ki te že čez nekaj ur po odhodu ne bodo več niti poznali.

Ostane, kar ostane. Ostanejo ljudje, ki jih imaš rad in te imajo radi, delo, v katero verjameš, resnični trenutki skrbi za drugega, ki ne pričakujejo nobenega plačila in nobenega povračila.

Zapisano ne pomeni, da mi je vseeno, da bom pozabljen. Seveda mi ni vseeno. Nekaj v meni še vedno hoče pustiti sled. Napisati nekaj, kar bo ostalo. Biti del nečesa večjega. Vem, da je to zelo človeško, in vem, da je morda zabloda, ki se je ne morem znebiti.

Vem, da me bodo pozabili, in zjutraj, ko vstanem, še vedno upam, da me bo kdo opazil. Odobravanje je morda le iluzija, a še vedno čutim praznino, ko zaman čakam nanj. Praznina vztraja, ko hrepenim po tem, da bi me videli, slišali, pripoznali. Ne mislim na to, da bi me videli in potrdili vsi, da bi bil pomemben na splošno, da bi pustil sled v zgodovini. Vse to je zgolj breme, ki ga ni mogoče nositi. Je pretežko in je privid, kajti zgodovina hitro pozabi, vsi sploh ne obstajajo, splošna pomembnost pa je zgolj iluzija.

En sam človek, ki me zares vidi in prepozna, pa ni privid. To je mogoče.

Vem pa tudi, da lahko živim z obojim: z zavestjo, da bom pozabljen, in s hrepenenjem, da ne bi bil. Protislovja ne morem razrešiti, lahko pa živim z njim. Kolikor dolgo mi je dano.

Velja za vsakogar. Nihče ne bo ostal tu. Vsakdo bo nekoč pozabljen, zato ne rabim pustiti sledi, ne rabim hrepeneti po tem, da ne bom pozabljen. In zlasti: ne rabim biti pomemben.

Dovolj je, da sem tu za ta kratek čas, ki mi je dan. in če v tem času nekoga zares vidim in prepoznam, če napišem pismo, ki ga bo nekdo prebral stokrat, če nekje pustim le majhno sled, ne za zgodovino, temveč za enega samega človeka, potem ni važno, da bom pozabljen. Važno je, da sem bil.