Boetijeva usoda me globoko gane. Najprej ga obsodijo, potem pa še usmrtijo zaradi domneve izdaje. Znajde se v zaporu, kjer napiše filozofsko razpravo z naslovom »Tolažba filozofije«. Zgodi se to, kar na dramatičen način ponazarja vulgarnost in primitivnost vsakdana, Boetijeva obsodba je bila povsem nepravična, podobno kot nekoč prej Sokratova, mož, ki velja danes za enega najbolj učenih posameznikov svojega časa in najuglednejših zastopnikov kulture razuma, pa v zaporu filozofira, da bi užil nekaj tolažbe, ter dokazuje, kako je lahko prav filozofiranje človeku ob strani, ko se sooča s skrajno življenjsko krizo. Niti v sanjah si ne predstavljam, kako se je Boetij počutil v tisti zaporniški luknji, obupan od žalosti, ogorčen nad krivico in s polno zavestjo, kako nič niso razmišljali njegovi tožniki in sodniki, da o filozofiranju sploh ne govorim.
V trenutku je izgubil vse. Kot spoštovan, premožen človek je v enem samem letu padel na dno, oropan časti, bogastva in prijateljev.
Bržčas ni naključje, da ga v ječi obišče Gospa Filozofija, poosebljena kot ženska nadčloveškega dostojanstva in lepote. »Tolažba«, ki mu jo ponuja, pa ni čustvena opora, temveč je stroga filozofska terapija.
Filozofija ni sočutna. Spomni ga na njegovo lastno učenje. Bi se pritoževal, če bi se spomnil filozofskih naukov, da se Bog ne zanima za ljudi in da dobri trpijo, hudobni pa uspevajo?
Je kaj drugače v vsakdanjem življenju? Vedno znova se nam zdi, povsem upravičeno, da ni v redu, da dobri trpijo, hudobni pa uspevajo, prizori iz Gaze so, denimo, tako srhljivi, da jih številni ljudje niti ne gledajo več, ker podob uničenja preprosto ne prenesejo, saj jih dnevno spominjajo, kako zelo nemočni so natanko v takem razmišljanju, ki ostaja brez odgovora.
Je torej pritoževanje na mestu? Gospa Filozofija nadaljuje.
Minljiva narava bogastva, slave in moči se ne more primerjati s superiornostjo uma, čeprav je težko razumeti in še teže sprejeti, da noben človek ne more biti zares varen, dokler ga ne zapusti sreča. Kako to razumeti?
Za silo še razumemo, da je narava bogastva, slave in moči minljiva. A že tu imamo težavo. Oklepamo se tuzemskih materialnih stvari, ki jih sreča lahko odnese. Če Filozofija trdi, da prihaja sreča od znotraj, ne pa od zunaj, in da je vrlina vse tisto, kar človek resnično ima, to pa ni odvisno od svojeglavosti usode, ji težko verjamemo. Ko nam usoda vzame, kar prihaja od zunaj, se kajpak pritožujemo nad njo.
A prav tolažba pride s spoznanjem in z globokim razumevanjem, da zunanje dobrine tako ali tako nikoli niso bile vir resnične sreče. Filozofije morda prav zaradi tega ne maramo, raje se oklepamo tuzemskih dobrin in se pritožujemo, ko jih nimamo več.
Boetij nadaljuje s filozofskim delom in se postopoma loteva najglobljih filozofskih problemov. Izjemno natančno spoznava, kar je tudi ključna naloga vsakega resnega psihoanalitika: natanko v trpljenju so zakodirana tudi vprašanja o predestinaciji in svobodni volji, problemu zla, človeške narave, vrlin in pravičnosti. Psihoanaliza zato ni zdravljenje, kot sem zapisal že večkrat, temveč je proces odpiranja prav tem vprašanjem in izzivom. Zakodirani so v vsakem simptomu, ki prinaša trpljenje.
Filozofija ponuja koncepte, s katerimi lahko mislimo, zakaj se zdi, da hudobni uspevajo, dobri pa trpijo. Boetij je sicer kristjan. Sooča se s smrtjo, vendar v »Tolažbi« ni ničesar specifično krščanskega. Filozofija predstavlja in se strogo drži tradicije poganske filozofije, kar pomeni, da temelji na razumu, ne na veri. Sprašuje se, ali lahko filozofija sama, brez verske tolažbe, podpira nekoga, ki se sooča s smrtjo. Tako kot Platonovi dialogi o Sokratovem sojenju in usmrtitvi se sprašuje, kako lahko nekdo osmisli življenje ob soočenju s hitro bližajočo se smrtjo s pomočjo filozofskega razmišljanja.
To je razmišljanje o muhasti naravi sreče, božanski modrosti kot viru resnične sreče, naravi dobrega in zla ter trditvi, da hudobni nikoli ne morejo doseči sreče, čeprav se včasih zdi, da so srečni. Ali pa je vera kljub vsemu potrebna in za resnično tolažbo filozofiranje preprosto ni dovolj?
Resnično, nekaj univerzalnega je v človeški potrebi po tolažbi v trpljenju. In zopet ne mislim na zdravljenje.
Če je prava sreča v kreposti in modrosti, ne pa v zunanjih okoliščinah, nudita razum in filozofija resnično tolažbo. Zgodba pa se s tem spoznanje šele dramatično odpre.
Zdi se, da je »gola realnost« za ljudi neznosna in neprebavljiva, zato potrebujemo iluzije. Morda imamo občutek, da nas filozofija ne uspe potolažiti, zato se za tolažbo obračamo k veri. A ta je sama po sebi lahko še ena iluzija – morda je močnejša, a je še vedno konstrukt, ki ga ustvarimo, da bi se potolažili. S tem dokažemo, da preprosto ne moremo delovati brez iluzij ali fikcij.
Zadeva je zapletena. Ko Nietzsche izjavi, da je Bog mrtev, pravzaprav n pove ničesar novega, saj je res umrl na križu pred dvema tisočletjema. A v resnici ne misli na to, temveč na to, da smo ljudje nekaj izgubili. Izgubili smo verjetje v metafizične strukture, zaradi katerih je življenje znosno. Ne misli, da smo potem srečni ali povsem potolaženi. Ne, misli na to, da moramo z nečim zapolniti praznino, brezno niča.
Vedno je tam še nekaj. Tudi ko Camus izjavlja, da se moramo naučiti živeti brez sklicevanja na transcendentni pomen, niti filozofski niti religiozni, njegov »absurdni človek« sicer še naprej živi, popolnoma zavedajoč se, da vesolje ne ponuja nobene tolažbe, toda na koncu dneva vendarle zahteva nekakšno »kljubovanje«, ki ga lahko razumemo tudi kot romantično iluzijo o človeškem dostojanstvu, toda to ne spremeni zapisanega, zato ima Simone de Beauvoir absolutno prav, ko reče, da je celo uveljavljanje človekovega dostojanstva v brezbrižnem vesolju nujno stališče, ne pa gola resnica.
Če se s tem v mislih ozremo nazaj na Boetija, postane njegov dvoumni konec še globlji. Argumenti Filozofije se nam res zdijo nekoliko nezadostni – presenetljivo je, kako piše kristjan povsem pogansko filozofsko tolažbo, medtem ko se sooča s smrtjo –, a se nam nemudoma odpre novo okno, skozi katerega že sije spoznanje, da niti čisti razum niti čista vera ne moreta dokončno razrešiti človeške zagate, saj nista nič drugega kot bolj ali manj kompleksni konstrukciji, ki ju ustvarimo, da bi se izognili soočenju z možnostjo, da tolažbe kratko malo ni.
Boetij napiše »Tolažbo« v obliki satire, zato se verjetno zaveda te najgloblje ironije človeškega življenja in zavesti o njem – da je vsaka tolažba, bodisi filozofska bodisi verska, morda nekakšna plemenita laž, ki si jo pripovedujemo iz dneva v dan.
Če torej ljudje resnično ne moremo živeti brez nekakšne tolažbe (iluzorne ali ne), ali je potem sploh važno spraševati se, ali je ta tolažba v nekem končnem smislu »resnična«? Če ima pozitivne praktične posledice, naše življenje pa zaradi nje znosnejše in je ni mogoče dokončno ovreči, je morda razumno, da jo sprejmemo. Toda to je lahko samo po sebi še ena tolažilna iluzija – ideja, da lahko koristnost nadomesti resnico.
In se znajdemo v Matrici.
Moje dolgoletno srečevanje z mladimi ljudi, ki so preživeli poskus samomora, mi tukaj ne da miru. Morda predstavlja prav njihova izkušnja nekaj onkraj filozofske in religiozne tolažbe – neposredno soočenje z obstojem, ki sploh ne potrebuje nobene tolažbe.
Zavrnili so končno »iluzijo« (da mora imeti življenje smisel, da je vredno živeti), in ponudili novo idejo: morda najgloblji uvid v življenje ni sploh ni v tem, da potrebujemo tolažbo (filozofsko ali religiozno), temveč natanko v tem, da lahko nadaljujemo brez nje – da smo ljudje neverjetno sposobni vztrajati tudi, ko izginejo vse tolažilne iluzije.
Na koncu je zato vprašanje.
Ali obstaja nekaj onkraj razuma in vere – ne druga tolažba, temveč način bivanja, ki tolažbe sploh ne potrebuje? Ali pa smo vendarle bitja, ki preprosto ne moremo živeti brez organizirane iluzije, ki obupno potrebujejo zgodbe o smislu, pravičnosti, posmrtnem življenju ali kozmičnem namenu, da bi bil obstoj znosen?
Saj, prav za zgodbe, pripovedi gre. Boetij zato prikaže filozofijo kot tolažbo, a pri tem ne izbira med resnico in iluzijo. Naredi nekaj drugega, radikalnega. Pripoveduje, kako mora Simbolno priti na pomoč, da prekrije vdor Realnega (zapor, bližajoča se smrt, popolna izguba). Tolažba tako ni lažna – gre za nujno rekonstrukcijo simbolnega polja, tkanine, ki se trga.
Realno, o katerem razmišlja Lacan, je to, česar ni mogoče simbolizirati – smrt, travmatično, nemogoče jedro, ki se upira vsaki reprezentaciji. Ne obstaja onkraj jezika, pojavi se skupaj z njim.
Z Realnim se ne moremo srečati, ker je obstaja brez simbolne dimenzije sveta. Ko se približuje – v travmi, psihozi ali ekstremnih izkušnjah –, začne simbolna tkanina vesolja razpadati. Simbolno zato ni »iluzija«, temveč je pogoj našega obstoja kot simbolnih, govorečih, mislečih bitij.
Vprašanje, zakaj potrebujemo tolažbo, je zato podobno vprašanju, ali potrebujemo jezik. Odgovor je: simbolni red že je tolažba, ki nas dela človeške. Tudi če hočemo zavrniti tolažbo in potrebo po njej, lahko to naredimo le s simbolnimi sredstvi, v jeziku, skozi koncepte.
In če ni Drugega od Drugega, kot je večkrat poudaril Lacan, ni nobenega končnega jamstva, nobenega končnega simbolnega sistema, ki bi potrdil vse druge. Nismo nepopolna bitja, ki bi teoretično lahko postala popolna; nepopolnost ali hendikep je sama naša struktura. Vesolje samo je nedokončano in odprto.
Boetijevo temeljno vprašanje moramo zato razumeti nekoliko drugače kot običajno. Ne gre za to, ali lahko filozofija ali vera nudita resnično tolažbo, temveč za to, ali lahko v simbolnem polju živimo na način, ki nas izpolnjuje. Tudi če smo Sizifi in neutrudno gradimo simbolne svetove, zavedajoč se njihove naključnosti, vseeno nadaljujemo. Ne mislim niti, da je to naša šibkost, niti, da je iluzija – to razumem kot pristno, temeljno človeško dejanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar