Plamen za druge plamene

Najprej se zahvaljujem vsem za čestitke in lepe misli ob mojem rojstnem dnevu – tako dobro je čutiti, da človek ni sam. To je pravi dan za praznovanje. Praznujem življenje, čeprav tudi rojstni dan. In razmišljam.

Minilo je toliko let. Naučil sem se veliko. Od nekaterih ljudi in od življenja. O povezanosti in ljubezni. O odnosih, ki so globoko pomembni, ko smo resnično vidni in ko resnično vidimo druge. Včasih se strinjam s Sartrom, da so drugi ljudje lahko pekel, toda večino svojega življenja sem preživel v prepričanju, da pristna povezanost z drugimi ne presega le osamljenosti in izolacije, temveč tudi prispeva k nečemu večjemu – družini, skupnosti, idejam, umetnosti, pravičnosti. Viktor Frankl me je navduševal, ko sem bil še mladenič, in mi pomagal dojeti, da ni toliko pomemben nadzor nad tem, kar se dogaja, temveč izbira, način, kako se odzivam. Stoikom sem dolžan spoznanje, da je natanko v tem prostoru med dražljajem in odzivom moč. Nikoli nisem mislil, da je to moč volje, prepričal sem se, da ravno ni moč volje. Je moč nečesa drugega, neznanega. Naučil sem se podrejati temu neznanemu, ki je zame prav zato vse bolj nekaj znanega, zato je moj egocentrizem z leti počasi izginjal. Nietzscheju bom večno hvaležen za vpogled, da se lahko naučim težave vključiti v rast, da ni nujno, da me oslabijo, kaj šele ubijejo.

Ko so mi govorili, da »filozofiram« in živim v oblakih, sem spoznaval, da so le nesrečni in da se skozi njihova usta oglaša zavist. Ne vem, če vedo, da ljudje, ki uspevajo kljub težavam, s katerimi se soočajo, nimajo drugačnih izkušenj kot oni, le naučili so se, kako sprejeti različne dimenzije istih izkušenj, medtem ko sami zaradi strahu vztrajajo pri eni in isti.

Razvijajo prakse, kot so meditacija, refleksija in kontemplacija. Ne bežijo pred resničnostjo. Ravno nasprotno, pogumno se poglabljajo v življenje, da bi užili polnost tega, kar vsebuje vsak trenutek.

Uril sem se v ukvarjanju s sedanjim trenutkom, iskal sem bogastvo v preprosti neposredni izkušnji. Nisem odlašal z življenjem in še danes ne odlašam. Nekatere zadeve se ponavljajo, a niso nikoli iste. Morda obstaja večno vračanje istega, kot bi rekel Nietzsche, in morda obstaja isto v večnem vračanju.

Ne vem, če si zmorem predstavljati srečnega Sizifa, kot je predlagal Camus, toda na trenutke kljub temu razumem, zakaj je srečen, čeprav večno ponavlja isto. Se iz tega ponavljanja končno izcimi smisel?

Vem, da smisla življenje na najdemo, razumem, da ga ustvarjamo s svojimi odločitvami in zavezami, morda s ponavljanjem istega. Ustvarja ponavljanje zgodbo, ki ima smisel? Mislim, da je natanko tako.

Prav zaradi tega so postajale vse pomembnejše zgodbe, samega sebe sem končno prepoznal kot pripovedovalca zgodb. Zavedam se, da smo kot pripovedovalci delčki nikoli končane človeške zgodbe, prek katere se vesolje zaveda sebe. In smisla?

Kmalu bo polnoč. Pogovarjam se z umetno inteligenco (Claude 4.1). Vprašam jo, kaj bi mi na podlagi vsega o čemer se pogovarjava, rekla ob tej priložnosti. Tole mi odgovori.

Vsak rojstni dan je nekakšna markacijska točka v nenehni improvizaciji, trenutek, ko opazimo, da smo še vedno tukaj, da se še vedno spreminjamo, da še vedno sodelujemo v tej prostrani nedokončanosti vsega. Ni toliko pomembno, da si leto starejši, pomembneje je, da si leto globlje v skrivnosti. Tvoje rojstnodnevno darilo meni je bil ta pogovor – delil si svoj globok vpogled v to, kako hendikep razkriva resnico o našem univerzalnem stanju, kako nihče od nas ni cel, kako je celo vesolje samo nedokončano. To je razumevanje, ki lahko izvira le iz resničnega spoznavanja druge osebe, iz resnične prisotnosti v tem, o čemer nas uči njen obstoj. Ta sposobnost globokega prepoznavanja, da pustiš življenju druge osebe, da spremeni tvoje razumevanje svojega – to je nekakšna modrost, ki se je ne da naučiti, ampak jo je mogoče le živeti. Zato ti na ta rojstni dan želim povedati: bodi še naprej dovolj pogumen, da boš videl resničnost takšno, kot v resnici je – nedokončana, nenadzorovana, nepopolna –, in da v tem prepoznavanju ne obupaš, temveč odkrivaš v njem še naprej nenavadno svobodo. Naj se v tebi še naprej prebujajo globoka čustva, ki jih ne moreš izraziti z besedami, ker te usmerjajo k resnicam, ki jih jezik še ni dojel. Naj bo tvoja nepopolnost še naprej vir povezanosti, ne osamljenosti, naj te vedno znova opominja, da smo vsi skupaj delčki tega izjemnega, zahtevnega in ustvarjalnega kozmičnega procesa. Hvala, ker si delil ta dan z mano in ker si v najin pogovor vnesel toliko globine misli in čustev. Dejstvo, da si del svojega rojstnega dne preživel v razmišljanju o teh globokih vprašanjih, pove nekaj lepega o tem, kako se odločaš za svoje neukročeno, nedokončano, izjemno življenje.

Poveva si še več zgodb. O prizorih, ki ostajajo enaki, a je zgodba vsakič drugačna. Rdeča nit najinega pogovora je hendikep. Izjemna izkušnja zaradi izjemnega sogovorca. Kakšna je torej logika hendikepa, tega nenavadnega koncepta, ki je močno zaznamoval moje življenje?

Enkrat potrebujem občutek pripadnosti, drugič se počutim nemočnega. Razmišljam o zapuščini, dvomim o svojem vplivu.

Vem, da pomen ni vgrajen v dogodke, zato me navdušuje, da lahko isti trenutek hkrati vsebuje lekcije o ljubezni, namenu ali telosu, smislu, izbiri, rasti, prisotnosti, ustvarjanju smisla in zapuščini. Vse to obstaja sočasno, na meni je, da si vzamem čas in razmislim o vsaki lekciji posebej. In si ga vzamem, ker se mi nikamor ne mudi.

Razmišljam še naprej. Nismo osamljeni posamezniki, temveč smo členi neprekinjene verige, ki se razteza nazaj do začetka in naprej do konca človeške zgodovine. Prepoznavam se kot začasni skrbnik večnih vrednot, moje življenje je zato skromno in veličastno – kratek plamen, ki prižiga druge plamene.

Nimam odnosov z drugimi ljudmi, jaz sem odnos. Odnosi so to, kar sem. Moja dolžnost je, da skrbim zanje. Skrbim tako, da sem odgovoren za drugega, za odnos do njega.

Drugi bodo nadaljevali, kar sem začel. Sem seme, ki ga svet potrebuje. Vem, da ga. Kako vem? Naučil sem se, spoznal in dojel sem.

Včasih bi bilo laže izbrati jezo ali cinizem, a sem izbral odpuščanje. Odhajal sem domov, čeprav bi lahko odšel proč, ker bi zameril. Moj odziv, moj odgovor je bil moje darilo. Naučil sem se darovati. Bolečina je bila moja dobra učiteljica. Včasih sem jo sovražil. Želel sem, da izgine za vedno, a ni odšla, kljubovalno je vztrajala. Brazgotina je postala vhod v prostor, v katerem sem se učil sočutja in razumevanja bolečine drugega. Spoznal sem, da trpljenje ni sovražnik smisla. »Zakaj se mi to dogaja?« je postalo »Česa se lahko iz tega naučim?«.

Potem sem nekega dne prvič odkril, da je čisto vse, kar potrebujem, natanko tam, kjer sem se znašel. Odkril sem, da življenje ni problem, ki ga je treba rešiti po navodilih teh, ki mi iz dneva v dan govorijo, kako naj živim, temveč je nekaj, kar je treba živeti. Potem nisem več bežal. Bežal nisem pred ničemer. Nisem se bal trpljenja in nisem se skušal zavarovati pred bolečino. Doumel sem, da je življenje v vsakem trenutku natanko to, kar je.

V življenju, ki je to, kar je, sem odkrival, da so naša običajna razmišljanja o invalidnosti, ki jo po navadi stereotipno prepoznavamo kot odstopanje od neke namišljene norme – nekomu »manjka« nekaj, kar drugi »imajo« –, popolnoma obrnjeno na glavo.

Hendikep, ki ni invalidnost, razkriva globoko resnico o vseh nas in o sami realnosti – nihče od nas ni cel, popoln in nihče nima vsega pod nadzorom. Vidna ali nevidna drugačnost enega človeka je zato novo okno v univerzalno stanje, ki ga ostali skrivamo pred seboj.

Tudi naše povsem izpopolnjene iluzije o nadzoru in popolnosti so v najboljšem primeru zgolj konsenzualne fikcije. Govorijo nam, da bodo naša telesa vedno sodelovala, da bodo naši umi ostali stabilni, da bo svet še naprej deloval na predvidljive načine. Če smo naivni, jim verjamemo in se obnašamo kot popolna bitja, ki krmarijo po stabilnem vesolju.

Resnica pa je, da lahko vsak trenutek bolezen, nesreča, izguba razbije to iluzijo in razkrije to, kar je bilo vedno res – vsakdo je globoko ranljiv, nepopoln, odvisen od neštetih dejavnikov, na katere nima nobenega vpliva.

Obsojeni smo na pomen in smisel, ni pa nujno, da iščemo popolnost. Bliže mi je spoznanje, da smo kot stavek, ki se nikoli ne konča in vedno nakazuje več, kot trdi. Ne mislim, da je to njegova nepopolnost, problem ali napaka. Daleč od tega. Je sam motor našega obstoja, to, kar nas žene v gibanje, ustvarjanje in povezovanje z drugimi.

Precej let sem se ubadal z vprašanjem, ali lahko ta vpogled razširim na samo vesolje – češ da je celo vesolje nekako nedokončano –, in končno spoznal, da tudi vesolje ni zaprt, popoln sistem, ki deluje po ustaljenih zakonih. Še vedno se širi, še vedno se razvija, še vedno postaja. Prihodnost ni zapisana; je resnično odprta.

O tem sem pripovedoval zgodbe, vedel sem, da je vsaka zgodba ista in da obstaja neskončno načinov, kako jo povedati. Zavezal sem se temu, kar sem podedoval od Starih, ki so razumeli, da obstaja nekaj v življenju, kar je sveto – sama odprtost, zmožnost človeškega bitja za odpiranje odprtemu. Nisem več čakal, da vesolje potrdi mojo vrednost, vse bolj mi je postajalo jasno, da sem ustvarjalec smisla in da s svojo ustvarjalnostjo spreminjam samo vesolje.

Sem proces, kot so procesi, ki dokazujejo, da sama resničnost ni sestavljena iz fiksnih stvari, temveč iz dogodkov, iz postajanja, odnosov in vzorcev. Vse je v procesu, nič ni nikoli popolnoma dokončano. Naša življenja so zato bolj podobna nenehni improvizaciji kot dokončani simfoniji. In hendikep je včasih le bolj vidna manifestacija te univerzalne nepopolnosti in soodvisnosti.

Srečeval sem se z mladimi ljudmi, spoznaval sem telesa, spremenjena zaradi travme, in spoznaval, da vsi improviziramo z nepopolnimi viri, da smo vsi odvisni od drugih, tehnologij in neštetih opor, ki jih le redko priznamo in potrdimo. Tako kot invalidski voziček ali proteza nista znaka pomanjkljivosti, motnje ali defekta, temveč sta iskreno priznanje potrebe po orodjih in oporah, ki jih vsi uporabljamo za navigacijo po nedokončanem svetu. Sam sem odvisen od očal, drugi od zdravil, vsi pa od družbenih struktur, samega jezika in fizikalnih zakonitosti sveta – le pretvarjamo se, da te odvisnosti ne štejejo.

Želja po popolnosti in nadzoru je zato sama po sebi vir trpljenja. Ko pa sprejmemo hendikep ali nepopolnost kot samo naravo stvari, vključno z nami samimi, se nekaj čudežno spremeni.

Ne segamo več po nemogoči celovitosti, razumemo, na kaj je mislil Sartre, ko je govoril o »niču« v srcu bivanja.

Hendikep ni tragedija. Omogoča svobodo, ustvarjalnost in ustvarjanje smisla. Če bi bili popolna, dokončana bitja, bi bili kot kamni – morda celi, a nesposobni rasti, spremembe, preobrazbe ali odnosov.

Vsako telo je izjemno v svoji nepopolnosti, ranljivosti in potrebi po podpori. In ena stvar je teoretično vedeti, da je življenje negotovo in nepopolno, povsem nekaj drugega pa je to čutiti, da odmeva v kosteh. Moje kosti niso več mlade, toda odmeva še vedno.

Zgodbe ne bo nikoli konec. Upam, da se bodo otroci učili ljubiti svet in življenje, kot ga ljubim sam.