Glede staranja

Ne morem se brezpogojno strinjati z ljudmi, ki trdijo, da je človek po štiridesetem letu starosti vsako leto šibkejši, počasnejši, neumnejši in grši. Strinjam se, da lahko postaja vse bolj neviden in anonimen, meni se to dogaja že nekaj let, strinjam se tudi, da smo zvezdni prah in da se bomo povrnili v zvezdni prah, in če sem čisto pošten, priznam, da ni lahko živeti z idejo, da me že kmalu ne bo več, da me mogoče že jutri ne bo več, saj se ne sprenevedam, da sem večen. Ne, nisem večen, sem zelo končno, smrtno bitje. Vse to sprejmem in priznam. Prav tako priznam, da mi je včasih težko ob misli, da bom odšel in da bodo drugi ostali. Že zdaj pogrešam naše pogovore in srečanja in vse, kar počnemo skupaj. Prav poštenost pa mi omogoča še nekaj, še eno nenavadno in morda neubesedljivo občutenje življenja, o katerem želim spregovoriti.

Strah pred smrtjo je naraven. Kdor trdi, da ga ne pozna, bodisi laže bodisi je tako poškodovan, da ga ne moremo jemati resno. Priznajmo si: vsak človek bi bil rad še naprej tukaj, med svojimi. A kaj je tisto najbolj nenavadno, neubesedljivo jedro naše eksistence in zavesti o njej?

Že dolgo se ukvarjam z občutkom, da starost ne uničuje globokega doživljanja sveta, ki se preprosto ne stara, ne izginja. Pravzaprav se krepi. Da, sem bolj anonimen, počasnejši in grši, a nekateri ljudje so še naprej ob meni. Tudi oni se starajo, saj se ne staram samo jaz. Staramo se skupaj. In tako dobro je biti skupaj in se pogovarjati. Prav čudežno je, kaj vse omogoča skupno življenje. Mislim, zares skupno, ne kakor jabolka, ki so v isti gajbici.

Krepi nekakšno čudno kljubovanje, o katerem je govoril Camus. Vem, da je vesolju vseeno zame, vem pa  tudi, da jaz sem vesolje. Saj ne obstaja vesolje zunaj mene. Torej ni čisto res, da je vesolju vseeno zame. To je nekako nesmiselno – da bi bilo vesolju vseeno zase.

A sploh ne mislim na vseenost. Mislim na nekaj globokega.

Najprej mislim na to, kar je prepoznaval Kant v čistem umu: vera. Zakaj je tam vera? Kaj dela tam, kako je prišla tja? Ne, ne mislim na religijo.

Kant ugotovi, da moramo vero kratko malo predpostaviti; obstaja kot postulat praktičnega uma. V redu. Dejstvo je, da je teoretični um nemočen pred tem postulatom, ne more ga dokazati.

Je torej svobodna volja nujna za moralno odgovornost človeških bitij, je nesmrtnost duše nujna za možnost doseganja najvišjega dobrega, je Božji obstoj nujen kot porok za končno harmonijo med vrlino in srečo?

Zdi se da so pritrdilni odgovori na zapisana vprašanja racionalne nujnosti. Kant trdi, da spekulativni um teh idej sicer ne more dokazati, ve pa tudi, da jih praktični um preprosto zahteva. Brez svobode postane moralna obveznost nesmiselna, brez možnosti nadaljnjega obstoja postane moralni projekt izpopolnjevanja nemogoč. Brez Boga ni zagotovila, da se bosta vrlina in sreča na koncu uskladili.

Kant razpravlja o filozofski ali racionalni veri – zavezi, ki jo um daje idejam, ki jih potrebuje, vendar jih ne more dokazati. Gre za vero, ki jo ustvarja um, in ne za vero, ki je v nasprotju z njim.

Vse to pa je šele uvod v posebno doživljanje eksistence, o katerem govorim.  

Doživljam nekaj, kar nima neposredne zveze z empiričnim dejstvom, da postaja telo bolj anonimno, bolj obdano z zvezdnim prahom. Kako naj to poimenujem? Prisotnost? Zavedanje?

Zavedanje česa natančno?

Zavedanje, da sem sočasno nič in vse, opazovalec in opazovano. Zavedanje, da sem končno bitje, ki nekako vsebuje v svoji zavesti nekaj, kar bi najraje imenoval neskončnost. To ni zgolj besedna igra, je nekaj resnično skrivnostnega o sami zavesti in v njej.

Kar opisujem, je nekakšna eksistencialna vera, ki ne izhaja iz prepira med vero in razumom, temveč iz same narave srečevanj, ki nam omogočajo, da kljub svoji končnosti še naprej živimo, ljubimo in se pogovarjamo. Zakaj to delamo? V čem je smisel vsega skupaj?

Zame je skupno staranje veliko več kot osamljeno propadanje, saj je nekaj skoraj svetega. Spominja na Heideggerjevo idejo o Biti-z, ki ni abstraktna fenomenologija, temveč je zrelo kljubovanje, ki se tako ali tako neposredno ozira na absurdnost življenja in smisel izbranega pomena.

Ne govorim o veri v nesmrtnost ali končno pravičnost, temveč o veri v smiselnost samega končnega obstoja, veri v resničnost in vrednost globokih izkušenj, ki vztrajajo, čeprav telo slabi. To ni vera, ki zanika smrt, temveč je vera, ki izhaja prav iz njenega popolnega sprejemanja.

Zadeva nikakor ni preprosta, je pa mogoča.

Telo obstaja v času na preprost način – celice se delijo, telomeri se krajšajo, entropija se povečuje. Zavest pa ima drugačen odnos s časovnostjo. Ko razmišljam, se spominjam, si predstavljam ali premišljujem, nekako stopam zunaj preprostega fizičnega časa, če ta sploh obstaja, če ni le trdovratna iluzija, kot jo je imenoval Einstein. Um sočasno vsebuje sedanjost, preteklost in prihodnost, vsebuje protislovja, dela skoke, ki kljubujejo fizični vzročnosti, in nima s tem nobenih problemov.

Prepričan sem, da je »duh« prav ta sposobnost preseganja. Reči hočem, da nenehno presega svoje neposredne fizične okoliščine, ki jih ne zanika. Tako preseganje terja kopičenje izkušenj, da se v celoti razvije. Mlad človek sicer ima moč, vendar še ni zgradil dovolj bogate mreže pomenov, povezav in globin, ki ustvarjajo duhovno vitalnost.

Telesna vitalnost je ekstenzivna – potiska navzven, osvaja prostor, išče nova ozemlja. Duhovna vitalnost je intenzivna – poglablja se, bogati, najde neskončno kompleksnost v tem, kar je že prisotno. Starejša zavest ima več materiala za obdelovanje, več vzorcev za prepoznavanje, več povezav za ustvarjanje. In prav na to izkušnjo mislim: da eno samo srečanje vsebuje cela vesolja, da je en sam človek neskončno vesolje. Heidegger je človekov pristni obstoj prepoznal prav v nenavadni povezanosti umrljivosti in obstoja: umrljivost ga ne zmanjšuje, temveč ga zgosti.

Naraščajoča krhkost starajočega se telesa osvobaja duha iluzije trajnosti in mu omogoča, da gori bolj čisto.

Nevroznanost dokazuje, da se hitrost obdelovanja podatkov s starostjo sicer res zmanjšuje, toda možgani ta hendikep znajo kompenzirati z vključevanjem dodatnih regij, kar ustvarja bogatejše in bolj integrirane odzive. Antonio Damasio tako poudarja, da se starajoči se možgani premaknejo od učinkovitosti k globini, od hitrosti k modrosti.

Duh je subjektivna izkušnja tega poglabljanja. In morda ne vztraja kljub telesnemu upadanju. Kaj pa, če morda potrebuje določeno oddaljenost od telesa, da se popolnoma razvije? Ta izkušnja me še najbolj zanima: ne popolna ločitev duha in telesa, zato pa dovolj razrahljano identificiranje s telesno obliko, da na nove, modrejše načine prepoznavam, kaj v resnici sem. Šibkost telesa postane nenadoma nekakšna prosojnost, skozi katero postane vidno nekaj drugega, nekaj, česar prej niti nisem mogel videti.

Paradoks je, da kljub anonimnosti in nevidnosti, kljub biološki tragičnosti, zaradi katere moje telo počasi sporoča, da propada, duh odgovarja: »Sem tukaj, morda bolj polno kot kdajkoli prej.«

Ta duh ni mladosten zato, ker bi histerično zanikal starost, temveč zato, ker je presegel samo kategorijo starosti. Postal je brezčasen. Ni ustavil časa, saj ga ne more, čas je zanj postal nepomemben. Nosi tako navdušenje začetka kot svobodo konca, ustvarja nekaj povsem novega – mladost, ki jo je bilo mogoče doseči le s staranjem, svežino, ki je za nastanek potrebovala desetletja preperevanja.

Potem se oči zasvetijo od nagajivosti, ko delim z drugimi rahlo škandalozno šalo, kljub globokim gubam, ki jih uokvirjajo. Roka, sicer še ne trepeta, ko dvigne skodelico kave, še vedno z divjim navdušenjem gestikulira, ko razlagam novo idejo, ki sem jo pravkar odkril. In verjamem, da bo glas, ki se bo s starostjo zlomil, nosil enako začudenje, kot ga je imel, ko sem se pred mnogimi leti prvič z odprtimi očmi zazrl v nočno nebo in se vprašal »Za koga ali kaj sem tu?«