Radi bi, da bi bilo življenje labirint, ne pa blodnjak. Labirint ima v svoji klasični obliki samo eno pot. Vstopite vanj, sledite vijugasti poti do središča in nato po isti poti nazaj ven. Potovanje je lahko dolgo in zapleteno, vendar obstaja osnovni načrt, zagotovljen cilj in jasna pot naprej. Nemogoče se je izgubiti. Vselej je mogoče iti naprej. In prav je iti naprej, samo naprej, ne nazaj. Če greste nazaj, ne pridete iz labirinta, ker se približujete vhodu vanj. Torej greste naprej in veste, da boste zagotovo prišli ven. Resnično, naše vsakdanje življenje je videti kot labirint, v katerem je ena sama pot, ki vodi naprej in k izhodu, karkoli že to pomeni. Torej je smiselno držati se te ene poti. Vsakdo naj se je drži in vsi skupaj bomo končno prišli ven.
Številne duhovne tradicije uporabljajo labirinte prav zato, ker predstavljajo potovanje, ki ima smisel in pomen, ta je zagotovljen, ima pa tudi izhod. Le da življenje ni labirint, ker je blodnjak.
Blodnjak je bistveno drugačen od labirinta. Vsebuje več poti, slepe ulice, napačne začetke in potencialno sploh nima nobenega izhoda. V blodnjaku lahko naredite napačne zavoje, zaradi katerih izgubljate čas in energijo. Lahko se vrtite v krogu, blodite naprej in nazaj. Najpomembneje pa je, da ni nobenega zagotovila, da vas bodo vaša prizadevanja kam pripeljala. Mogoče ne bodo privedla nikamor.
Kdor reče, da je življenje blodnjak, ne pa labirint, govori o nečem, čemur se številne filozofske in verske tradicije poskušajo izogniti za vsako ceno: možnosti, da naš obstoj nima vnaprej določenega smisla, pomena in cilja, jasne smeri ali zagotovljenega izhoda. Ta možnost je sicer zastrašujoča, a je obenem tudi osvobajajoča. Zakaj?
Kaj pomeni orientirati se v življenju, ko ne veš, kam greš ali če sploh obstaja kraj, kamor naj bi prišel? Radikalna negotovost življenja ni le negotovost glede tega, katera izbira je boljša, temveč je negotovost o tem, ali je ozadje, na katerem se odločamo, kam iti, sploh pravo. Poskušamo verjeti, da vemo, kaj bi radi dosegli in kam želimo priti. Sprašujemo se, katera pot hitreje vodi do cilja, katera izbira se najbolj ujema z našimi vrednotami.
Toda v blodnjaku brez jasnega izhoda so ta vprašanja vsaj problematična, če niso kar napačna. Kako namreč izbereš smer, ko ne veš, v katero smer sploh želiš iti in bi bilo dobro ali prav iti?
Orisana negotovost nas lahko povsem ohromi. Ne moremo se odločiti, ker nam primanjkuje informacij za sprejemanje dobrih odločitev ali pa jih imamo na voljo preveč.
Ali obstaja zanesljiv vodnik skozi blodnjak, ko pa se zdi, da smo se znašli v svetu, v katerem so se tradicionalni viri avtoritete ali modrosti že izgubili, tako kot mi, v istem blodnjaku?
Včasih je bilo morda za spoznanje drugače. Ljudje so imeli na voljo stabilne družbene institucije in jasnejše vire vodenja – verske avtoritete, tradicionalne običaje, spoštovane starešine. Danes vemo, da so mnogi od teh tradicionalnih vodnikov brez verodostojnosti ali pa so enako zmedeni, kot smo vsi drugi.
Če je življenje resnično blodnjak, ne pa labirint, in je celo izhod negotov – ironija je, da je zelo gotov, imenuje se smrt –, potem je vsak, ki trdi, da pozna pot ven, bodisi zmešan bodisi prevarant. Zmešanim ljudem se je dobro ogniti v velikem loku, prevarantom takisto.
Obstaja paradoks vodnika. Iz izkušnje vemo, da so ljudje, ki so najbolj prepričani o poti, po kateri naj bi hodili, pogosto najmanj zaupanja vredni, medtem ko so tisti, ki iskreno priznavajo negotovost, morda bolj zanesljivi, so pa gotovo manj tolažilni.
Jezus, denimo, ni nikoli rekel, da pozna pot ven. Ko se je poslavljal, je naročil učencem, naj se ljubijo med seboj, kot jih je ljubil sam, da bo med njimi kot sveti duh. In danes? Koliko ljudi se resnično ljubi med seboj in koliko je ljudi, ki natančno in jasno vedo, kaj sploh pomeni ljubiti se med seboj, to pa tudi živijo?
Lahko se sprašujemo, kam naj potujemo, lahko pa se tudi sprašujemo, s kom želimo potovati. Lahko iščemo »pravo pot«, lahko delamo eksperimente in se motimo, lahko pa si tudi rečemo, da je morda kakovost medsebojnih odnosov pomembnejša od pravega cilja, ki obstaja ali pa tudi ne. Verjamemo, da se je laže znajti v blodnjaku, če tega ne počnemo sami. Seveda pa je možno, da tudi skupinska dinamika včasih vse skupaj vodi v napačno smer. In iskanje zaupanja vrednih spremljevalcev nikakor ni lahka naloga.
Komu naj torej zares zaupam?
Najprej se lahko naučim, da me ne skrbi, kam grem. Ni enostavno, je pa možno. Vem, da so zunanji vodniki praviloma nezanesljivi, včasih so zgolj prevaranti, ki jim gre za denar, zato ne maram zanje, ker mi lahko škodijo, vem pa tudi, da so izhodi negotovi. Kaj mi ostane?
Razvijanje in kultiviranje notranjih navigacijskih orodij. To niso orodja za iskanje »prave« poti, saj mi te sploh ni treba iskati, ker je tamle zunaj cel kup vodnikov, ki mi jo nenehno ponujajo, temveč so orodja za navigacijo po katerikoli poti.
Učim se prepoznavati razliko med modrostjo, ki se rojeva iz izkušenj, in mnenji, ki temeljijo na ideologiji in zunanjih predlogih, kako naj živim, med pristno skrbjo in manipulacijo, med potmi, ki krepijo mojo človečnost, in tistimi, ki jo zmanjšujejo.
Skozi blodnjak ne morem iti po eni sami poti, pa če ima na sebi še tako lepo značko, da je »prava«, ker je to zgolj iluzija. Vem, da je iluzija, zato ne verjamem nikomur, ki mi skuša skozi leporečje prodati, da ve, katera pot je »prava«. Ko sem se sprijaznil s tem, da ne vem, kam grem, in spoznal, da tudi drugi ne vedo, kam gredo, čeprav me hočejo prepričati, da natanko vedo, je postalo manj verjetno, da bodo z menoj manipulirali. To je olajšujoče, ker mi ni treba nikomur slediti. Vem, da mi lažni preroki in komercialni guruji ponujajo lažno gotovost, zato sem lahko še naprej odprt za nepričakovane priložnosti in nova spoznanja. Lažne gotovosti ne potrebujem, ne iščem pa tudi nobene druge gotovosti.
Zveni nenavadno, toda šele sprejemanje negotovosti mi je omogočilo, da ostajam odprt, radoveden, prilagodljiv in odziven. Ne mislim, da nimam jasne poti skozi življenje, ker sem dojel, da vrednost poti ni v tem, da dosežem izhod, temveč v tem, kako dobro je samo ustvarjanje poti.
Če ni zagotovljene ene same »prave« poti ven, vprašanje ni, kako pridem iz blodnjaka. Vprašanje je, kako dobro živim v njem. In zopet se spomnim Platonovega razmišljanja o pomenu ideje dobrega. Za filozofa življenje ni bila uganka s pravilnim odgovorom. Bila je uganka, a odgovor nanjo lahko ustvari vsak človek. Ustvari, ne najde ali odkrije. Prav zato so pomembne lastnosti, zaradi katerih je potovanje smiselno in ni odvisno od cilja – radovednost, sočutje, ustvarjalnost in povezanost.
Moj vodnik zato ni zunanja avtoriteta. Vodi me radovednost. To je zanesljiv vodnik, ki mi ne reče, kam naj grem, češ da ve, katera pot je »prava«. Vodi me tako, da se učim iz nepričakovanih povezav. Tako učenje povečuje mojo vitalnost, to pa povečujejo tudi srečanja z drugimi ljudmi. Ne zanimajo me stiki z ljudmi, ki trdijo, da imajo vse odgovore, med katerimi so tudi »pravi«. Iščem ljudi, ki dokazujejo modrost z načinom, kako se spopadajo z negotovostjo, kako ravnajo z drugimi v težkih časih in kako se nenehno učijo. Taki ljudje so izjemno redki, so pa tudi izjemno dragoceni.
Tu je zato še zadnji paradoks. Najboljši vodnik za navigacijo po življenjskem blodnjaku je človek, ki mi iskreno pove, da tudi sam ne pozna poti ven. To je človek, ki razvija modrost o tem, kako potovati po blodnjaku z milino, radovednostjo, s sočutjem in skrbjo za druge.
Taka oseba vam ne bo nikoli obljubljala enostavnih odgovorov ali hitrih rešitev, ponudila pa vam bo nekaj dragocenega: tovarištvo v negotovosti, sočutje, spodbudo, miselna orodja in v najtežjih trenutkih zgled, kako živeti smiselno in vztrajati, tudi ko cilj ni jasen ali pa zareže v možgane boleče spoznanje, da ga morda sploh ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar