Arhitektura nevidne kontrole

Opazovalčeva zavest vključuje možnost, da se umaknemo, stopimo korak vstran in zagledamo celoten prizor, v katerem živimo in se znotraj njega identificiramo z določeno samopodobo, s katero smo v sodobnem svetu večno nezadovoljni, ker ni nikoli dovolj dobra. Omogoča nam, da z razdalje pogledamo na sebe in opazujemo taisto samopodobo, to pa nam pomaga odkriti, kako jo sicer oblikujemo, saj ne nastaja sama od sebe. Tako odkrijemo, da je samopodoba vselej imaginarni konstrukt, kar pomeni, da ne ustreza ničemur v objektivnem svetu. Kritičnega saboterja znotraj sebe prepoznamo kot prehodni miselni pojav, ne pa kot resnico, ki se ji moramo podrejati in jo sprejeti že samo zato, ker je domnevno resnica. Osvobajanje tako ni boj proti notranjim kritičnim glasovom ali poskus, da bi jih odgnali, temveč je njihovo prepoznavanje in razumevanje.

Ni nam torej treba čakati, da bomo nekoč v prihodnosti končno »dovolj dobri« ali da bomo rešili vse svoje težave, vrata našega mentalnega zapora so odprta prav zdaj, ključ je na voljo prav zdaj, veriga je že pretrgana, le da tega še ne vemo.

Strah pred svobodo je verjetno res najpomembnejša prvina naših življenj, ki jo je treba dobro razumeti, če se je želimo znebiti. Ljudje namreč ne ostajamo v zaporu, ker ne bi vedeli, kako oditi iz njega; vednosti o tem imamo več kot dovolj. Vztrajamo, ker terja odhod nekakšen pogum, ki v naši kulturi ne šteje skoraj nič, saj nas nikoli v življenju ne spodbujajo, naj bomo pogumni. Nasprotno, nenehno nas spodbujajo, ne brez moralističnega podtona, naj konformistično iščemo potrjevanje lastne vrednosti pri zunanjih avtoritetah, ne pa pri sebi.

Popolnoma razumem, da potrebuje sistem družbenega življenja ljudi, ki na splošno upoštevajo njegova pravila, delujejo znotraj njegovih struktur in ne dvomijo o njegovih temeljnih predpostavkah. Dejstvo pa je tudi, da mora isti sistem v demokratični družbi vsaj ohranjati videz, da so ljudje svobodni, misleči akterji, ki se sami odločajo za sodelovanje v skupnem življenju. Sistem potrebuje sodelovanje, vendar potrebuje tudi vtis, da vse skupaj poteka prostovoljno in racionalno. Najbolj racionalno je, da se ljudje počutijo pametne in svobodne. Pravzaprav je tako za družbo kot zanje najbolje, da se ne počutijo drugače. In dobro je, da se dejansko obnašajo na predvidljive in nadzorovane načine. Tu pa se že nakazuje paradoks, ki sama od sebe terja rešitev.

Rešitev obstaja in je takoj na voljo: spodbujajmo zelo posebne vrste samostojnega kritičnega razmišljanja – takšnega, ki deluje znotraj sprejemljivih meja, hkrati pa daje ljudem zadovoljiv občutek, da razmišljajo sami, tj. s svojo glavo.

Otroke zato od malega v tipični učilnici spodbujajo k »razpravam« in h »kritičnemu razmišljanju« o literaturi, zgodovini ali družbenih vprašanjih. A učenci kot inteligentna bitja hitro odkrijejo, katera vprašanja so običajno sprejemljiva in katera jih lahko mimogrede spravijo v težave. Inteligentnost je zato, kako ironično, tudi vir zelo posebnih težav, ki jih v resnici nihče ne želi, ker so neprijetne in včasih boleče. V učilnici sicer lahko razpravljajo o tem, ali je bil Hamlet res zmešan ali se je le pretvarjal, malo verjetno pa je, da bodo učence spodbujali k spraševanju, zakaj morajo sedeti v vrstah pri miru nekaj ur dnevno, reševati teste, ki ne merijo ničesar pomembnega, ali preživeti trinajst let v ustanovi, ki bolj spominja na tovarno kot na prostor učenja o resničnem življenju, sebi in svetu, kakršen dejansko je.

Resnično, prav izobraževalni sistem je postal izjemno dovršena mašinerija. Ustvarja pogoje za psevdokritično razmišljanje – miselne dejavnosti, ki se zdijo rigorozne in neodvisne, a dejansko ves čas po malem krepijo obstoječe strukture moči in hierarhična razmerja. Učenci se tako naučijo analizirati in kritizirati, zagotovo ne vsi, vendar običajno znotraj okvirov, ki ne ogrožajo temeljnih predpostavk samega sistema.

Recimo, da preučujete novejšo slovensko zgodovino. Nekaj malega vam bodo povedali o partizanih in komunistih, domobrancih in povojnem totalitarnem režimu, toda aktualni okvir, znotraj katerega vam o tem pripovedujejo in vas spodbujajo h kritičnemu razmišljanju, neoliberalni kapitalizem, ideja, da je tehnološki napredek enak človeškemu moralnemu in etičnemu napredku, bo ostal neviden in o njem ne boste nikoli razpravljali – ne kritično ne kako drugače.

Prav tako ne boste razpravljali o sodobni kulturi zmagovalcev, o kulturi narcizma, o realnih problemih vzgajanja otrok. Ne boste se pogovarjali, zakaj je pravo kritično razmišljanje nevarno za uveljavljena razmerja moči, ne bodo vas spodbujali k dvomu o temeljnih predpostavkah družbenega življenja in potencialno k ukrepanju na podlagi takega dvoma.

V praksi se bodo zato učenci in dijaki še naprej spraševali, zakaj morajo prositi za dovoljenje za uporabo stranišča, zakaj se pripravljajo na službe, ki že čez nekaj let ne bodo več obstajale, ali zakaj se učijo tekmovati s sošolci, če pa bi lahko sodelovali z njimi. In kasneje kot delavci ne bodo smeli dvomiti ne o svojih specifičnih delovnih pogojih ne o celotni strukturi plačanega dela.

Strukturna vprašanja bodo tako ostajala neodgovorjena in zdelo se bo, da je tako tudi najbolj prav.

Ameriški učitelj John Taylor Gatto, ki je desetletja delal kot učitelj v javni šoli, je v knjigi »Dumbing Us Down«, izšla je že davnega leta 1991, tako rekoč iz notranjosti same šole, iz prve roke torej, pokazal, kako šole sočasno negujejo konformizem in zatrjujejo, da razvijajo individualne potenciale otrok. V resnici dokaže, da sama struktura šolanja – ne glede na vsebino učnega načrta in osebnostno strukturo učiteljev – uči lekcije o hierarhiji, podrejanju avtoriteti ter sprejemanju dolgčasa in nesmiselnosti.

Navidezno kritično razpravljanje o sodobni mladini, ki da je preveč razvajena in je žrtev vzgojnega popuščanja oziroma tega, kar imenujejo permisivna vzgoja, se ne more izkopati iz morja psevdodogodkov in psevdoznanja, kulturnih oblik, ki dajejo videz vsebine, medtem ko so v resnici prazne, in ne zmore analizirati opažanj, ki nas dnevno prepričujejo, da uživamo le odobrene oblike kritičnega razmišljanja, kar se tako rekoč organsko povezuje s tem, kar prepoznava in nato analizira Sheldon Wolin kot upravljano demokracijo – sistem, ki ohranja demokratične oblike, hkrati pa jih vsem na očeh prazni demokratičnih vsebin. Državljane spodbuja k sodelovanju na vnaprej odobrene načine (glasovanje, sledenje volilni politiki, sodelovanje v dovoljenih oblikah protesta), medtem ko resnična moč ostaja skoncentrirana v korporativnih in državnih birokracijah.

V spomin se mi hipoma prikrade sedaj že klasično razmišljanje Alice Miller in njeno preučevanje vzgojnih praks, ki ustvarjajo odrasle, za katere je značilno, da pogosto zamenjujejo ljubezen s podrejanjem in ubogljivostjo, potrjevanje pristne lastne vrednosti pa z iskanjem odobravanja in zunanjega uspeha.

Kaj se dogaja?

Krepi se nekakšna metaslepota, ki pomeni, da se ljudje lahko ukvarjajo z na videz sofisticirano kulturno kritiko, hkrati pa so popolnoma nesposobni prepoznati širše sistemske procese, ki oblikujejo prav to kritiko, in jih ti ne zanimajo niti malo.

Družbeno življenje zato poteka tako, kot da smo vsi v gledališču. Družno gledamo igro, spodbujajo nas, da analiziramo in kritiziramo sceno, dialoge, uprizoritev, načine, kako igralci igrajo. Nastajajo zelo inteligentne razprave o tehnikah igralcev, dramaturških lokih in kostumih. Zadovoljni smo, da lahko svoja mnenja o predstavi skozi klepet delimo z drugimi.

Kaj pa, če pravo dogajanje – tisto, ki dejansko določa, kaj vidimo – poteka v zakulisju, v pisarni lastnika gledališča ali v krogih ljudi, ki finančno določajo, katere igre bodo sploh uprizorjene?

Ljudi tako ves čas spodbujajo k sofisticiranim razpravam o »performansu«, medtem ko dejanski mehanizmi moči ostajajo nevidni in niso nikoli pod vprašajem.

O teh temah seveda ne bomo govorili, prav tako tudi ne o tem, da sistem potrebuje ljudi, ki se počutijo svobodne, a se obnašajo predvidljivo, ljudi, ki se počutijo pametne, a se hkrati odzivajo v predvidenih mejah, ljudi, ki se počutijo kot posamezniki, a se hkrati prilagajajo množičnim vzorcem, da so čimbolj podobni drug drugemu. Spodbujanje k kritičnemu razmišljanju bo zato še naprej podpiralo iluzijo, da če je v družbi kaj narobe, je to zato, ker ljudje niso dovolj dobro ali kritično razmišljali, ne pa zato, ker ima sistem sam strukturne težave, ki jih noče rešiti.

Še naprej boste zato poslušali neskončne razprave o »ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem«, o iskanju izpolnitve v karieri, o tem, ali ta ali ona služba ljudi osrečuje. Temeljna predpostavka, da morajo ljudje večino svojega budnega časa posvetiti delu, ki je v prvi vrsti koristno za nekoga drugega, v zameno za denar, ki ga potrebujejo za preživetje, bo nevprašljiva, celoten okvir plačanega dela – ideja, da morate svoj čas in energijo prodajati nekomu, ki ima od tega več koristi kot vi – ostaja popolnoma neviden tudi v domnevno kritičnih razpravah o delu.

Kritični kulturni komentarji imajo tako pomembno psihološko funkcijo: ljudem omogočajo, da se počutijo, kot da se ukvarjajo z resno družbeno analizo, medtem ko dejansko krepijo prav tisti sistem, za katerega mislijo, da ga kritizirajo. Delajo torej natanko to, kar se od njih tudi pričakuje.

Ko se danes starejše generacije pritožujejo nad tem, da so mladi permisivno vzgojeni in preveč razvajeni, sodelujejo natanko v tem, kar se zdi kot stroga kulturna kritika, ki v resnici odvrača pozornost od resnih sistemskih vprašanj, zakaj je izobraževanje strukturirano kot obvezna institucija, ki spominja na tovarno, in zakaj se mladi pripravljajo na življenje v ekonomskem sistemu, ki morda ne služi njihovim pristnim interesom, se osredotoča na individualna ali generacijska moralna vprašanja o tem, ali so mladi dovolj disciplinirani in ali so njihovi starši preveč popustljivi, sočasno pa zadovoljuje psihološke potrebe kritikov, ki se jim tako ni treba lotiti resne strukturne analize. Zakaj to delajo?

Ker ponuja udobje razumevanja in možnost preprostih rešitev, medtem ko dobra strukturna analiza vodi do zahtevnih in neprijetnih vprašanj, ki nimajo preprostih odgovorov. Udobje kritikov spremlja močan občutek intelektualne in moralne superiornosti, obenem pa podpira komercialna mnenja o potrebi po izboljševanju vedenja posameznikov, medtem ko povsem zanemari družbene mehanizme in se končno zadovolji s premikanjem problemov v posameznike, da imajo ti še močnejši občutek, da je z njimi še vedno ali pa celo znova nekaj narobe, da niso dovolj dobri in da nikoli ni dovolj.