Eno ključnih ter za današnji čas nenavadno aktualnih in pomenljivih Freudovih spoznanj je to: kaznujemo se, ker si želimo nekaj, česar ni, in ta kazen sama po sebi ohranja to isto nemogočo željo pri življenju. Kako je to sploh mogoče?
Vse odraslo življenje se posvečam psihoanalizi. In spoznavam, kako malo jo ljudje v resnici poznajo. Številni jo »kritizirajo«, čeprav dokazano ne vedo ničesar o njej. Drugi ji pripadajo, kot da gre za sveto plemensko tradicijo, ki se ji je treba brezpogojno podrejati. Le redki pa vedo, kaj je Freud, za njim pa še drugi, dejansko odkril in skušal pojasniti.
Vse skupaj se ni začelo z razumevanjem živalskih instinktov pri človeku in biološkim determinizmom. Ravno nasprotno. Freud na začetku poti domneva, da človeška motivacija ravno ni nagonska v biološkem smislu oziroma instinktivna. In če ni taka, kakšna je?
Koncept gona (nemš. Trieb) je kot odgovor na vprašanje mejni koncept med somatskim, telesnim in psihičnim, duševnim. Nima fiksnega objekta (oralni gon lahko zadovoljijo mleko, materine prsi ali prst v ustih). Je plastičen, najde nadomestne objekte, in je nenasiten: zadovoljstvo ga nikoli popolnoma ne ustavi. Freud se izrecno izogiba »instinktu«, ker človeška spolnost in agresivnost nista togo programirani, temveč sta spremenljivi, simbolni in posredovani z zgodovino, s kulturo in z jezikom.
Freudova klinična praksa in konceptualni premik temeljita prav na nebiološkem, neinstinktivnem značaju človeške motivacije: potlačitvi, nastanku simptomov, sublimaciji. Goni so kulturno posredovani in niso biološko določeni.
Gon tako ni živalski instinkt, temveč je način, kako ljudje kot simbolna, duhovna bitja obkrožamo objekte gona, te pa oblikujejo jezik in zakoni, ki jih sprejemamo in nenehno spreminjamo. Ljudje tako definitivno ne ustrezamo biološko-instinktivnemu modelu.
Ko skušamo razumeti človeško željo, je to še očitneje. Želja je simbolno nujna ter je strukturirana z jezikom, s prepovedmi in z nezavednimi fantazmami, ki jih podpira. Nastane, ker je zahteva po zadovoljitvi potrebe in po ljubezni naslovljena na Drugega z besedami, te pa je nikoli ne zadovoljijo v celoti. Želja je želja po tem preostanku, ki domnevno manka do Celote, obenem pa je njen vzrok.
Preostanek presega potrebo in vztraja v nagovoru, s katerim se obračamo k Drugemu – to je želja. Tu vstopi v igro instanca, ki je za številne ljudi ne le pomembna, temveč je tudi uničujoča: Nadjaz.
Nadjaz se pojavi v obliki moralne avtoritete, ki prepoveduje. Kaj prepoveduje? Otroku prepoveduje prekoračitev določene meje. Katere meje?
Psihoanalitični paradoks je, da nas nadjaz muči, ker si želimo nekaj, kar je tako ali tako nemogoče. Kaj je nemogoče?
Freud sprva ni znal odgovoriti na to vprašanje. Bil je zbegan. V kliniki je pričakoval, da se bodo pacienti, ki razvijejo močno moralno vest, počutili bolje – navsezadnje so delali »prav«. Vendar je odkril ravno nasprotno.
Najbolj moralno neoporečni pacienti so najpogosteje poročali o občutkih krivde. Kaj se dogaja?
Bolj kot so se odpovedovali svojim željam, bolj krut je postajal njihov nadjaz. Zdelo se je, kot da ga hranjenje dela še bolj lačnega, namesto da bi ga potešilo.
Problem je ta. Nadjaz ni le ponotranjeni starš, ki reče otroku »ne« (znamenito postavljanje meja). Poganjajo ga namreč isti agresivni in libidinalni goni, ki naj bi jih nadzoroval. Ko otrok opusti prvotno incestuozno željo, ta ne izgine. Ne, preusmeri se in se obrne nazaj proti otroku. Nadjaz v bistvu ugrabi otrokove lastne agresivne impulze in jih uporabi kot orožje proti njemu. Črpa iz istega vira kot otrokova želja. Kar pomeni: manj otrokove želje, več nadjaza.
Kaj se torej zgodi, ko otrok ponotranji nemogočo prepoved? Uči se odpovedovati se svoji nezavedni želji, naučiti pa bi se moral tudi povsem reorganizirati svojo psihično ekonomijo – to ga lahko povsem uniči. Vsa ljubezen in agresivnost, sprva usmerjena proti staršem, se mora nekam kanalizirati. Del gre v identifikacijo (»Postal bom kot oče«), velik del pa se obrne navznoter kot samokaznovanje.
Nadjaz pravzaprav pravi: »Kako si sploh drzneš imeti takšne želje? Kaznovan moraš biti ne le zato, ker jih želiš uresničiti, temveč predvsem zato, ker si jih sploh kdaj čutil.«
Bistveno za nezavedno željo je, da je želja po dopolnitvi, po nemogoči Celoti. Ker pa ne obstaja končni Objekt, ki bi lahko zagotovil popolno zadovoljstvo, dojka, mati, namišljena enost s staršem – vse to so nadomestki za nekaj, kar sploh nikoli ni obstajalo –, se mu je treba kratko malo odpovedati. Otrok pa doživi trenutke zadovoljstva in si retroaktivno predstavlja, da je moralo nekoč obstajati stanje popolne Celosti, ki bi ga rad dosegel. A ni obstajalo, pravimo, da je imaginarno.
Tragedija je, da nadjaz te nemožnosti ne priznava. Deluje po sadistični, obsceni, brezsrčni, kruti logiki: »Nisi zadovoljen? To mora biti zato, ker se ne odpoveduješ dovolj. Potrudi se bolj. Odpoveduj se še več.« Nadjaz torej ni le instanca, ki prepoveduje nekaj nemogočega. Vse bolj je instanca, ki sadistično zapoveduje natanko to nemogoče.
To je kot dolg, ki raste, bolj kot ga otrok, s tem, ko poskuša biti »priden«, odplačuje. Vsaka odpoved namreč paradoksno dokazuje, da je kriv, da ima želje, ki se jim je bilo treba odpovedati že na začetku; ko se torej odpoveduje želji, dokazujm, da jo ima – če je ne bi imel, se ji, logično, ne bi mogel odpovedovati. Temu pravi Freud »moralni mazohizem« v jedru civiliziranega življenja.
Lacanovo škandalozno spoznanje, ki dopolnjuje Freudovo, je bilo, da ima Kantov kategorični imperativ natanko enako strukturo kot Sadova zapoved uživanja. Oba delujeta kot brezpogojna imperativa, ki popolnoma zanemarjata subjektovo blaginjo, užitek ali celo preživetje. Zahtevata, da postane subjekt čisti instrument nečloveške volje. Svojo dolžnost mora izpolniti, tudi če ga to uniči, tudi če to nikomur ne prinese nič dobrega.
Moralni nadjazovski zakon govori z isto absolutno brezbrižnostjo do človekove sreče, njegovega blagostanja ali trpljenja. Zato nadjaz postaja bolj krut, bolj ko ga otrok uboga. Kot Kantova dolžnost zahteva žrtvovanje vsake oblike zadovoljstva. Na kratko: nadjaz uživa v njegovem trpljenju, hrani se z njegovo krivdo.
Naj potegnem za hip vzporednico. Ko politiki, pripadniki športnih elit in funkcionarji, ki se ukvarjajo s športom kot industrijsko panogo, modro ugotavljajo, kako čudežno je mala Slovenija proizvedla toliko izjemnih športnikov, ki so vsi po vrsti svetovni prvaki, potem pa to dejstvo tudi »pojasnijo« s kombinacijo genetike, slovenske tradicionalne močne volje, sposobnosti za delo in disciplino, zahodnobalkanske uporne narave, nekateri pa dodajo še položaj zvezd na nebu, se zdi, da je vse jasno. V resnici pa kot pravi sofisti prodajajo nadjazovske floskule: če bi se potrudili še malo bolj, bi imeli še več takih ali vsaj podobnih športnikov. In niti na misel jim ne pride, da bi povprašali nas, ki se srečujemo s poškodovanimi mladimi ljudmi, koliko škode naredi tako siljenje samega sebe k nenehnemu treningu v središču civiliziranega življenja.
Nadjaz v bistvu zahteva nemogoče. Zahteva, da se odpovemo prepovedanim željam, da se torej obnašamo, kot da jih sploh nimamo, kot da nismo želeča bitja. Še huje: od nas zahteva, da se obnašamo, kot da jih sploh nikoli nismo imeli. Da smo torej kot nekakšni svetniki. Kaznuje nas zaradi same strukture človeškega bivanja, zaradi tega, ker imamo nezavedno, ker smo želeča bitja, ne pa stroji, subjekti čistega razuma.
A to še ni vse.
Nadjaz pogosto zahteva žrtvovanje natanko zato, ker je cilj nemogoč. V tem je jedro njegove norosti. Če bi bilo končno zadovoljstvo dosegljivo, če bi ego lahko ustregel nadjazu, bi ta prej ali slej izgubil svoj raison d'être. Njegova moč pa izvira natanko iz tega, da nas ohranja v trajnem stanju neustreznosti. »Nisi srečen? Verjetno nisi dovolj moralen. Še vedno čutiš željo? Nisi se dovolj odpovedal.« To je popolna, absolutna past – bolj kot jo hraniš z odpovedovanjem, več dokazov ima o tvoji temeljni krivdi.
V taki pasti so danes številni ljudje, ki naivno verjamejo, da bodo z voljo, delom na sebi, disciplino, s sledenjem gurujev in njihovim nasvetom nekako dosegli uspeh in vse druge želene cilje, ki se rolajo vsak dan po medijih in jih spremlja sofistika, kako zaželeni in dobri in cenjeni so. In da jih lahko doseže čisto vsak človek, če se le malo potrudi.
Potruditi pa bi se tudi moral, sicer je z njim moralno nekaj narobe. Na tej točki združita moči za napad na slehernika kot želeče bitje katoliška moralna sofistika in kapitalistična logika produkcije dobrin.
Danes zato lahko na nov način povežemo to, kar je Freud imenoval »negativna terapevtska reakcija« – nekaterim pacientom se je stanje poslabšalo ravno takrat, ko bi se moralo izboljšati –, z navideznim zadovoljevanjem potrošnikovih želja. Freuda je osupnilo, ko je spoznal, da pacientovo izboljšanje pomeni približevanje njegovim pristnim željam, to pa je aktiviralo divje nadjazovske napade.
Resnično, nadjaz vas raje ohranja nesrečne in »moralne«, kot pa vam dovoli približati se zadovoljstvu, tudi če je to povsem nedolžno in družbeno sprejemljivo.
Tamle zunaj je zato veliko ljudi, ki se dnevno počutijo krive zaradi uspeha in sabotirajo sebe, kadarkoli jim gre dobro. Zakaj to delajo?
Ker se uspeh zdi preblizu zmagi nad avtoriteto, preblizu doseganju prepovedanega. Nadjaz se namreč takoj vmeša: »Kdo pa misliš, da si? Zapomni si, kje je tvoje mesto!« Človek se ponižno umakne, to pa paradoksno poveča nadjazovski pritisk in hkrati potrdi njegovo neustreznost: začarani krog se zopet sklene.
Tragedija je v tem, da nas nadjaz dejansko ne varuje pred nemogočo željo. V resnici ohranja našo podrejenost želji. Z nenehnim kaznovanjem, ker si želimo nečesa nemogočega, ohranja prav to nemogočo željo živo in v središču našega psihičnega življenja. Ves čas živimo in se premikamo okoli tega, česar ne moremo imeti, okoli naše temeljne neustreznosti – in se besno krivimo, kako neumni in butasti smo.
Nadjaz torej deluje z ustrahovanjem in s krivdo: »Slab si, ker si to želiš« ali »Sram te mora biti.« Ohranja fantazmo o Celoti, hkrati pa te kaznuje, ker si jo želiš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar