Teorija in izkušnje vsak dan potrjujejo, kaj dejansko pomeni biti človek. In vsak dan nam na najrazličnejše načine, prek nešteto medijev sporočajo, da bi morali biti drugačni. Ko smo negotovi, nam takoj svetujejo in ponujajo tehnike in načine, kako ustaviti negotovost, ko smo konfliktni, nam govorijo, naj se naučimo na hitro reševati konflikte, ko kažemo notranjo razcepljenost, nam predlagajo trening celovitosti ali holističnosti. Resnično, sam svet je razcepljen in razdeljen, poln je konfliktov, ki jih nihče ne zna ali noče rešiti, negotovost zaradi možnosti jedrske vojne, podnebnih sprememb in skokovitega razvoja umetne inteligence je velika. »Svet« svetuje nam, navadnim smrtnikom, sebi ne zna pametno svetovati, ne ve, kako se preobraziti, da preobrazba ne bi bila več istega.
Dolgoletne psihološke izkušnje so me prepričale, da terja osebna preobrazba živo izkušnjo brezpogojnega sprejemanja v odnosu z drugo osebo. Kaj to pomeni za ljudi, ki nikoli ne prestopijo praga terapevtske sobe ali sobe kakega psihoanalitika? Ali so obsojeni, da ostajajo ujeti v svojih svetovih, organiziranih z zaskrbljenostjo, s tesnobo in strahom, obdani s praznimi nasveti, kako naj živijo? Ali pa obstajajo drugi odnosi – prijateljstva, ljubezenska razmerja, celo kratka srečanja –, ki lahko zagotovijo trenutke pristnega transformativnega prepoznavanja in potrjevanja? Kaj pa terapevt ali analitik? Kako ohranja prostor brezpogojnega sprejemanja v svetu, v katerem je vse pogojeno? Moral je prestati lastno preobrazbo, da jo lahko ponudi. Tako nastaja veriga preobrazb. Vsaka oseba, ki je doživela radikalno brezpogojno sprejemanje, je odprta do drugih ljudi. Preobrazba zato ni zgolj učinek srečanja z resnico in ukvarjanja z njo. Videti je, da za vse to nujno potrebujemo drugega človeka in brezpogojno sprejemanje v prostoru, v katerem sta lahko dva človeka popolnoma iskrena, do konca poštena in povsem predana ustvarjanju smisla drugačnega življenja. Tam, v tisti sobici, se človek zares spreminja, spreminja pa se tudi življenje.
In prav tu se lahko vse skupaj na zanimiv način zatakne. Na kaj mislim?
Kultura, v kateri živimo, nam namreč prodaja veliko stvari sumljive vrednosti, a jih – morda prav zato – po navadi spretno zapakira v obljubo čustvene, duhovne ali osebne preobrazbe. Dobesedno potopljeni smo v ogromno industrijo samoizboljševanja: knjige, ki obljubljajo, da nam bodo spremenile življenje v 30 dneh, vplivneži s svojimi jutranjimi rutinami, guruji z nasveti in koraki, ki naj bi jih naredili. Pa vendar vsi po vrsti spregledajo nekaj temeljnega: duhovna ali osebna preobrazba ni posledica tehnike, ki jo lahko vsakdo uporabi na sebi. Je nekaj, kar se zgodi med ljudmi, v odnosih.
Žalostna je zato podoba človeka, ki se skuša sam s knjigo za samopomoč v roki preobraziti z močjo volje in s pravilnimi tehnikami. Ujet v svojem simbolnem sistemu uporablja umske kapacitete in se skuša nekako preobraziti. Poskuša se dvigniti z lastnimi nogami, toda prav te so poškodovane. Tudi ko popolnoma sledi nasvetom in vendarle naredi vse potrebne korake, je še vedno samoten in tesnoben, morda pa je celo osamljen.
Ob njem ni drugega človeka, ni druge zavesti, ki bi zagotavljala tisto drugačno gravitacijsko polje, v katerem se rojevajo novi možni načini bivanja in razmišljanja o njem. Morda na kratko vendarle spremeni vedenje, celo misli ali čustvene odzive, vendar ostaja globoka struktura njegovega odnosa do sebe in drugih nedotaknjena.
Zdi se, da guru ali vplivnež ponuja odnos, vendar ga ne. Tudi če obstaja, je v najboljšem primeru enosmeren, izveden, ne omogoči nobene pristne potrditve. Guru nagovarja tisoče, a ne vidi nikogar. Njegova zgodba o preobrazbi je izdelek, njegova prisotnost pa blagovna znamka. Sledilec se sicer lahko počuti navdihnjenega, morda se na trenutke celo počuti »videnega«, vendar je še naprej v istem simbolnem polju kot nekoč.
Ko priročnik ne deluje, ko gurujeva metoda odpove, ljudje spontano ugotovijo, da je to njihova krivda. Očitajo si, da se niso dovolj potrudili, niso dovolj močno verjeli, niso bili dovolj predani, disciplinirani in dosledni. Ne zavedajo se, da je bila metoda od samega začetka obsojena na propad, ker ji je manjkala bistvena sestavina: pristni človeški odnos in brezpogojno sprejemanje drugega.
Resnično, človek potrebuje drugega človeka in srečanje z njim, ne gurujev, vplivnežev, tehnik in priročnikov. Potrebuje odnos z nekom, ki se je že duhovno in osebno preobrazil. Sočutje in ljubezen nista dovolj. Človek potrebuje drugega človeka, ki je prestal lastno bolečo simbolno smrt in ponovno rojstvo, ki od znotraj ve, kaj pomeni biti preoblikovan, kaj pomeni odpovedati se iluzijam, fikcijam, zmotnim prepričanjem in napačnim stališčem.
Samo tak človek lahko brez panike vztraja v prostoru, v katerem druga oseba trpi in čuti bolečino. Zna vztrajati pri genealogiji preobrazbe, če lahko za hip parafraziram Nietzscheja. Človek, ki se je preobrazil, se ni preobrazil skozi doktrino ali tehniko. Ne, preobrazil se je skozi bolečo življenjsko izkušnjo – ob drugem človeku, ki mu je popolnoma zaupal. Resnično, bolečina preobrazbe je morda naša najboljša učiteljica, ki nam pomaga spoznati, česa si zares želimo in kaj bi zares radi naredili.
Tragično je opazovati, koliko ljudi se dnevno v samoti bori s svojimi aplikacijami, knjigami in spletnimi tečaji, da bi se spremenili, ne da bi razumeli, zakaj vse skupaj kljub trudu in močni volji ne deluje. Dobijo sicer zemljevide, ne dobijo pa spremljevalca. Dobijo navodila, a ne dobijo odnosa, ki bi jih podpiral skozi grozo sprememb. Slepijo se glede truda, močne volje, uspeha, smisla življenja. In mnogi nikoli ne odkrijejo, da imajo tudi moč, da izstopijo, da zavrnejo bleščeče iluzije, vso to kramo, ki jim jo ponujajo iz dneva v dan, da prenehajo varati sami sebe.
Obstaja tudi upanje. Kljub vsemu, saj znajo ljudje vzpostavljati odnose, ki ne terjajo nobenih posebnih kvalifikacij ali dragih komercialnih programov. Dovolj je srečanje z osebo, ki se je že preobrazila in je zmožna pristne navzočnosti onkraj iluzij, žargona in novoreka. Vse to se zgodi v analizi, a tudi v pravem prijateljstvu, ljubezni, v vsakem odnosu, v katerem je nekdo sposoben brezpogojno sprejemati drugega in ga videti takega, kakršen je: negotov, konflikten, notranje razcepljen, tesnoben, prestrašen, samouničevalen.
Zastavlja pa se tudi vprašanje, ki me čisto na koncu vendarle skrbi. Kaj, če nekdo še nikoli ni izkusil, da bi ga drugi resnično prepoznal in potrdil? Kaj, če je vse življenje preživel v odnosih, v katerih je moral nastopati, se braniti ali skrivati, ker se je bal biti iskren in pošten? Ali je obsojen na to, da ostane nepreobražen? Ali pa se morda – in to je le misel – včasih prvi bežni namig na prepoznavanje pojavi na povsem nepričakovanih krajih.
Učitelj, ki v tebi prepozna nekaj, česar sam ne moreš videti. Prijaznost neznanca v trenutku, ki te sezuje in prestavi v drugo simbolno vesolje. Pogovor, v katerem sogovorec vzame tvoje misli resno na način, kot jih ni še nihče. To morda ni popolna preobrazba, lahko pa so razpoke, skozi katere prodre svetloba, trenutki, ki ti dajo misliti, da je preobrazba vendarle mogoča tudi brez krošnjarjev, ki ti zgolj prodajajo svoje blago, za tebe pa jim je v resnici popolnoma vseeno.
Mislim, da je na delu mnogo več, kot ponujajo. Človek, ki se je sam preobrazil, lahko vztraja v odprtem simbolnem prostoru, v katerem so možne preobrazbe, le, če sam verjame v nekaj, kar ga presega. Zlasti pa mora verjeti v idejo dobrega in v etičnost, ki jo izraža skrb za drugega.
Osebna preobrazba ni dovolj. Nekateri ljudje, ki očitno dolgo »delajo na sebi«, morda sledijo kakemu guruju ali pa tudi ne, je vseeno, še vedno ne morejo ustvariti resnično transformativnih prostorov za druge.
V prostoru, v katerem človek jamči za preobrazbo, se udejanja njegova predanost dobremu, skrbi, nečemu, kar presega njegovo lastno eksistenco. Brez tega tehnike, izkušnje, celo pristna človeška toplina preprosto ne morejo ustvariti tistega svetega prostora, kjer se zgodi preobrazba.
Prepričanje v pomen ideje dobrega ni naivni optimizem in ni zanikanje teme. Morda je izraz tragičnega upanja in globokega vpogleda v človeško destruktivnost, ki ji zoperstavljam vero v možnost preobrazbe, rasti, nečesa boljšega. Psihoanalitik je videl najslabše v sebi in drugih, a še vedno zagovarja možnost preobrazbe. Morda je nekaj neverjetnega v tem, da vztraja in ohranja simbolni prostor radikalno odprt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar