Moralni zakon je lahko tudi tak, da uživa v trpljenju subjektov, ki ga ubogajo in se ga skušajo držati. In ti subjekti ali podložniki ga lahko vneto, celo strastno zagovarjajo. Tudi takrat, ko najdejo v lastnem trpljenju tisti nemogoči jouissance, kot ga je imenoval Lacan. Ni čudno, da so avtorji odkrili povezave med delovanjem oblasti in trpljenjem podložnikov, za katere niti ne moremo reči, da se ne upajo upirati, saj je včasih očitno, da v svoji vlogi dobesedno nezavedno uživajo.
Ko rečejo predstavniki katoliške korporacije, da na smrt bolan človek, za katerega ni nobenega dvoma več, da bo v kratkem umrl, ne bi smel poseči v svoje življenje in ga skrajšati, v bistvu rečejo, da mora trpeti. Zaradi umiranja tako ali tako že trpi, trpijo tudi njegovi bližnji, toda trpljenja ne sme skrajšati. Ne sme razpolagati s svojim življenjem. Trpeti mora do konca. Na koga ali kaj se ti zagovorniki trpljenja sklicujejo? Na razum?
Razumen človek bo najverjetneje poiskal zdravnika, ko bo začel trpeti. Če ugotovi, da je zbolel za neozdravljivo boleznijo, bo prav tako najverjetneje prosil zdravnike, da posegajo v njegovo telo in ga zdravijo. Če zelo trpi bolečine, bo prav tako prosil za nov poseg: protibolečinska sredstva. In če je trpljenje neznosno, kar pomeni, da ga ni več mogoče zmanjšati, bo prosil, da mu omogočijo, da sam poseže in si skrajša muke. Sam, ne drugi. Taka je njegova razumna želja.
Ne, tega ne sme narediti. Njegova želja je nezaslišana in nemoralna, pravijo zastopniki korporacije. Tu poseže nadjaz, o katerem sem spregovoril prejšnjič.
Povzel sem Freudova in Lacanova spoznanja, da nadjaza ni mogoče nikoli zadovoljiti. Otrok ne bo nikoli dovolj poslušen ali »priden«, da bi nadjaz umolknil ali se umaknil. Vsako dejanje, ki bi mu lahko prineslo srečo, je za nadjaz moralno sumljivo. Če človek pomaga drugim, ne deluje iz čiste dolžnosti, če želi pomagati sebi, je egoist in sebičnež. Nadjaz ves čas dokazuje, da je vsako zadovoljstvo dokaz nezadostnega odrekanja. In to prej ali slej vodi v trpljenje.
Nikoli torej ne morete trpeti dovolj, da bi dokazali svojo moralo. V zadnji instanci postane celo trpljenje nekakšno perverzno zadovoljstvo, ki se mu je treba prav tako odpovedati. Zadovoljstvu namreč, ne trpljenju.
Za razumevanje krutega nadjazovskega vztrajanja, da trpeči in na počasno umiranje v strašnih mukah obsojeni človek ne sme samemu sebi skrajšati trpljenja, mimogrede, ljudje od nekdaj krajšajo muke trpečim živalim, ker je tako preprosto prav, si moramo ogledati še, kako deluje neki drugi zakon, ki ga Freud in Lacan imenujeta simbolni zakon.
Simbolni zakon deluje povsem drugače kot obsceni nadjaz, ki uživa v vašem trpljenju.
Preprosto pravi: »Stvari so tako strukturirane. Tako je na tem svetu. To je mogoče, ono ni.« To je neosebno, skoraj matematično jasno. Ko sprejmemo simbolni zakon, nismo kaznovani zaradi lastnih želja. Denimo, zaradi želje, da si skrajšamo nemogoče trpljenje.
Ne, prepoznavamo strukturne pogoje življenja, znotraj katerih želja deluje. Tu pride do polnega izraza slavni Freudov Wo Es war, soll Ich werden.
Pacient se tako ne odpove uspehu, ker je »slab,« ker si ga želi. Zaveda se, da fantazma, ki naj bi jo dosegel s trudom, z nenehnim delom in odpovedovanjem, sploh ni bila nikoli na voljo nikomur. Odkrije, da je čisti ništrc, dozdevek.
Simbolni zakon mu pravi: »Si subjekt želje med drugimi subjekti želje, vsi smo določeni z istimi strukturami, vsem nam manka ista nemogoča stvar.« Torej smo v istem čolnu.
Natanko to spoznanje je osvobajajoče, kajti nadjaz pravi: »Vsi drugi so zadovoljni in so na poti k uspehu, le ti nisi, ker imaš napačne želje, si slab, len in pomanjkljiv.«
Nadjaz vzdržuje hierarhijo krivde in kazni, simbolni zakon vzpostavlja demokracijo manka. Nekateri posamezniki se tako izvlečejo iz nadjazovskega primeža, celotna družba ali posamični klan težko.
Zato je analitikov položaj tako ključnega pomena. Analitik ne zavzema položaja drugega nadjaza, ki pravi: »Tega si ne bi smel želeti.« Prav tako ne pravi: »Kar izpolni svoje želje« (kar bi bilo tako ali tako nemogoče).
Uteleša simbolno funkcijo. Je navzoč, a ne poseduje namišljene Celosti, ki obstaja nekje onkraj, posluša, a ne sodi, ohranja strukturo brez sadističnega vsiljevanja. S transferjem ga pacient najprej doživi tako, kot je na začetku življenja doživljal svoje starše – kot ljudi, ki imajo nekakšen magični dostop do Celote, kot ljudi, ki upravičeno presojajo in omejujejo, pri tem pa se včasih sklicujejo na nekakšno Avtoriteto, za katero nihče ne ve, ali sploh obstaja. Toda analitik dela nekaj drugega: zastopa strukturo brez krutosti, zakon brez sadizma, omejitev brez kazni. Pacient ob njem prvič doživi, da lahko sprejme nemožnost, ne da bi ga ta strla.
Simbolni zakon ne ukazuje in ne uživa – preprosto strukturira. Ne pravi »Moraš!« in ne pozna sadističnega vztrajanja.
Prav razlika med nadjazom in simbolnim zakonom nam pomaga misliti delovanje oblasti.
Ali ne deluje sodobna oblast natanko skladno z nadjazovskim pozivanjem k nemogočemu Užitku? Ljudem ne prepoveduje, temveč jih poziva, naj aktualizirajo vse mogoče možnosti, da bi našli srečo in postali uspešni. Vendar je to pozivanje k neskončnemu delovanju, ki ne prinese sreče, zato pa utrjuje oblastna razmerja, saj ljudje v upanju na srečo ves čas ubogajo nadjazovski poziv. In natanko za oblast gre.
Foucault bi zato takoj prepoznal premik od suverene oblasti k disciplinski in biopolitični oblasti. Suverena oblast je nekoč kratko rekla: »Ne! Ne delaj tega ali pa te bom kaznovala.« Moderna oblast pravi: »Da! Bodi to, kar si! Maksimiraj svoj potencial! Optimiziraj svojo srečo!« In ta pozitivna zapoved je neskončno bolj kaznovalna, ker je brez meja in ne pozna nobene točke, kjer bi bil človek končno zadovoljen.
Domnevno osvobajanje tako ni nič drugega kot nova oblika podrejanja. Ljudje postanejo subjekti, ki morajo nenehno preiskovati, artikulirati in optimizirati svoje želje. Moderni nadjaz zato sprašuje ljudi, zakaj ne uživajo več, zakaj nimajo boljših orgazmov, zakaj njihovi odnosi niso bolj izpolnjujoči, zakaj ne delajo več na sebi. Vsak neuspeh pri doseganju popolne sreče postane osebni neuspeh, ki zahteva več dela na sebi, več potrošnje, več tehnik.
In v to oblastno idilo udari predlog, da bi ljudje, ki umirajo in trpijo neznosne muke, sami odločili, da vse skupaj končajo. Škandalozno!
Seveda, kaj pa drugega. Kaj se zgodi?
Zgodi se to. Ko sprejmete simbolno kastracijo, to je tehnični psihoanalitični izraz za odpoved nemogoči Celoti, za prekinitev poskusov, da bi jo dosegli, preprosto prepoznate strukturo in dojamete naravo, bistvo oblastnih razmerij, ki ste jim bili dolgo podrejeni.
To se bistveno razlikuje od kastracije, za katero skrbi nadjaz. Njegova skrb za vas ni nič drugega kot oblika mučenja, ki ohranja pri življenju fantazmo, da Celota dejansko obstaja nekje – v Drugem, ki uživa v vašem žrtvovanju.
Lacanov esej o prepletanju Kanta in Sada nam tako pomaga misliti, kako nekateri ljudje tudi samouresničevanje in veselje do življenja lahko spremenijo v še en nadjazovski ukaz. »Moraš se svobodno družiti! Moraš razkriti vse! Želeti moraš postati boljši! Moraš živeti do konca!« To postane še ena priložnost za nadjaz, da iz tvojega neuspeha, da bi bil popoln človek, izvleče užitek.
Pravo analitično dejanje zato ni v tem, da bi bolje ubogali ali se bolj temeljito odpovedovali. Gre za to, da prepoznamo obsceni užitek, skrit v samem moralnem zakonu. Šele ko vidimo, da nadjazovski ukazi vsebujejo lastno perverzno zadovoljstvo – da zakon uživa v naši podrejenosti –, se lahko začnemo osamosvajati.
Lacan zato upravičeno zapiše, da je edino, česar smo lahko zares krivi, to, da »popuščamo glede svoje želje«. To ni nikakršno povabilo k hedonizmu ali opustitev vseh zakonov, kot skušajo pokazati moralistični zastopniki oblasti. Na delu je nekaj čisto drugega.
Gre za priznanje, da je nadjazovska zahteva po popolni odpovedi sama po sebi izdaja resnice želje. Želja, pravilno razumljena, namreč že vključuje svojo lastno nemožnost – ne potrebuje sadističnega uveljavljanja nadjaza.
Premik od nadjaza k simbolnemu zakonu je torej premik od obscenega imperativa k strukturnemu prepoznavanju. Zaradi njega nismo več žrtve krutega moralnega zakona, ki uživa v našem trpljenju. Postanemo subjekti želje, ki suvereno odločamo o njej, kar pomeni, da nam ni treba nikogar prositi za dovoljenje, da nekaj želimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar