Trpljenje in smisel življenja

Da, velikokrat so že zapisali, da življenje samo po sebi nima nobenega smisla. Da je nastalo v velikanskem vesolju, ki je v glavnem prazno, temno in neverjetno hladno ter prav tako nima nobenega vgrajenega smisla, nobenega cilja in nobenega namena. Na prvi pogled se zdi, da vesolje ni intencionalno in zgolj je. Vse to je velikokrat pospremljeno s presenetljivo ugotovitvijo, da se človeška bitja kljub temu nekako lahko odločamo za proizvodnjo smisla, namena in pomena, da lahko nekaj naredimo tako, da vznikne občutek smisla. Ko nastane, je smisel v vesolju. Ta ga morda še vedno nima, vsekakor pa je del njega. Resnično, vesolje kot ogromna, objektivna fizikalna realnost morda res deluje brez inherentnega »smisla«, kot mehanični splet naključnih procesov in fizikalnih zakonov. Toda ko ga ljudje opazujemo, doživljamo in interpretiramo, vnašamo vanj novo dimenzijo – smisel. Preprosto rečeno: ko ljudje opazujemo vesolje – bodisi skozi teleskope, matematične modele ali filozofske koncepte –, pravzaprav ustvarjamo most med golim fizikalnim dogajanjem in pomenom.

Ta ustvarjalni akt pripisovanja smisla ni le subjektiven, temveč je globoko ontološki. To spoznanje me še najbolj navdihuje. Pomeni namreč, da zavest sama po sebi deluje kot transformativna sila, ki preobraža »slepo« materijo v nekaj, kar ima notranji pomen. Vesolje postane zaradi nas več kot le mehanični stroj – postane prostor razumevanja, čudenja, interpretacije.

Sklenem lahko z ugotovitvijo, da smo ljudje kakor umetnik, ki s čopičem ustvarja sliko iz praznega platna, mi pa s svojo zavestjo ustvarjamo smisel tam, kjer se zdi, da ga ni.

Veliko je preprostih idej in predlogov, kako ustvarjati smisel, kje ga najti in kako. Nujno ga potrebujemo, zato so lahko nasveti dobrodošli in uporabni. Včasih tudi so.

Res je nekaj nenavadno vznemirljivega in zanimivega v človeškem delovanju, s katerim ljudje ustvarjamo smisel in pomen kot stranski produkt. Ni vsako delovanje tako, kar je dodatno zanimivo. Včasih človek lahko po daljšem času reče samemu sebi, da počne stvari, ki nimajo nobenega smisla, ga ne ustvarijo, nimajo nobenega cilja, namena in pomena.     

Niso vse dejavnosti take, da človek razvija smisel življenja s pomočjo vztrajnosti, potrpežljivosti in upanja. In ni vse, kar ljudje počnejo, duhovno zlato kot oblika smisla. A nekatere dejavnosti in oblike vedenja so natanko to.

Ljudje včasih rečejo, da je vsak trenutek življenja dragocen. In res je. Ali to velja tudi za grozne trenutke, trenutke niča, tesnobe, strahu in bolečine? Morda je res dragocen čisto vsak trenutek, le da včasih preprosto ne zmoremo razumeti, da je to res.

Vse odraslo obdobje svojega življenja sem preživel z ljudmi s posebnimi potrebami, s poškodovanimi in neozdravljivo bolnimi mladimi ljudmi. Zbiral sem trenutke in skušal ustvarjati pogoje, pod katerimi bi vzniknil smisel. Včasih je vzniknil, drugič pa ga preprosto ni bilo in je bilo, kot bi se zaletel v zid. Gledal sem mlade ljudi, ki so odhajali s tega sveta, včasih sem kakega držal za roke, ker ga je bilo strah. Morda se sliši čudno, toda imel sem občutek, da je to moj privilegij in da je v takih trenutkih mogoče doživeti globok smisel življenja.

Moj privilegij je bil, da sem globoko dojemal, kako človeška bitja ustvarjamo smisel in pomen. Ker ga, vedno znova ga. Ne vselej, a dovoljkrat, da zdržimo in živimo naprej.

Zakaj se mi zdi življenje dragoceno in zakaj vztrajam v svojem odnosu do njega? In zakaj se nekaterim ljudem življenje ne zdi dragoceno?

Mislim, da ni pretiravanje, če dodam, da ni vsako življenje potovanje od nedolžnosti k modrosti. Nekatera življenja se prekmalu zaključijo, nekatera ostanejo ujeta in so kakor zasidrane ladje v luki, ki ne morejo na odprto morje. In ko umre otrok ali mlad človek, je trenutek tragičen. Resnično, morda obstaja nedolžnost mladega življenja, zagotovo pa obstajajo brutalni trenutki, ko se zaključi. Obstajajo trenutki nežnosti in obstajajo trenutki brutalnosti, za katere se nam zdi, da so povsem nerazumljivi in nerazložljivi.

Verjamem v nedoumljivo bistvo bivanja. Ta občutek, da obstaja smisel, ki ga ne morem povsem razumsko zajeti ali pojasniti, je nenavaden in vztraja. In se sprašujem.

Je zavest fundamentalna informacijska struktura vesolja? Je kaj drugega kot stranski produkt nevronskih procesov, je morda bolj temeljni princip organizacije, ki išče in ustvarja kompleksnejše vzorce razumevanja v vesolju? Obstaja notranja tendenca narave k samozavedanju? Kaj pa, če je smisel inherentna razvojna sila, ki se skozi zavest šele artikulira?

Zanimivo je razmisliti: morda zavest ni le naključni »stranski učinek« evolucije, temveč je njen načrtni mehanizem za vse večjo kompleksnost in razumevanje.

Ali obstaja nekakšna temeljna povezanost s svetom, ki preprosto presega naše trenutne racionalne kategorije in razlage? Ali obstaja to, kar je Ludwig Wittgenstein opisal kot »mistično« – tisto, česar ne moremo izraziti, a se vseeno kaže? Nekaj torej, o čemer moramo molčati, kot pravi filozof, ker o tem ne moremo ničesar reči? Ali pa moramo prav o tem nenehno govoriti.

 

Morda je najbolj vznemirljiva napetost med občutkom absurdnosti življenja, opisoval ga je tudi Albert Camus, in vztrajnim občutkom, da »obstaja še nekaj«, in na čuden način predstavlja nekakšno iskro, ki nas žene naprej. Res zanimivo. Camus je govoril o »uporu« proti absurdu kot o tistem, kar nam daje dostojanstvo, sam doživljam oboje: občutek o »nečem« in upor zoper absurd eksistence.  

 

Upiramo se absurdu, verjamemo v obstoj nečesa, kar presega naše razumevanje, in vemo, da je to nekaj vseeno resnično in pomembno. Je s tem povezana skrb za ultimativno, za večni Ti? Ali pa je to neskončnost, o kateri razpravlja Emmanuel Lévinas, neskončnost, ki se nam kaže v obrazu Drugega?

 

Zanima me tudi soočenje z brezpomenskostjo našega končnega obstoja, ki ga spremlja vztrajni občutek, da obstaja »nekaj več« – in je oboje očitno bistveno za našo izkušnjo življenja.

 

Reči hočem, da je ta občutek nekaj, česar ni mogoče dokončno razumeti ali razložiti in je organski del našega bistva. Kako čudno smo torej narejeni ljudje, da nekaj presega vse kategorije našega razuma, a se vseeno kaže kot pomembno v našem doživljanju sveta.

In zopet je bilo velikokrat rečeno, da najpomembnejši v življenju vendarle ni uspeh. Rečeno je bilo, a hvalijo ga na vsakem koraku. Mlade spodbujajo, naj uspejo, in dodajajo, da bogastvo kljub vsemu ni vse, karkoli že to pomeni. Licemerja je v resnici veliko.

Morda pa vendarle kolektivno najdemo pot do začetka modrosti, ki odkriva pomembnost povezanosti, odnosov in skrbi za drugega.

V življenju sem srečeval modre ljudi, ki so živeli modrost na izjemno preproste načine. Občudoval sem njihovo spokojnost, notranji mir, zmožnost, da živijo v sedanjem trenutku in jih ne zanima, ali jutrišnji dan sploh bo.

Najbolj pa so me prevzeli trenutki, ko sem odkrival znotraj sebe, kako močno me pretrese prijaznost ali radodarnost popolnega tujca. To je vsakič tako, kot bi se zgodilo nekaj neverjetnega in čudežnega obenem. In v tistem trenutku se vsaj za kratek čas prižge nekakšna iskra, kot bi mi nekaj odločno reklo, da želim nekaj narediti in da zmorem.

Obstajajo trenutki, ko se zdi, da ne zmorem več in da ni nobene iskre. Življenje je res polno možnosti, a te je veliko laže uresničiti, ko se človek počuti vrednega ob drugem človeku, ko čuti, kako narašča samospoštovanje, ker ga drugi spoštuje.