Pripravljenost na spreminjanje

Minea Rutar

 

Dragi oči,

prebiram tale odlomek in razmišljam o tem, kako nenavadno je psihološko zdravljenje.

V mislih imam primer, ki ga opiše Yalom (1992) v svojem fiktivnem terapevtskem romanu. Gospa pride k zdravniku Breuerju in ga vpraša, če lahko pomaga njenemu prijatelju, ki je hudo depresiven in ne želi več živeti. Težava je le, da sam problema ne vidi, in bi se zgrozil ob misli na zdravljenje. Ni kooperativen pacient. Je izrazito zaseben in preveč ponosen, da bi poiskal pomoč. Zdravnik jo začudeno gleda in večkrat zaporedoma zatrdi, da v takšnem primeru kakršnokoli zdravljenje preprosto ni mogoče. Gospa vztraja, da takega odgovora ne more sprejeti.

Predlaga, da zdravnik laže, da poskuša prijatelja pozdraviti, ne da bi ta vedel za to. A Breuer ji zmedeno odvrne le: »Želite torej, da prepričam vašega prijatelja, da je življenje – njegovo življenje – vredno živeti? In to naj bi naredil tako, da on ne bi vedel, kaj se dogaja? Že samo ozdraviti obup je cilj onkraj dosega medicinske znanosti. A da bi pacienta zdravil brez njegovega zavedanja, da ga zdravim, je čista fantazija.«

Čeprav si me že v mojih gimnazijskih letih prav ti učil, da ljudem psihološko ne moremo pomagati, če tega ne želijo tudi sami, sem vsakič znova začudena nad tem, kako zelo nemočni smo lahko, ko smo soočeni z bolečino drugega in kako malo lahko naredimo zanj, če pomoči ne želi. Osnovno izhodišče vsakršnega psihološkega zdravljenja in spreminjanja nasploh je, da ga mora posameznik aktivno izvesti. Terapevti in drugi ljudje mu lahko pri tem pomagajo, a večino dela bo opravil človek sam, vsaj če se za trenutek omejiva na psihološke oblike spreminjanja. To spreminjanje preprosto ni možno, ne da bi posameznik pri tem aktivno in na vso moč sodeloval. Že če sodeluje, so učinki lahko omejeni. Če pa se aktivno upira, je zdravljenje nemogoče.

Spominjam se prvega primera, ko sem te vprašala, kako pomagati fantu v skupini, ki sem jo obiskovala, ki se je zdel tako zelo naveličan življenja, da je ob pogledu nanj še mene, takrat povsem nevedno glede tega, kaj pomeni depresija, stisnilo pri srcu. Čutila sem, da mora biti nekako v moji moči, da mu pomagam, če pa že ne to, pa da ga vsaj prepričam, da si je mogoče pomagati. Da je možno najti pomoč, da imajo tudi psihološke težave rešitve, in da naj si vendarle poišče pomoč. Na vsak način sem mu želela sporočiti, da ni treba, da je tako hudo. Ko sem te vprašala, kaj se da narediti v takem primeru, si napol otožno, skoraj vdano, a prepričano, odvrnil, da ne kaj dosti. Če oseba sama ne čuti, da želi nekaj spremeniti v zvezi s svojim doživljanjem, spremembe ne smemo vsiliti od zunaj. Morda še bolj zanimivo, ne moremo je.

Leta kasneje sem se k tebi zatekla z dilemo, kako pomagati drugemu fantu, ki se je odločil, da bo na neki točki končal svoje življenje, ker je zgolj v breme drugim in preprosto v celoti brez vrednosti. Ponovno si odvrnil, da žal ničesar – dokler sam ne izkaže vsaj minimalne pripravljenosti, da si to želi.

Še veliko primerov sem morala srečati, da sem res doumela, da sprememba preprosto ni mogoča, če človek ni vsaj minimalno pri stvari. Zdravljenje ne more potekati mimo njega, onkraj njega ali celo v nasprotju z njegovo željo, prav gotovo pa ne brez njegovega sodelovanja. Zato je prvi pogoj vsakega individualnega ali skupinskega terapevtskega programa, da mora biti odločitev za zdravljenje v celoti posameznikova samostojna odločitev.

Pa vendar sem bila ravno v zadnjem času spet šokirana nad tem, kako malo lahko ljudem ponudimo, če pomoči ne želijo sami. Prijateljica me je vprašala, kako bi pomagala sestri, ki je nenadoma in hudo zbolela za anoreksijo, sama pa seveda tega ne vidi kot problem, se zapira vase, kljubuje poskusom pomoči in jih v celoti zavrača. Potem ko sem ji nanizala nekaj standardnih nasvetov, ki jih v takem primeru damo svojcem, za katere je že tako sama vedela in jih neuspešno poskušala, sem tiho obsedela. V resnici nimam pojma, sem si mislila. Poznam anoreksični um in povsem jasno mi je, da njena sestra natančno ve, kaj se dogaja, le sama tega ne čuti kot problem. Psihološke koristi tega, kar se dogaja, so večje od škode, ki jo zaenkrat trpi, zato res ni nobenega smiselnega razloga, da bi si spremembo želela. Vsaj ne s prepričanji o sebi in svetu, ki jih trenutno ima. Da pa bi spremenila ta prepričanja, bi morala iti na zdravljenje. Imamo torej popoln začaran krog. Kako pomagaš nekomu, ki bi že moral biti boljše, da bi bil pripravljen sploh sprejeti pomoč? Je res največ, kar lahko ljudje, ki se ukvarjamo s človeškim trpljenjem, v takih primerih ponudimo drugi osebi – počakajte, da se oseba, ki vam pomeni največ na svetu, sama zave, da potrebuje pomoč, če pa se ne bo, pa ničesar ne morete, ker je pač polnoletna? Vemo, da prisilno zdravljenje ne deluje in celo lahko aktivno travmatizira ter s tem vsakršno zdravljenje še podaljša in oteži. Poseganje v osebno avtonomijo posameznika brez njegovega dovoljenja ali aktivno proti njegovi volji je ena od kategorij najbolj travmatičnih izkušenj.

Kaj nam torej preostane? Delal si s številnimi ljudmi, ki niso želeli živeti, niso mogli jesti, niso mogli prenehati zlorabljati drog, in hkrati niso sprejemali ideje zdravljenja. Zdelo se je, da imajo problem z njimi drugi, sami pa ga ali niso prepoznali ali so se prepričali, da imajo reč pod nadzorom ali so se prepričali, da ni dovolj hudo. Resnično, kaj naredimo, ko oseba pred nami očitno trpi, a ne zmore in/ali ne želi pomoči? Morda je ogroženo ne samo njeno duševno zdravje, ampak tudi fizično preživetje. Kako biti v pomoč, ne da bi kršili avtonomijo, ne da bi posegali v to nedotakljivo pravico, ki bi jo moral imeti vsak človek? Kaj preostane svojcem, bližnjim, vsem, ki jih je za drugega človeka mar?

 

Dušan Rutar

Draga Minea,

dotaknila si se izjemno zahtevnega problema, ki nima enoznačnih rešitev. Zakaj ljudje včasih ne prepoznajo ali ne sprejmejo svojih duševnih, psihičnih, eksistencialnih težav in izzivov? Oba dobro veva, da je prvi odgovor preprosto pomanjkanje uvida. Nekateri ljudje kratko malo ne prepoznajo lastnega stanja. Možgani dobesedno »ne vidijo« problema. In če ga ne vidijo, zanje ne obstaja. Kako torej drugemu človeku predstaviti problem, da ga bo sploh zaznal kot takega in ga sprejel? Ali imamo moralno in etično pravico, da to naredimo? Kaj, če ga naša intervencija povsem razsuje? Kako vemo, da ga ne bi? To je zelo zahtevno vprašanje.

Drugi odgovor na zapisano vprašanje bi lahko bil najpogostejši obrambni mehanizem, ki je zanikanje. Ljudje smo očitno narejeni tako, da je lahko soočanje z resnico preprosto preveč boleče, zato um možnost soočenja že nezavedno zavrne, kaj šele zavestno. Naj dodam strah pred stigmo, rad pa bi podčrtal, da imajo vsi našteti mehanizmi skupni imenovalec.

Iz izkušenj vem, da je glavni razlog za to, o čemer razmišljava, občutek tesnobe. Človek se v svojem okolju ne počuti dovolj varno, da bi sprejel izziv in se soočil z njim. To je zelo globok občutek, ki je pogosto povezan z idejo, da je s človekom nekaj »narobe«, da je sam kriv za problem ali težavo.

Osupljivo je, kako trdovratno in razširjenje je prepričanje, da je v človekom nekaj »narobe«, če pokaže svojo ranljivost in ranjenost, svoje trpljenje. Zdi se, kot da tega ne bi smel narediti, kot da je nemoralno ali grešno, če bi to naredil, da se ne spodobi. V naši družini so bila čustva zatrta, mi je rekla dijakinja, ki je bila pravkar pri meni. Nisi jih smel pokazati, ker je veljalo, da je s tabo nekaj »narobe«, če to narediš; zlasti nisi smel jokati. Saj nihče ne ve dobro, kaj naj bi bilo narobe ali zakaj. Tako je prepričanje: je pač »narobe« in konec. In če je narobe, se ve, kaj to pomeni.

Noben človek ne želi živeti z občutkom, da je z njim kaj »narobe« ali da je »kriv«. Preveč boli, to je tako, kot bi se ti zamajala tla pod nogami in bi se ti sesuval svet. Ne sme se zgoditi, da je s tabo kaj »narobe« in da si »kriv«.

Normalizacija trpljenja je zato logično nadaljevanje takega razmišljanja. Če nekdo odrašča v okolju, kjer so trpljenje normalizirano, ljudje pogosto enačijo potrpežljivost in trpljenje, morda ne prepozna, da je njegovo stanje problematično. In če se težave razvijajo postopoma, se oseba nanje prilagodi in jih ne zaznava kot odstopanje.

Mislim torej, da je ključna varnost. Bistveno je zaupanje v drugega. Poznam zelo veliko ljudi, ki kratko malo ne zaupajo drugim. In k psihologu že prislovično ne greš, ker nisi »nor«.

Dijakinja, ki sem jo omenil, pa je izpostavila še nekaj. Pri nas doma se pogovarjamo le, ko je kaj narobe. Če ni nič narobe, se ne pogovarjamo, saj se ni kaj pogovarjati.

Prepričan sem, da je med ljudmi premalo varnega prostora za pogovor brez obsojanja, določanja krivde in ugotavljanja, kaj je s kom »narobe«. Ga je dosti premalo. Redko se tudi zgodi, da se ljudje naslavljajo drug na drugega na ta način: »Tukaj sem zate, kadarkoli želiš govoriti ali potrebuješ pomoč.« Ljudje so prevečkrat za drugega samo takrat, ko je s človekom kaj »narobe«. Kot da smo mašine, ki se kdaj pokvarijo, potem pa jih nekdo popravi in je spet vse v redu.

 

Tvoj,

oče